- 02 Maj 2007, 09:37
#89707
Bom še jaz dodal moje vtise z Dunaja. Že lani sem bil s Klatežem na Berlinskem maratonu. Bilo je zelo fajn, zato sem upal, da se bomo tudi letos zmenili za kaj podobnega. Najprej sem upal na Barcelono, vendar je poceni prevoz do tja grozljivka in traja skoraj cel dan za eno smer (kombinacija avtomobila, vlaka, drugega vlaka, letala, avtobusa in podzemne), zato je odpadlo. Nato smo se dogovorili za Dunaj. Blizu je (samo enih 260 km), Dunaj pa je itak poln znamenitosti.
Na Dunaj smo odšli s Klatežem in lepšimi polovicami že v petek. Start iz Slovenije malo po osmi zjutraj. Malo po enajsti smo bili že v Kolpingovi hiši, kjer smo imeli rezervirane sobe. Ker bi naj bile sobe pripravljene šele čez eno uro smo odšli po mestu, kjer smo si ogledovali znamenitosti. Po Dunaju gre najhitreje s podzemno. Vmes smo dvignili štartne številke in si ogledali sejem. Zvečer se vrnemo v sobo in znosimo prtljago iz avtomobila, nato pa smo si s tramvajem pod vodstvom domačinke iz Dunaja ogledali Dunaj ponoči in končamo v lokalu bermudski trikotnik, kjer smo spili nekaj piv (temno je zelo dobro). Zdaj vem zakaj je Prešeren študiral na Dunaju.
Drugi dan smo si ogledali dvorec Schonbrunn in nekaj starih "bajt" (mestna hiša, mestno gledališče, parlament itd.) v centru Dunaja. V centru je več trgovin, kjer najdeš sako za 1.500€ oz. hlače za 1.000€, ali pa ure za 30.000€ ali več. Če ima kdo apetite naj navali. Popoldan smo odšli na pasta party, ki je bila v centru. Pred vhodom so imeli manjši štant, kjer so v več škatlah prodajali tekaško opremo (kratke hlače, majice, kratke pajkice znamk adidas, nike in podobno). Ko gledamo cene na etiketah so vse po 30 do 50€, okoli pa polno ljudi, vsi pa kot nori brskajo po škatlah. Nato izvemo, da te cene niso prave in stane vsak artikel le 5€ in, da gre za lansko robo. Na juriš. Še sami nakupimo nekaj kosov opreme in gremo na pasta party. Ker smo imeli tri kupone za vstop, bili pa smo štirje smo eno pač prešmuglali mimo varnostnikov na vhodu. Pasta party je bil v lepi baročni dvorani, kjer smo jedli kaiserschmorn oz. šmorn z rozinami in marmelado namesto testenin. Šmorn je bil zelo dober in ZdravkuC je lahko upravičeno žal, da ga ni jedel. Medtem, ko smo jedli šmorn smo poslušali igranje violin. Sledila je predstavitev najboljših Avstrijskih tekačev in njihovih pričakovanj. Zvečer smo se srečali z ZdravkomC in MiromR in Rokom odšli po mestu.
V nedeljo pa tekma. Proti štartu smo odšli malo po sedmi zjutraj. Na podzemni gužva, večina ljudi ima v rokah vrečke za hrambo garderobe in so oblečeni v tekaško opremo. Torej smo na pravi poti. Pred osmo pridemo na štart. Malo se pogovorimo, fotografiramo in poiščemo tovornjake, kjer oddamo garderobo. Nato čakanje v vrsti za WC. Čeprav je WC-jev kar nekaj, je ljudi, ki jih rabijo še bistevno več. Ko je to opravljeno se z ženo odpraviva proti štartu. Čez nekaj minut že tečemo.
Do štartne črte sva rabila cca. 3,5 minute. Žena je tekla na 21 km. Torej je bila taktika taka, da greva skupaj prvih 21 km, nato ostalo sam. Ker letos, kakor tudi peostala leta nisem ravno veliko treniral in sem odtekel le štiri teke dolge 21 km in nič daljših sem bil v dvomih ali bom ta maraton sploh pretekel. Pred maratonom sem imel polno načrtov, kako in koliko bom treniral, nato pa sem bil v začetku leta kar nekaj časa bolan in pač ni šlo nič po načrtih.
