takole je pri meni s tem tekom in nosečnostjo (ha, zdej sem tako pametna, bi lahko doktorat napisala, komaj čakam, da moja najboljša prijateljica zanosi, da ji bom nasvete dajala

):
prej sem VEDNO govorila, da bom tudi med nosečnostjo tekla, če bom le lahko in dokler bom lahko. Nisem ravno kakšen velik komplikator in nosečnost ni bolezen.
Že takoj v štartu pa me je ustavilo več stvari:
- v začetku je bilo nekaj suma, da se plod ne razvija in me je ginekologinja prestrašla s tem
- prva dva meseca sem se res slabo počutila, slabo mi je bilo in kar naprej bi spala in počivala, ful brez energije sem bla
- teči se ne da več neomejeno, treba je paziti na pulz, na kilometrino, tek navkreber je velik zalogaj, vmes te vedno malo malo skrbi (kaj pa če to,...) - in posledica tega je, da tek ni več užitek, ampak ena velika skrb, saj se ne moreš pošteno "zgonit", prešvicat,...
- na začetku enkrat sem šla rolat in sem ravno takrat fajn padla na komolec, na urgenci so me nadrli, ker seveda nisem mogla na rentgen, potem pa me je Miha še par dni rihtal, preoblačil in tuširal, ker sem bila s tisto roko vsa nebogljena. To me je tudi malo streznilo pri mišljenju, kaj in koliko si lahko privoščim. Preprosto ne upaš več tvegat in kakorkoli škodit tisti dragocenosti v trebuhu. Parkrat sem kolesarila po LJ, kar je ob naših šoferjih tako smrtno nevarno početje, da me je spet minilo.
Tako da sem se počasi pač morala privadit na drugačne vrste gibanja. Včasih je res težko in včasih kar znorim, ker sem toliko pri miru. V službo se peljem z avtom, tam sedim v pisarni, ves dan pod stresom, večerni sprehodi po savskem naselju mi baš niso pri srcu, telovadba za nosečnice v fitnesih pa je vedno prezgodaj, ko še nisem iz službe. Potem obstaja še plavanje, ok, tuki sem pa malo lena oz. plavanja ne maram preveč.
In zdaj sem v 6. mesecu, ko pa res res pojavijo tudi konkretne fizične omejitve, sploh pri moji velikosti trebuha. Med vikendi sem čisto kontent, če se za dve uri sprehodim po Golovcu in ne sedim ves cajt pred računalnikom. Včasih bi rada kaj več, pa me telo samo opozori, da ne bo šlo. Grem na kratek sprehod do štacun, pa me začne špikati, bejbi veselo brca, noge me hitreje bolijo...prav težko je po svoje sprejeti, kako tvoje telo dela proti možganom in kako kar naenkrat ugotoviš, kako česa preprosto ne zmoreš. So gud days pa so bad days. Ne vem, kje piše, da so nosečnice neke v iber srečne, po zraku lebdeče in smehljajoče se ženske, ki jim že kar na čelu piše - srečna bodoča mamica. Ni ravno tako. So tudi trenutki, ko sem jezna na vse to nekontrolirano spreminjanje in širjenje in dodatne kile in nezmožnost napora in na ljubljanskem maratonu sem bila kar pošteno žalostna...ampak jebiga, pride v paketu, na koncu pa bo nagrada
Seveda pa ima čisto vsaka drugačno izkušnjo. Staša je tekla kar nekaj mesecev. Sem pa prepričana, da mi prejšnja kondicija in prag fizične bolečine oz. napora, ki sem ga dvignila s športom, precej pomagata med nosečnostjo, saj imam dosti energije in nobenih konkretnih težav, poroda pa se tudi ne bojim preveč.
Na koncu pa - vedno je treba sprejeti kompromis. Imamo to čudovito možnost, da rodimo, obenem pa se je zaradi tega treba prej in potem marsičemu "odpovedati". Po svoje je še dobro, da otroci res ne nastanejo popolnoma načrtovano (ok, do neke mere že, ampak ne moreš reči: ob tej uri tega dne bomo zanosili

), ker bi potem še bolj komplicirali in čakali in premišljevali, kdaj bi in kako bi in zakaj bi imeli otroke.
Mojca, saj ti bo zelo jasno, kdaj je pravi čas. In ja, maratoni bodo počakali. Sem pa razmišljala popolnoma enako kot ti. Letos sem imela dve veliki želji - maraton avgusta v Bruslju in otroka. Lahko bi počakala na september in potem "ustvarjala", pa se mi je zdelo preveč preračunljivo. Kaj pa veš vnaprej, kdaj in če ti bo ratalo...in ko se je najin bejbi pač odločil, da se bo skreiral v najkrajšem možnem času, je maraton avtomatsko odpadel

Brez večjih obžalovanj (z manjšimi pa).
To bi bil moj esej na to temo oz. kot bi rekel Forrest Gump - and that's all i've got to say about tha-at
