- 27 Apr 2006, 12:33
#64624
Že dolgo sem potihem gojil željo, da se peš odpravim na pot od Škofje Loke do Maribora in ob Zvonetovi zgodbi o tem kako je premagal obmejno pot, sem si rekel, da zakaj se pa ne bi tudi sam lotil tega, o čemer že tako dolgo sanjam.
Razlogov, da se tega nisem lotil že pred leti, je bilo bolj malo; prednjačila sta dva: strah pred razdaljo in pomanjkanje družbe. Toda temu sem naredil konec, kajti končno sem dojel, da če bom kar naprej iskal izgovore v tem, da ni družbe, ne bom v življenju naredil nič takega, ob čemer bi pozneje spoznaval, da je bilo vredno truda. Kar se pa razdalje tiče, me je pa tolažila misel, da bom hodil po cesti, kjer je vedno dovolj ljudi in bi lahko kadarkoli odnehal brez bojazni, da bi moral ostati tam. Saj je čisto preprosto - dvigneš palec in poprosiš za prevoz, ko omagaš. To mi je dalo poguma in rekel sem si, da itak nimam kaj izgubiti. Kot zadnjo težavo sem moral odpraviti strahove še pri punci. Strašno jo je skrbelo, da bi se mi na poti kaj naredilo, saj bom sam in če se mi kaj zgodi...
Pa sem jo vseeno prepričal, da mi ne bo hudega in poleg tega sva se zmenila, da se bova slišala po telefonu vsake toliko časa. In res, sprevidela je, da mi ne bo hudega in strinjala se je z mojo odločitvijo, da se odpravim na pot.
Zvoneta sem povprašal po izkušnjah in nasvetih in na moje veliko veselje mi je nesebično pomagal z neprecenljivimi nasveti, ki so mi bili v veliko pomoč. Zato, Zvone, se ti še enkrat zahvaljujem za vse, kar si storil zame!
Zadeve sem se lotil v soboto, 22. aprila, zgodaj zjutraj ob 4. uri in nekaj minut. Štartal sem v Škofji Loki in namenil sem se preko Vodic v Kamnik, od tam pa preko Tuhinjske doline proti Celju. Pot sem nameraval nadaljevati preko Vojnika, Slovenskih Konjic in Slovenske Bistrice do Maribora. Celotna pot bi znašala okrog 140 kilometrov in lotiti sem se je nameraval tako kot Zvone svoje - v enem kosu, brez kakršnihkoli 'taborjenj' in daljših postankov, razen v primeru hujše utrujenosti.
Po posvetu z Zvonetom sem računal na potovalno hitrost nekje med 4-6 km/h. Vendar je bila ob času mojega odhoda še tema in takrat se mi vedno zdi, da čas kar stoji, poleg tega pa je bilo še hladno in sem malce pospešil korak - rezultat je bila hitrost nekje okrog 8 km/h. Z mrazom sem se spopadal tudi tako, da sem si žvižgal. To me je tako zamotilo, da me je nehalo zebsti, poleg tega pa se je začelo daniti in takrat se je okrog mene začelo dogajati toliko stvari, da sem popolnoma pozabil, da sem na poti.
Kilometri so minevali hitro, čas sem si krajšal z opazovanjem prebujajočega dne, s pristajanjem letal na brniškem letališču, z živalmi ob cesti, s telefonskimi pogovori s punco, s požvižgavanjem in s pozdravljanjem mimo vozečih kolesarjev.
V 3 urah sem prehodil in nekaj malega pretekel prvih 20 kilometrov. V 27 kilometrov oddaljeni Kamnik sem prispel v manj kot 4 urah. Tam sem zavil v trgovino po sendvič, nekaj sadja in vode, da bom lažje premagal Tuhinjsko dolino, ki sem ji šel nasproti. Malce me je zadržala dolga vrsta pred blagajno v trgovini, potem pa sem si vzel še pol ure časa za počitek in malico pred bližnjim lokalom, kjer mi je prijazna natakarica dovolila uprizoriti piknik. Ko sem se okrepčal, sem nadaljeval s potjo, korak je bil ponovno uren in siguren.
Nekaj težav so mi naredili avtomobili, ki se v Tuhinjski dolini z veliko hitrostjo pripeljejo v ovinek po notranji strani in so se mi potem v rahlem loku izogibali kljub temu, da sem hodil čisto po levem robu vozišča.
Nekje okrog 40. kilometra malo pred vzponom na Kozjak so mi že rahlo začele pojemati moči, začelo je tudi pripekati, saj je bila ura že okrog 11:00 dopoldan. Kmalu potem me je z avtomobilom dohitela že moja boljša polovica, ki mi je pripeljala še nekaj dodatne vode in hrane in sva se zmenila, da me počaka na vrhu Kozjaka, kamor sem potem prilezel v dobri uri - klanec in vročina sta me še dodatno zdelala in začela me je boleti leva noga malo nad gležnjem.
