Zadnje novičke

[marko teka]

ste pri teku že kdaj padli

[milkec]

Sam osebno še ne, čeprav sem včasih največji štor na svetu. Sem pa bil priča nekaterim padce, ampak so ti tako redki, da mislim, da ni tu nobene nevarnosti.

[Snezinka]

Jep .

Lani pozimi. Povsod sneg, led, gozd, tema...in ko sem prišla končno na kolesarsko stezo sem se sprostila in nehala biti pozorna na vsak korak ...

... sledil je filmski padec ... kot prvo sem se spotaknila na kupčku snega, ki je bil ob potki in res ne vem, kaj sem motovilila tako ob robu... ko me je vrglo sem naredila še kak korak in pol po zraku, vključno s kriljenjem in poskusom lovitve ravnotežja. To je bil moj najbolj odkritosrčen poskus hoje po zraku ....

Zarila sem v tla, kot da sem plačana za to, da stvar opravim temeljito. Ko sem letela po zraku, sem imela čas celo razmisliti, kako naj padem, da bo čimmanj škode , tako da sem se vrgla na desni bok, s poudarkom na desno roko.

Obležala sem za par sekund, se pobrala in odtekla še nadaljnih 7 km do doma. Ni se mi zdelo, da bi bilo hudo. Doma pa sem videla, da je nisem tako poceni odnesla. Na desnem komolcu sem imela kar precejšnjo rano in okoli podplutbo vijolične barve (obleka pa niti praske), pa tudi sicer sem naslednjih nekaj dni menjavala barve . Komolec me je kar fino bolel še kakšen mesec, še danes (leto po tem) pa se vidi sprememba na koži od rane. Ampak na take vrste brazgotin sem ponosna - itak.

Se vidi, da sem na bolniški in se rahlo dolgočasim .


A kako sem padla ob šestih zjutraj poleti ob Kosežkem bajerju na veliko veselje tam prisotnih ribičev, sem že povedala Ok, ok...sej vem, to je pa že preveč ... ampak ribiči so pa uživali.

Lp
Snežinka


p.s.: to, kako me je pred kratkim ugriznil pes in kako sem od Rožnika do Mosteca imela neželjenega spremljevalca, pa vem, da sem že pisala....

[marko teka]

hvala za odgovore.jaz sem že tudi padel pri teku.(pri padcu sem si skoraj poškodoval gleženj)

[milkec]

(pri padcu sem si skoraj poškodoval gleženj)

Skoraj še ni zajca ujel, zato kar korajžno teci naprej in se ne obremenjuj s padci. Če bo že kak prišel, pač bo.

[pegaz]

hvala za odgovore.jaz sem že tudi padel pri teku.(pri padcu sem si skoraj poškodoval gleženj)

Ja, ti kar pogumno.
Do takrat, ko boš zares kaj staknil (in to boš zagotovo, še vsi smo), se nam pa skoraj smiliš.

Lep let, Pegaz

[kustus]

lp

ja seveda se padel in se takoj zatem pobral in pogumno tekel naprej.

[marko teka]

lp

ja seveda se padel in se takoj zatem pobral in pogumno tekel naprej.

tako je prav.jaz sem se tudi takoj pobrav in tekel naprej.

[perpetruum]

med tekom še nisem padel...in tudi med hojo po dokaj nevarnih hribolazniških terenih ne...se mi pa mirno zgodi, da padem sredi ravnine pri normalni piočasni sprehajalni hoji....

verjetno stvar koncentracije,,,?

se pa strinjam, da ni važno kolikokrat in kako padeš...važno je, da se znaš pobrati in nadaljevati

[svajgerbranko]