V glavnem tečem počasi in cilj je bil preteči ta maraton. Do sedaj sem sicer pretekel več maratonov, nobenega pa pod 4 urami. Osebni rekord imam 4:01. Čas mi ni bil važen. OK, če priznam, glede na nič treninga sem ga hotel preteči pod 4,5 ure. Boljša polovica je trenirala več, kakor jaz in je imela cilj teči polovičko pod dve ure, kar bi bil tudi njen osebni rekord. Torej sva splanirala tempo na 5:30 po km in tekla. Vmes sva se pogovarjala, malo prehitevala, malo pa so drugi naju prehitevali. Ker sva tekla v tempu, kjer je največja gužva je bila na okrepčevalnicah norošnica. Vedno sva štartala na zadnje okrepčevalnice, kjer je bilo najmanj gneče in sicer je eden vzel dva kozarca vode, drugi pa dva kozarca energijske pijače, nato pa sva si izmenjala kozarce. Ko tako kontolirava tempo ugotoviva, da nama gre vse po načrtu, brez kriz. Na 20 km nekoliko potegneva in sicer lepša polovica doseže neto čas nekaj sekund pod dvema urama. Cilj dosežen.
Sam nadaljujem in se odločim, da sploh ne bom gledal na uro, kako počasen sem. Na 28 km vidim Klateža, ki je imel za seboj tedaj že 38 km. Proga je namreč tekla tako, da smo po eni polovici ceste imeli tekači za sabo 28 km, po drugi polovici ceste pa so se vračali tekači, ki so imeli že 38 km. Dobro mu gre. Zadarem se za njim in mi pomaha. Ko sem tekel naprej sem videl tudi ZdravkaC, kateri pa me ne sliši. V svojem tempu tečem naprej in čakam krizo. Pritečem na 33 km, krize ni, nato na 36 km, krize ni. Na okrepčevalnicah pridno pijem in sicer kozarec vode in kozarec energijske pijače, prav tako jem banane, kjer pač so. Nekje na 36 km so imeli štant s svežimi polnozrnatimi štručkami. Vzamem eno in jo hočem pojesti in naredim pajs, vendar vidim, da ne bom mogel žvečiti in teči, zato pač na prvi mizi odložim štručko. Vidim, da veliko tekačev naredi enako. Tako pritečem do 40 km. Tam sem videl dva Avstrijca, ki sta tekla skupaj. Eden je bil bistevno močnejši in je drugega vzpodbujal in iscer, daj gas, gremo, še imaš moč, do cilja sta še samo dva km in podobno. Prehitim ta drugega - počasnega Avstrijca, nato pa ga prvi zopet vzpodbuja in me prehiti. tako tečeva (jaz in počasni) skupaj cca. 1 km, prvi pa ga vseskozi glasno vzpodbuja in tudi potiska, da teče hitreje. Tako smo na 41 km, kjer me je čakala žena in z mano tekla nekaj metrov in kjer si rečem, OK, če do zdaj ni bilo krize je pa tudi zadnji km ne bo in pospešim, mimo obeh Avstrijcev. Tečem vedno hitreje, kaj pa vem, po občutku tempo malo po 5 min na km in v zadnjem kilometru prehitevam vse živo. Ker je bila gneča, prehitim po mojem občutku vsaj 50 tekačev. Tako pridem do zadnjih dvesto metrov, šprintam in prehitim še nekaj tekačev. V cilju ustavim uro in vidim, da sem tekel bruto nekaj nad štirimi urami, neto pa nekaj sekund pod 4 urami. Cilj presežen, padel novi osebni rekord in to brez treninga. Kaj češ lepšega. V cilju dobim tudi lepo spominsko medaljo.
V cilju poiščem ostale in si izmenjamo vtise in občutke. Nekateri so imeli srečo oz. so maraton pretekli dovolj hitro, da so se dali zmasirati. Baje so masaže trajale tudi več kot pol ure.