Ker nisem želel pretiravati in ker mi je že Zvone prej toplo svetoval enako, sem se odločil, da se odpovem nadaljnjemu napredovanju. Odločitev sicer ni bila preveč težka, saj me je nekoliko onesposabljalo tudi dolgočasje, s katerim sem se boril v zadnjih kilometrih - pozabil sem, da se mi nikamor ne mudi in sem želel kilometre premagovati hitreje. Ker se mi je zdelo, da za en kilometer potrebujem precej časa, mi je to vzelo precej volje, saj sem dobil občutek, kakor da stojim na mestu in da se nikamor ne premaknem. S punco, ki me je čakala na vrhu Kozjaka, sva se zmenila, da se odpelje naprej in me počaka na 50-em kilometru. Ko je šla od doma, je dala števec na nulo in tako sva točno vedela kje se nahajam. Čakalo me je še 6 kilometrov poti navzdol, s katerimi sem na hitro opravil - ko sem jo dohitel, je presenečeno pogledala skozi okno avtomobila in mi povedala, da ne more verjeti, da sem že pri njej, saj me ni pričakovala tako kmalu.
Vem, dragi moj sonček, da boš tole brala, zato bi se ti na tem mestu rad zahvalil za vse, kar si naredila zame - od moralne podpore, do razbijanja monotonosti s telefonskimi pogovori, do oskrbovanja z vodo in hrano, pa vse do požrtvovalnosti in pripravljenosti, da me čakaš v tej moji dirki s kilometri. Brez tebe vsega tega ne bi zmogel, zato - HVALA!
Prisedel sem v avto in moja avantura se je končala na 50-em kilometru, za kar sem z vsemi postanki porabil 8 ur in 58 minut, opravil 450 višinskih metrov (v zadnjih 5 kilometrih vzpona na Kozjak sem naredil polovico teh višinskih metrov) in porabil nekje okrog 4200 kCal.
To je bila moja prva tovrstna avantura, ki mi je precej koristila, kajti spoznal sem, da v bistvu nisem imel pojma kaj me čaka na poti in kaj v resnici pomeni 140 kilometrov, ki jih je treba premagati peš.
Vsekakor pa sem se za ultra dolge razdalje navdušil in vesel sem, ker sem s tole dogodivščino pravzaprav prebil led.
Zdajle moram najprej spraviti nogo v red - po 5 dneh me še vedno boli, vendar so noge že spočite in želja po gibanju me nezadržno vleče nazaj na cesto.
Tale moje zgodba sicer ni nič v primerjavi s tem, kar dosegate mnogi forumaši, vendar je 50 kilometrov vseeno lepa razdalja, ki se je niti najmanj ne sramujem in verjamem, da bom kmalu kos tudi moji drugi želji - odteči maraton. Zaenkrat se lahko pohvalim le z dvema 21-kama...
Razlogov, da se tega nisem lotil že pred leti, je bilo bolj malo; prednjačila sta dva: strah pred razdaljo in pomanjkanje družbe. Toda temu sem naredil konec, kajti končno sem dojel, da če bom kar naprej iskal izgovore v tem, da ni družbe, ne bom v življenju naredil nič takega, ob čemer bi pozneje spoznaval, da je bilo vredno truda. Kar se pa razdalje tiče, me je pa tolažila misel, da bom hodil po cesti, kjer je vedno dovolj ljudi in bi lahko kadarkoli odnehal brez bojazni, da bi moral ostati tam. Saj je čisto preprosto - dvigneš palec in poprosiš za prevoz, ko omagaš. To mi je dalo poguma in rekel sem si, da itak nimam kaj izgubiti. Kot zadnjo težavo sem moral odpraviti strahove še pri punci. Strašno jo je skrbelo, da bi se mi na poti kaj naredilo, saj bom sam in če se mi kaj zgodi...
Pa sem jo vseeno prepričal, da mi ne bo hudega in poleg tega sva se zmenila, da se bova slišala po telefonu vsake toliko časa. In res, sprevidela je, da mi ne bo hudega in strinjala se je z mojo odločitvijo, da se odpravim na pot.
Zvoneta sem povprašal po izkušnjah in nasvetih in na moje veliko veselje mi je nesebično pomagal z neprecenljivimi nasveti, ki so mi bili v veliko pomoč. Zato, Zvone, se ti še enkrat zahvaljujem za vse, kar si storil zame!
Zadeve sem se lotil v soboto, 22. aprila, zgodaj zjutraj ob 4. uri in nekaj minut. Štartal sem v Škofji Loki in namenil sem se preko Vodic v Kamnik, od tam pa preko Tuhinjske doline proti Celju. Pot sem nameraval nadaljevati preko Vojnika, Slovenskih Konjic in Slovenske Bistrice do Maribora. Celotna pot bi znašala okrog 140 kilometrov in lotiti sem se je nameraval tako kot Zvone svoje - v enem kosu, brez kakršnihkoli 'taborjenj' in daljših postankov, razen v primeru hujše utrujenosti.
