Zadnje novičke

[Nataša]

hm, pomanjkanje športa me že malo matra... vsa tista psihična navlaka, ki se nabira v službi, je šla prej s tekom ven, zdaj pa jo prinesem domov, jo posadim na kavč, jo morda sprehodim in včasih ta ekonom lonc preprosto raznese.

zato me zanima (vprašanje za tiste ženske tukaj, ki ste po porodu začele spet teči), kako hitro se je to zgodilo in koliko na to vpliva sama oblika poroda (šivanje, carski rez...). Vem, da se ne da kar takoj začet, obenem pa nočem pestovat svoje lenobe z izgovori, da me otrok cele dneve rabi. Ga bo že Miha spedenal, jaz bi si pa vzela kakšno urico na dan za šport

[mojA]

Nataša, čestitke tudi tebi, neredna sem tule na forumu in tale informacija mi je nekako ušla.

No, pravilno razmišljaš. Sicer je minilo že 13 let od moje zadnje porodniške ampak nekaj se pa še spomnim. Takrat sem bila obremenjena z namišljenimi zavorami in preveč sem popuščala okolici. Pravzaprav sem si čisto sama kriva, vse je bilo v moji glavi. Po porodu sem delala vaje za otročnice, no tam nekje do 6 meseca otrokove starosti sem predvsem hodila na sprehode, teči si nisem upala. Zakaj? Ker so me nekako prepričal, da lahko izgubim mleko, pa tudi sama sem tako čutila. No, nisem si upala tvegat. Potem, ko sta bili že bolj na mešani hrani sem pa počasi začela. Spomnim se prvič, ko sem rekla, zdej grem pa tečt, da sem zdržema pretekla 1,5 km pa potem hodila 2 minuti in potem spet nekaj časa. Kakor sem se počutila. Potem proti koncu porodniške, sem imela rutino 5-6 km – včasih 1x, včasih pa tudi 5x na teden ali pa nobenkrat, kakorkoli je bilo. Kakšnega plana treninga seveda ni bilo, kje pa.

Najhuje je bilo, ko sem spet začela hoditi v službo, neprespana, utrujena in grozno sem pogrešala svoji dojenčici – to je res hud stres, vsaj zame je bil. Trajalo je kar precej časa, da sem se navadila. Tek mi takrat spet ni bil tako nujen, kar ne bi šla, samo v dobro vseh sem se večkrat prisilila, večkrat me je pa tudi takrat mladi očka postavil v superge in pred vrata. No, v takih primerih sem res neobremenjeno tekla, brez skrbi, svobodno. Če ne bi bila taka »koza« bi lahko neobremenjeno tekla vedno in vem, da bi tudi večkrat.. Ampak me je vedno žrlo, da nisem dobra mama, da imam razmetano, da bi lahko naredila še to in ono. BEDARIJE! NE DOVOLI SI TEGA, KER JE TO NEUMNOST VSEH NEUMNOSTI. Imaš pravico in DOLŽNOST do sebe in drugih, da si vzameš 1 uro na dan zase. In če si želiš teci - TECI! DIHAJ! UŽIVAJ! NAPOLNI SE Z ENERGIJO! In potem boš imela ti več od družine in oni od tebe. Tole je čisto amatersko razmišljanje, ampak vseeno. Priporočam ti, da posežeš še po kakšni bolj strokovni literaturi in potem kombiniraš še z nasveti iz foruma – prepričana sem, da jih bo veliko.

Drugače pa uživaj, otročki tako hitro zrastejo. Kmalu boš imela nadobudnega sotekača.

Srečno !

[HanaMB]

Lep je čas pričakovanja novega življenja.... (nostalgija govori iz mene)

Po prvem porodu so me šivi še dolgooo boleli, se pa ne spomnim, kako dolgo je trajalo, preden sem postala fizično bolj aktivna (je že kar nekaj let minilo).
Po drugem porodu (sem dobila šiv ali dva) sem šla po tednu dni na rolanje, na veliko zgražanje vseh, ki so bolj "mirni". In je bilo vse OK. Tudi sicer sem postala bolj aktivna po kakem mesecu. Količina mleka se ni zmanjšala, sem pa imela nenehne težave z mastitisom in ginekologinja je rekla, da se mi ponavlja, ker je telo utrujeno in ne počivam... V litertauri sem sicer zasledila, da bi se naj med težjimi fizični napori v mleko izločalo več strupov. Redno sem začela tečt, ko je bil sin star leto in pol (še se je veselo dojil dalje).
Saj gre, vse gre, samo volja mora bit (zna pa volja bit po porodu precej spremeniljive "volje").
Lep porod in srečnega otroka ti želim!