Nekoliko se raztegnem, nekaj popijem, pojedel pa bi vse, kar dobim. Malo še poležimo na soncu in gremo s podzemno do avta in se vrnemo v Slovenijo, kjer smo dogovorjeni za analizo v piceriji.
Skratka bilo je super, noge so služile, vreme tudi. Musklfibra nobenega, v ponedeljek sem počasi že odtekel cca. 50 min.
pa LP.
Na Dunaj smo odšli s Klatežem in lepšimi polovicami že v petek. Start iz Slovenije malo po osmi zjutraj. Malo po enajsti smo bili že v Kolpingovi hiši, kjer smo imeli rezervirane sobe. Ker bi naj bile sobe pripravljene šele čez eno uro smo odšli po mestu, kjer smo si ogledovali znamenitosti. Po Dunaju gre najhitreje s podzemno. Vmes smo dvignili štartne številke in si ogledali sejem. Zvečer se vrnemo v sobo in znosimo prtljago iz avtomobila, nato pa smo si s tramvajem pod vodstvom domačinke iz Dunaja ogledali Dunaj ponoči in končamo v lokalu bermudski trikotnik, kjer smo spili nekaj piv (temno je zelo dobro). Zdaj vem zakaj je Prešeren študiral na Dunaju.
Drugi dan smo si ogledali dvorec Schonbrunn in nekaj starih "bajt" (mestna hiša, mestno gledališče, parlament itd.) v centru Dunaja. V centru je več trgovin, kjer najdeš sako za 1.500€ oz. hlače za 1.000€, ali pa ure za 30.000€ ali več. Če ima kdo apetite naj navali. Popoldan smo odšli na pasta party, ki je bila v centru. Pred vhodom so imeli manjši štant, kjer so v več škatlah prodajali tekaško opremo (kratke hlače, majice, kratke pajkice znamk adidas, nike in podobno). Ko gledamo cene na etiketah so vse po 30 do 50€, okoli pa polno ljudi, vsi pa kot nori brskajo po škatlah. Nato izvemo, da te cene niso prave in stane vsak artikel le 5€ in, da gre za lansko robo. Na juriš. Še sami nakupimo nekaj kosov opreme in gremo na pasta party. Ker smo imeli tri kupone za vstop, bili pa smo štirje smo eno pač prešmuglali mimo varnostnikov na vhodu. Pasta party je bil v lepi baročni dvorani, kjer smo jedli kaiserschmorn oz. šmorn z rozinami in marmelado namesto testenin. Šmorn je bil zelo dober in ZdravkuC je lahko upravičeno žal, da ga ni jedel. Medtem, ko smo jedli šmorn smo poslušali igranje violin. Sledila je predstavitev najboljših Avstrijskih tekačev in njihovih pričakovanj. Zvečer smo se srečali z ZdravkomC in MiromR in Rokom odšli po mestu.
V nedeljo pa tekma. Proti štartu smo odšli malo po sedmi zjutraj. Na podzemni gužva, večina ljudi ima v rokah vrečke za hrambo garderobe in so oblečeni v tekaško opremo. Torej smo na pravi poti. Pred osmo pridemo na štart. Malo se pogovorimo, fotografiramo in poiščemo tovornjake, kjer oddamo garderobo. Nato čakanje v vrsti za WC. Čeprav je WC-jev kar nekaj, je ljudi, ki jih rabijo še bistevno več. Ko je to opravljeno se z ženo odpraviva proti štartu. Čez nekaj minut že tečemo.
Do štartne črte sva rabila cca. 3,5 minute. Žena je tekla na 21 km. Torej je bila taktika taka, da greva skupaj prvih 21 km, nato ostalo sam. Ker letos, kakor tudi peostala leta nisem ravno veliko treniral in sem odtekel le štiri teke dolge 21 km in nič daljših sem bil v dvomih ali bom ta maraton sploh pretekel. Pred maratonom sem imel polno načrtov, kako in koliko bom treniral, nato pa sem bil v začetku leta kar nekaj časa bolan in pač ni šlo nič po načrtih.
