Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
#92055
Pozdravljeni,

sem novinka na forumu in začetnica pri teku. Teči sem začela pred 3 meseci. Nisem delala po nobenem posebnem programu, ampak bolj "po posluhu". Tečem 3x na teden. Trenutno sem pri dobrih 4km oz. pol ure teka. Načeloma mi gre kar dobro. Nimam posebnih težav, niti bolečin. Tečem tako, da med tekom nisem preveč upehana (še normalno diham).

Problem je motivacija. Namreč, ko se začnem vračati proti domu, mi volja izgine, zato se moram zadnjih 10min zelo vzpodbujati, da pridem do konca (v smislu: daj no, samo še malo ... saj bo šlo ... saj si že skoraj pri koncu ....). Nisem preveč zmatrana, da ne bi mogla več tečt, ker dostikrat pretečem razdaljo brez problema. Tak "upad motivacije" se mi zgodi približno enkrat na teden. Imam občutek, da je to vse v glavi. Kako naj se rešim tega?

Naj dodam še, da sem do sedaj enkrat zamenjala progo. Prejšnja je bila rahlo dolgočasna, ker sem tekla gor in dol po plaži. Najprej sem mislila, da se mi upad volje pojavlja, ker tečem po isti poti dvakrat. Sedaj sem progo zamenjala za krožno, vendar se še vedno borim sama s sabo. Ali se bom morala vedno borit? Drgač nimam težav, ko se je treba spravit tečt in tudi nič me ne boli, ko tečem (nobenih bolečin v nogah, preponi, ali kaj podobnega), pa tudi posebej se ne naprezam, tako da načeloma pri teku uživam, moti me samo ta težava. Zakaj torej tak notranji boj?

Lp
SOnja
 SonjaV
#92057
Uf, agness, hvala za nasvet, ampak na žalost ne morem tečt ob glasbi. Čist me vrže iz ritma - al začnem hodit, al pa laufat na juriš (in potem sem po 2 min na tleh, z jezikom nekje pri petah :D :D :lol: )).

Sicer tečem z mp3, sam poslušam knjige.

Pa uspešen tek še naprej!
Sonja
 Jutro
#92058
Pa, se mi zdi, da je tek kot življenje. Marsikdaj se ti kaj ne da. Dobro je če motivacijo najdeš v sebi. Torej, zakaj tečeš, kaj so tvoji cilji. Če so cilji jasni, je potem na tebi, kako zbrati moč. Če tečeš "brezglavo" ali pa zato, ker ti nekdo pove "teči zato", je to, menim, puhlo. In na kratki rok. Nadvse cenim ljudi, ki v vzponih in padcih vedno znova razčiščujejo sami s sabo in tako dobijo odgovore ter moč in motivacijo.

Jaz imam že praviloma krizici na 20 in 30 minutu (sem začetnik), potem je naslednja pri 55, več kot 60 pa še nisem tekel. No, in rečem si "daj, laufaj lenoba, samo jamraš, kakor hitro ti ni, bi kar nehal, ja kam pa boš prišel, če boš takšna mevža". In potem teeeeečeeem, uuuuh. Mega! :twisted:

Bodi močna! :)

lp
Uporabniški avatar
 Jančika
#92071
Kako bi rekla...tega ne delamo, ker bi bilo izi, a ne :D . Sama sicer nisem začetnica, imam pa obraten "problem" od tvojega - rabim kakih 25 minut, da se ulaufam. Druga polovica gre pa potem kar sama od sebe in večkrat tik pred domom skrenem in naredim še kak dodaten kilometer. Ampak tistih prvih 25 minut, uhhhh...na vsakem ovinku razmišljam, da bi šla kar lepo peš nazaj :lol: .

Pomaga mi zavest, da bo po 25. minuti kar naenkrat postalo fajn. In v ritmu si ponavljam kakšno mantro, ki si jo sproti namislim. Hja, ker večkrat tečem takoj po tem, ko gresta otroka spat in tik pred tem gledata risanko, se celo zgodi, da si prepevam "Yoko, Jakamoko, Toto. Yoko, Jakamoko, Toto...." v nedogled :roll: .
 ton
#92074
Džizs, Jančika: en frend, s katerim smo imeli sočasno pamže, je bil profi plavalec in mi je enkrat ves obupan zaupal, kako vsako jutro tolče one neskončne dolžine v bazenu z 'Mur mur mur murenčki...'

Rešitev Sonjine težave bo prinesel Čas. Tudi sam sem kako leto preklinjal nad nakladači, ki so kvasili o 'pogovorni brzini teka' (ma KAM v tisto sopenje vtakniti še pogovor, bohtenimarad), o nekakšnem 'prostoru za razmišljanje' in celo, lepo prosim, o 'blaženosti' pri teku. Ampak kar enkrat pride. Garant. Dotlej pa menjaj: hitrosti, intenzivnost, trase. Pa odteci dodatnih pet minut že 'ke grede' in lahko zadnjih zoprnih pet prehodiš brez slabe vesti!
Uporabniški avatar
 Jančika
#92077
ton napisal/-a:Džizs, Jančika: en frend, s katerim smo imeli sočasno pamže, je bil profi plavalec in mi je enkrat ves obupan zaupal, kako vsako jutro tolče one neskončne dolžine v bazenu z 'Mur mur mur murenčki...'

O, ton, kolk sva se zdajle z možem narežala :D ; me prav veseli, da nisem edina 8) .