[katja r.]

Sama otrok še nimam, ampak moja sestrična je začela hodit na aerobiko po pol leta. Vadba je kondicijsko precej zahtevna, ampak ni imela nobenih težav. Se drži tega, da če se dobro počuti, pol je OK. Najbolš boš pa zvedla od svojega ginekologa po porodu, ker je od poroda največ odvisno.
Sošolka pa je na faksu začela s praktičnimi vajami po 4mesecih-ampak vse z občutkom.

Bomo počakal, d nam boš povedala, kdaj in kako boš tekla!

lp, srečno za malim kobacačem

[sapramiška]

huh, je trajalo dobro leto, da sem šla nazaj tečt. Po porodu me je približno mesec dni vse bolelo, ampak vaje sem pa delala (vsak dan večkrat), in vsak dan sem jih lahko več naredila. Kljub bolečinam sem bila vztrajna. Se spomnim, da sem še v porodnišnici fizioterapevtko ves čas spraševala, kdaj, kako, pa že one vaje, ki jih priporočajo že tam delala. No, čez kak mesec sem šla lahko že na sprehod, ki je trajal kako uro. Potem je pa šlo. S tamalo sva večkrat dnevno hodili na daljše sprehode (ne glede na vreme - ok, ko je bilo -10, ali pa strele ne) - dežna prevleka za voziček se je izkazala za eno boljših investicij. Po ene pol leta sem se lotila še aerobike, postopno,z ne preveč poskakovanja...

ampak tek pa ni šel - iz enega samega preprostega razloga - ogromne prsi zaradi dojenja. ne vem, kako ste ostale lahko, ampak mene je ob poskakovanju preveč bolelo. Ampak Nataša, nič bat, ko so se zmanjšale nazaj na normalo, je tek prišel. Takoj. V treh mesecih sem pridobila že relativno veliko kondicije, pol leta kasneje je bilo pa sploh bolje. Kilogrami so se pa vsi stopili


Priznam pa, ko sem zanosila in morala prenehati s tekom (bolečine in težave), sem bila zelo nesrečna in sem vsaj telovadila doma. Pa hodila na sprehode. Tek mi je zelo manjkal. Ampak je ok, ker zdaj spet lahko teeeeččččeeem! Saj bo, boš videla.

[sapramiška]

MojA, to je pa skoraj tako kot bi opisal mojo zgodbo. Je pa hecno, takrat ni šlo drugače.

[Nataša]

ampak tek pa ni šel - iz enega samega preprostega razloga - ogromne prsi zaradi dojenja. ne vem, kako ste ostale lahko, ampak mene je ob poskakovanju preveč bolelo.

hehe, no, tega problema pa po moje ne bom imela...vsaj ena skrb manj

sicer pa hvala za vse napisano!!

[sapramiška]

a misliš, da ne? te zna presenetiti?

mene je.

[brzinca]

Ojla!Sem mamica dveh punčk(4 in 2,5).Prva nosečnost je bila rizična in sem morala veliko mirovati.Po porodu sva še en mesec v porodnišnici,ko pa sva prišli domov,sem pričela z vozičkom hodditi tudi po 2-3 ure hitrega tempa in pa vsaj enkrat na teden hribi za 1 in pol.Pri 6 m sem se odločila da bom ponovno tekla.Največji problem so prsa polna mleka,tečt sem šla po dojenju obvezno-z zelo dobrim modercem.Drugi problem pa je bil,če sem preveč intenzivno tekla ,se sončica ni hotela dojiti(naj bi se odvečni produkti prav tako kot pri znojenju in urinu izločali v mleko),tako da sem si potem malo mleka izbrizgala pa je bilo,malo pa se je tudi navadila.
Hvalabogu za tek ,ker to je moja edina prosta urica.Seveda pa je to ko hodiš v službo še težje,ampak neprecenljivo.Po teku se mi baterije nafilajo in delujejo 300%.