V glavnem tečem počasi in cilj je bil preteči ta maraton. Do sedaj sem sicer pretekel več maratonov, nobenega pa pod 4 urami. Osebni rekord imam 4:01. Čas mi ni bil važen. OK, če priznam, glede na nič treninga sem ga hotel preteči pod 4,5 ure. Boljša polovica je trenirala več, kakor jaz in je imela cilj teči polovičko pod dve ure, kar bi bil tudi njen osebni rekord. Torej sva splanirala tempo na 5:30 po km in tekla. Vmes sva se pogovarjala, malo prehitevala, malo pa so drugi naju prehitevali. Ker sva tekla v tempu, kjer je največja gužva je bila na okrepčevalnicah norošnica. Vedno sva štartala na zadnje okrepčevalnice, kjer je bilo najmanj gneče in sicer je eden vzel dva kozarca vode, drugi pa dva kozarca energijske pijače, nato pa sva si izmenjala kozarce. Ko tako kontolirava tempo ugotoviva, da nama gre vse po načrtu, brez kriz. Na 20 km nekoliko potegneva in sicer lepša polovica doseže neto čas nekaj sekund pod dvema urama. Cilj dosežen.
Sam nadaljujem in se odločim, da sploh ne bom gledal na uro, kako počasen sem. Na 28 km vidim Klateža, ki je imel za seboj tedaj že 38 km. Proga je namreč tekla tako, da smo po eni polovici ceste imeli tekači za sabo 28 km, po drugi polovici ceste pa so se vračali tekači, ki so imeli že 38 km. Dobro mu gre. Zadarem se za njim in mi pomaha. Ko sem tekel naprej sem videl tudi ZdravkaC, kateri pa me ne sliši. V svojem tempu tečem naprej in čakam krizo. Pritečem na 33 km, krize ni, nato na 36 km, krize ni. Na okrepčevalnicah pridno pijem in sicer kozarec vode in kozarec energijske pijače, prav tako jem banane, kjer pač so. Nekje na 36 km so imeli štant s svežimi polnozrnatimi štručkami. Vzamem eno in jo hočem pojesti in naredim pajs, vendar vidim, da ne bom mogel žvečiti in teči, zato pač na prvi mizi odložim štručko. Vidim, da veliko tekačev naredi enako. Tako pritečem do 40 km. Tam sem videl dva Avstrijca, ki sta tekla skupaj. Eden je bil bistevno močnejši in je drugega vzpodbujal in iscer, daj gas, gremo, še imaš moč, do cilja sta še samo dva km in podobno. Prehitim ta drugega - počasnega Avstrijca, nato pa ga prvi zopet vzpodbuja in me prehiti. tako tečeva (jaz in počasni) skupaj cca. 1 km, prvi pa ga vseskozi glasno vzpodbuja in tudi potiska, da teče hitreje. Tako smo na 41 km, kjer me je čakala žena in z mano tekla nekaj metrov in kjer si rečem, OK, če do zdaj ni bilo krize je pa tudi zadnji km ne bo in pospešim, mimo obeh Avstrijcev. Tečem vedno hitreje, kaj pa vem, po občutku tempo malo po 5 min na km in v zadnjem kilometru prehitevam vse živo. Ker je bila gneča, prehitim po mojem občutku vsaj 50 tekačev. Tako pridem do zadnjih dvesto metrov, šprintam in prehitim še nekaj tekačev. V cilju ustavim uro in vidim, da sem tekel bruto nekaj nad štirimi urami, neto pa nekaj sekund pod 4 urami. Cilj presežen, padel novi osebni rekord in to brez treninga. Kaj češ lepšega. V cilju dobim tudi lepo spominsko medaljo.
V cilju poiščem ostale in si izmenjamo vtise in občutke. Nekateri so imeli srečo oz. so maraton pretekli dovolj hitro, da so se dali zmasirati. Baje so masaže trajale tudi več kot pol ure.
Nekoliko se raztegnem, nekaj popijem, pojedel pa bi vse, kar dobim. Malo še poležimo na soncu in gremo s podzemno do avta in se vrnemo v Slovenijo, kjer smo dogovorjeni za analizo v piceriji.
Skratka bilo je super, noge so služile, vreme tudi. Musklfibra nobenega, v ponedeljek sem počasi že odtekel cca. 50 min.
pa LP.