In čisto res je, da čas in kilometri prinesejo svoje. Splača se vztrajat.
Uporabniški avatar
 Katrin
#92083
Se tudi meni dogaja. Jaz si ponavadi govorim: Še do tistega drevesa. Samo da gre še tale fant mimo, da ne bo mislil, da ne morem. Pa še do tiste klopice... :D
Uporabniški avatar
 sapramiška
#92091
[quote="Jančika"]Kako bi rekla...tega ne delamo, ker bi bilo izi, a ne :D . Sama sicer nisem začetnica, imam pa obraten "problem" od tvojega - rabim kakih 25 minut, da se ulaufam. Druga polovica gre pa potem kar sama od sebe in večkrat tik pred domom skrenem in naredim še kak dodaten kilometer. Ampak tistih prvih 25 minut, uhhhh...na vsakem ovinku razmišljam, da bi šla kar lepo peš nazaj :lol: .

tudi jaz na začetku težko za umret. s to razliko, da sama razmišljam, kako bi bilo fino ulečt se pod ta prvo drevo, pa ulečt se na podrast, pa na klopce. itak, da me vse boli, pa se mi res ne da. včasih je res problem vztrajat. sej pol po enih ja, nekje 25 min začnem res uživat, ampak ahhhhh prve pol ure! brez mp3 in trme ne bi daleč prišla.

včasih na koncu, k sem že utrujena, pa recimo, se mi kdaj zgodi, da se mi ne da več, si pa vedno rečem, lej, če se ustaviš in hodiš, bo samo še dalj trajalo. pa spomni se, kako se boš fajn počutla, ko bo za tabo.

ne vem, pišuka, že par let tečem, pa včasih tečem bolj zato, ker se po teku vedno počutim fenomenalno :D ]
Uporabniški avatar
 Jančika
#92092
sapramiška napisal/-a: si pa vedno rečem, lej, če se ustaviš in hodiš, bo samo še dalj trajalo. pa spomni se, kako se boš fajn počutla, ko bo za tabo.

ne vem, pišuka, že par let tečem, pa včasih tečem bolj zato, ker se po teku vedno počutim fenomenalno :D ]

Jaaaa :o ! Evo, ravno zdajle sem prišla s teka, ki je izgledal nekako tako, da sem prvih 25 minut gledala na uro, če je že 25 :lol: . Potem je pa sonce začelo nabijati in sem razmišljala samo še o tem, da bom hitreje doma, če bom tekla, ne hodila :? . Ampak zdajle se počutim carsko :juhuhu: !
 SonjaV
#92093
Hvala vsem za odgovore. SI mi je kar zdelo, da bo nekaj takega. Vsak ima svoje krize, ampak ko pomisliš na to, kako dobro se počutiš, ko prideš domov, je pa res super! 8) Moram najti en način, da si zaposlim misli, ko tečem nazaj. Če ima kdo kak dober predlog, se priporočam ...

Jaz zdaj čakam, da se vreme izboljša (tukaj pri meni je dež in 7 stopinj!!! :cry: Oj, poletje moje drago, kje si???), pa še koleno me je začelo bolet na notranji strani. Pojma nimam zakaj, ampak očitno si bo treba vzet kak dan počitka.

Lep dan,
Sonja
Uporabniški avatar
 tarisa
#92099
Tudi jaz imam ta problem, da se mi včasih ne da.
Ko se začne kriza poskušam nič misliti, samo štejem si ali pa v mislih recitiram kakšno pesem toliko časa, da se zamotim. In potem gre do naslednje krize. Si pa dovolim, da se mi včasih ne da, potem sem jezna nase in naslednjič se lahko zmotiviram, da ne odneham.
Samo sami s sabo moramo razčistiti pa gre.
lp
Uporabniški avatar
 lunca
#92100
SonjaV napisal/-a:Sicer tečem z mp3, sam poslušam knjige.


No, tudi meni stalno pada motivacija in ker ful rada berem, sem dostikrat pred tekom pomislila, da bi mi bilo ful lažje, če bi zraven lahko brala knjigo :lol:
Sonja, kje dobiš mp3 knjige?
 SonjaV
#92101
Tja, s knjigami je pa tako:

jaz vlečem z neta torrente in to v angleščini .... zdaj ne vem, kako to tebi odgovarja...

lp
sonja
Uporabniški avatar
 pegaz
#92129
Moja izkušnja: ponavadi se kar dobro zmotiviram, ker me doma čaka topel tuš in sploh je konec teka. :)
Zdaj pa resno: V začetku mi je pomagalo, da sem imel pred seboj cilj: natrenirati za tisto in tisto prireditev. Nato sem si naredil načrt, koliko km kateri dan, in izpolnjevanje načrta mi je bila najboljša motivacija. Ker sem tisti dan nekaj naredil in to dovolj.

Se pa s podobnimi mislimi srečujem vsakič, ko sem na katerem od dolgih tekov in nisem dovolj motiviran ali pa sem preveč utrujen. Podobno e tudi na maratoskem "zidu", le da so vzroki fizični - preprosto povedano, ko zmanjka glikogena v jetrih, iz katerih se napajajo možgani, se ti začne zdeti, da je itak to brez veze, da se ne splača matrat in te zelo drži, da bi kar odnehal.

Samo pogumno - in najdi si pravo motivacijo. Cilj posameznega teka, cilj obdobja treninga, ali pa tehnične pripomočke, kot so npr. HR monitor (polar,...) ali pa glasbo.

Lep let, Pegaz :)

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA