Bojan, super slikce, nekaj celo trojk, v glavnem pa naš traktor s spečo vsebino
Evo, še moje nekoliko drugačno, netekaško poročilo (
kopipejst)
Tek trojk 2007...
...ali Veliki samohranilski logistični podvig
Nočno spanje ni bilo najboljše. Nekajkrat sem se zbudila, šla pit, dat dudo v usta, potem sem sanjala, da sem Marijo spraševala, koliko plenic ji zapakiram, pa mi je rekla da 100 (?!?!?). Ko sem ravno dobro zaspala, je pozvonila budilka. Nekaj pred šesto je bilo to. Najprej kava, jogurt in kosmiči, še ostala kava. Iščem cunje, spakiram svojo torbo. Sledi tuš, oblečem se v sloje, spodaj že oprema za tekat.
Ura je že pol sedmih.
Začnem pakirat za Anušo. Torba je hitro spakirana, zdaj sem že zverzirana - plenice, robčki, ekstra obleka. Zavrem vodo, naštimam eno flaško vode, dve flaški mleka. Gosta hrana. Pol banane, eno jabolko. Zribam, zapakiram. Iščem dudo, naštimam, kaj jo bom oblekla. Še enkrat vse pregledam. Nesem prvo rundo pred avto.
Spakiram voziček. Zbudim Anušo. Milo zajoka. 6 50 je zanjo sredi noči!!! Jo potolažim. Potem jo na hitro za silo podojim, saj ne dojema dobro, kaj se dogaja, greva se preobleči. To nam gre hitro. Prideta Marija in Irena, današnji varuški, in mi pomagata vse odnesti v avto. Prišparata mi 5 minut in ogromno energije.
Nekaj čez sedmo že šibamo po vrhniškem klancu proti Ljubljani. Anuša čeblja z Ireno, Marija razlaga, kako je bilo v toplicah. Fouš sem ji, ampak ji privoščim.
V Ljubljani se hitro znajdem in najdem strateški parking. Anuša kaže znake lakote, a je vse prezanimivo, da bi jedla. Tako s polnimi prsmi zložim voziček in gremo proti Kongresnemu. Čakamo Melito, tretjo tekačico poleg Enesa in Matjaža, ki je ni. Trojko "Železničarji" preimenujem v "Gejevski par" (Enes ima novo plešasto frizuro, sicer pa tudi svojo Ireno, ampak tokrat mu je preostal le Matjaž).
Prvi avtobus, ki pripelje, je prepoln, ne zmoremo gor. Potem pride še en in se spokamo gor. Poka po šivih. Pridemo pod Urha. Čakam Miro in Toneta. Njih ni, zato pa zaslišim po zvočniku: "Išče se Staša Mesec." Potem najmanj stotim povem, da sem tudi sama slišala in da sem se vmes že našla (kot tudi Miro in Toneta).
Odložim cunje in že štartamo. Tek je bil prijeten, nekaj malega smo klepetali, veliko dihali, malce tudi hodili. Trojke so res en čustveno nabit tek, nekaj navijačem zaploskamo nazaj, vmes enkrat prehitim Miho, a ni trajalo dolgo. Minilo je rekordno hitro, čeprav smo porabili za 12 km slabo uro in pol. To je toliko kot lani, ko je bila Anuša še v meni (3 mesece velik fižolček).
V cilju spet iskanje cunj. Sledilo je iskanje Anuše. Bila sreča. Obe varuški in "gejevski par" potem povabim na pijačko, vmes nahranim Anušo. Tokrat je dobila čisto pravi milk shake.
Spet se poslovim od družbe in grem proti Zlati ladjici. Tam srečam ostalo TF družbo in skupaj navijamo. Anuša zaspi. Potem se zbudi. Poje jabolko in banano. Zabava družbo. Vse super, dokler je v roke ne vzame Aleš. To jo vrže povsem iz tira. Spet jo pomirim. V vmesnem času ne pridem do natakarja, zato jo spokam v voziček in grem k konkurenci po senvič. Prva hrana po jutranjem jogurtu.
Tik zatem ko pojem, dobim vabilo v Fokulusa. Kljub temu, da sem bila skeptična, da bo Anuša prenesla še to, sem oprtala oba nahrbtnika in voziček z Anušo ter novim osličkom od tete Ntice in se pridružila ostalim jedcem. Dobila sem kokakolo na mizo, ko je bilo mali pa res že vsega dovolj (saj res, v Fokulusu je temno in še zatohlo) , zeksala sem jo, se malo polila, poprosila Nto in Mihca, če jo častita, Anušo posadila nazaj v traktor in odbrzela ven.
Izklop airbaga, Anušo v sedež, pripasanje, zložit voziček v prtljažnik in vožnja proti domu. Ob štirih popoldne sem ponovno vse razložila in malo dala iz sedeža na kavč.
Tek je bila mala malica! A brez ta zlate Marije in njene in sedaj tudi malo moje prijateljice Irene ga ne bi bilo. Hvala še enkrat, zlate ste.
PS: A kje je tata Simon? V Grčiji na sindikalnem izletu. 32 stopinj imajo. Mu zelo privoščiva, saj je ves zgaran, a šele zdaj vidiva, kako enostavneje je, če je tu!
Evo, pa smo pridobili še eno tekačico...
)
)