Po posvetu z Zvonetom sem računal na potovalno hitrost nekje med 4-6 km/h. Vendar je bila ob času mojega odhoda še tema in takrat se mi vedno zdi, da čas kar stoji, poleg tega pa je bilo še hladno in sem malce pospešil korak - rezultat je bila hitrost nekje okrog 8 km/h. Z mrazom sem se spopadal tudi tako, da sem si žvižgal. To me je tako zamotilo, da me je nehalo zebsti, poleg tega pa se je začelo daniti in takrat se je okrog mene začelo dogajati toliko stvari, da sem popolnoma pozabil, da sem na poti.
Kilometri so minevali hitro, čas sem si krajšal z opazovanjem prebujajočega dne, s pristajanjem letal na brniškem letališču, z živalmi ob cesti, s telefonskimi pogovori s punco, s požvižgavanjem in s pozdravljanjem mimo vozečih kolesarjev.
V 3 urah sem prehodil in nekaj malega pretekel prvih 20 kilometrov. V 27 kilometrov oddaljeni Kamnik sem prispel v manj kot 4 urah. Tam sem zavil v trgovino po sendvič, nekaj sadja in vode, da bom lažje premagal Tuhinjsko dolino, ki sem ji šel nasproti. Malce me je zadržala dolga vrsta pred blagajno v trgovini, potem pa sem si vzel še pol ure časa za počitek in malico pred bližnjim lokalom, kjer mi je prijazna natakarica dovolila uprizoriti piknik. Ko sem se okrepčal, sem nadaljeval s potjo, korak je bil ponovno uren in siguren.
Nekaj težav so mi naredili avtomobili, ki se v Tuhinjski dolini z veliko hitrostjo pripeljejo v ovinek po notranji strani in so se mi potem v rahlem loku izogibali kljub temu, da sem hodil čisto po levem robu vozišča.
Nekje okrog 40. kilometra malo pred vzponom na Kozjak so mi že rahlo začele pojemati moči, začelo je tudi pripekati, saj je bila ura že okrog 11:00 dopoldan. Kmalu potem me je z avtomobilom dohitela že moja boljša polovica, ki mi je pripeljala še nekaj dodatne vode in hrane in sva se zmenila, da me počaka na vrhu Kozjaka, kamor sem potem prilezel v dobri uri - klanec in vročina sta me še dodatno zdelala in začela me je boleti leva noga malo nad gležnjem.
Ker nisem želel pretiravati in ker mi je že Zvone prej toplo svetoval enako, sem se odločil, da se odpovem nadaljnjemu napredovanju. Odločitev sicer ni bila preveč težka, saj me je nekoliko onesposabljalo tudi dolgočasje, s katerim sem se boril v zadnjih kilometrih - pozabil sem, da se mi nikamor ne mudi in sem želel kilometre premagovati hitreje. Ker se mi je zdelo, da za en kilometer potrebujem precej časa, mi je to vzelo precej volje, saj sem dobil občutek, kakor da stojim na mestu in da se nikamor ne premaknem. S punco, ki me je čakala na vrhu Kozjaka, sva se zmenila, da se odpelje naprej in me počaka na 50-em kilometru. Ko je šla od doma, je dala števec na nulo in tako sva točno vedela kje se nahajam. Čakalo me je še 6 kilometrov poti navzdol, s katerimi sem na hitro opravil - ko sem jo dohitel, je presenečeno pogledala skozi okno avtomobila in mi povedala, da ne more verjeti, da sem že pri njej, saj me ni pričakovala tako kmalu.
Vem, dragi moj sonček, da boš tole brala, zato bi se ti na tem mestu rad zahvalil za vse, kar si naredila zame - od moralne podpore, do razbijanja monotonosti s telefonskimi pogovori, do oskrbovanja z vodo in hrano, pa vse do požrtvovalnosti in pripravljenosti, da me čakaš v tej moji dirki s kilometri. Brez tebe vsega tega ne bi zmogel, zato - HVALA!
Prisedel sem v avto in moja avantura se je končala na 50-em kilometru, za kar sem z vsemi postanki porabil 8 ur in 58 minut, opravil 450 višinskih metrov (v zadnjih 5 kilometrih vzpona na Kozjak sem naredil polovico teh višinskih metrov) in porabil nekje okrog 4200 kCal.
To je bila moja prva tovrstna avantura, ki mi je precej koristila, kajti spoznal sem, da v bistvu nisem imel pojma kaj me čaka na poti in kaj v resnici pomeni 140 kilometrov, ki jih je treba premagati peš.
Vsekakor pa sem se za ultra dolge razdalje navdušil in vesel sem, ker sem s tole dogodivščino pravzaprav prebil led.
Zdajle moram najprej spraviti nogo v red - po 5 dneh me še vedno boli, vendar so noge že spočite in želja po gibanju me nezadržno vleče nazaj na cesto.
Tale moje zgodba sicer ni nič v primerjavi s tem, kar dosegate mnogi forumaši, vendar je 50 kilometrov vseeno lepa razdalja, ki se je niti najmanj ne sramujem in verjamem, da bom kmalu kos tudi moji drugi želji - odteči maraton. Zaenkrat se lahko pohvalim le z dvema 21-kama...