Po več kot 80.000 pretečenih kilometrih sem seveda doživel nekaj padcev,a sem jo vedno odnesel brez poškodb vse do 11.ljubljanskega maratona,kjer sem tekel na 10.5 km in malo pred 4.km na Dunajski cesti na križišču sem z obema nogama zapel v žico od okrasnega pokrova in klub temu,da sem napel vse svoje izkušnje mi padca ni uspelo preprečiti.Poškodoval sem si desno dlan,kazalec in sredinec in ogulil kožo na desni koleni,odpeljali so me v Klinični center, kjer so me oskrbeli ,bil sem skoraj 2.meseca na bolniški,še danes me poškodovana prsta motita pri delu.Tolažim se s tem,da sem jo še poceni odnesel,ker sem tekel bolj v ospredju se nisem rabil bati,da bi me gruča sotekačev pomendrala,tako pa sem se počasi vstal in še poizkal vzrok padca in ga umaknil s proge,da se nebi še komu primerilo to kaj se je meni.VSAKA ŠOLA NEKAJ STANE,a vseeno bi moral organizator poskrbeti,da se takšni predmeti v času tekmovanja ne bi nahajali na progi,saj je to ogrožanje tekmovalcev in da tekmujemo na lastno odgovornost v takih primerih ne pride v poštev.

[raziskovalec]

V dveh letih sem padel šestkrat, od tega dvakrat na ledu in trikrat na tekmi. Vsi štirje padci izven ledu so imeli skupno značilnost, tek navzdol, premalo dvigovanje nog, korenina, padec. Razen praske na dlani in stegnu vedno brez posledic,
čeprav sem že krepko v srednjih letih

To smo mi smučarji

[Athena89]

lp
ja seveda se padel in se takoj zatem pobral in pogumno tekel naprej.

ni sramota pasti, sramota je nepobrati se

sicer pa ja... vsake tolk cajta me brez razloga zloži po tleh

[shash]

Jaz sem tud enkrat, proti meni pes (labradorc ali nekaj takega). Zunaj že rahli mrak. Pes proti meni in je izgleda malo slabo videl ali kaj. V glavnem se mi je približeval pravokotno na mojo smer gibanja. Jaz sem mislil, da se bo ustavil, tako da sem samo malo upočasnil, ustaviti se nisem hotel. Ker pa se je pomaknil na mojo tekaško linijo, sem se odločil, da ga kar preskočim
( trening teka s povdarjenim odrivom ).
Problem je nastal, ker se ja za isto metodo treninga odločil tudi pes. Pa sva se - zaletela v zraku in oba padla. On zacvilil in jo ucvrl proti gospodarju, jaz pa trenirko na kolenih strgal . Še dobro, da je bila neka stara varianta.
Tako da se mi še kragat z gospodarjem ni dalo in sem samo odtekel naprej.

LP

[toure]

Enkrat sem se po klancu navzdol spotaknil ob kamen in sem dobesedno odletel na "ribico" - rezultat je bil rahlo krvav komolec (sicer se mi to pzna še zdaj po pol leta). Sicer pa sploh ni bilo tako hudo kot bi lahko bilo

[mojA]

No, lepa tema.

No, jaz pa prav lepo konstantno padam kadar tečem, tam 1x na leto, cca 15 let ali pa še več. Skoraj pravilo je že postalo, da si potolčem desno koleno, krasi ga čudovita brazgotina. Moja posebnost so, poleg poškodb gležnjev, t.i. levji skoki. Spotaknem se ob kamen, letim po zraku in pristanem na vseh štirih ter se veselo drsam po asfaltu ali makedamu. Navadno se vržem bolj na desno, tako da je desno koleno huje poškodovano - pravzaprav si osmukam še golenico, desni bok in seveda dlani. Do sedaj mi je še vedno uspelo nadaljevati s tekom, posvinjana, blatna, krvava. In se celo pot do doma počutim kot bojevnik, tečem s stisnjenimi zobmi in pestmi, kljub bolečini. Misleč, prej ko bom doma, prej bo bolje.
Pravzaprav sem že resno razmišljala, da je z mojim ravnotežjem kaj narobe. Verjetno pa je vzrok v preutrujenosti, nepozornosti in nepazljivosti.

haha, sem se spomnila ene slike iz morja, ko sta bili moji hčerki še majhni, tam okoli 4, 6 let. smo vse tri na sliki s potolčenimi koleni, jaz najbolj. No, sedaj po cca 10 letih sem potolčena samo še jaz.

Čimmanj padcev vam želim !!!