- 13 Jun 2007, 14:14
#93798
Hojla, Junc. Malo si me prehitel - sem skoraj hotel podobno temo odpret.
Tudi jaz ne tečem že cela dva meseca, takšna pavza prvič v 5 letih teka, je pa res, da sem prisiljen vanjo... Saj ti v bistvu ne morem pomagat, ker imam sam - skoraj že podoben - problem.
Torej, kaj se je dogajalo? Prvi del tvojega pisanja velja tudi zame, skoraj copy-paste. Torej, veselje, kadarkoli, vedno bi več, PB-ji, zdravje služi itd...
Letos, na začetku sezone, postavim višje cilje... Maraton pod 2,50... treniram, baza, prijava v Linzu... Potem pa se je začelo: angina, prehlad, angina. Spuščam treninge, saj ne rinem skozi glavo. Komaj pridek k sebi, spet padem. Katastrofa, dokler se pač ne sprijaznim, da Linz in PB letos ne gresta skupaj. V tem času pa razmišljam: kaj hudiča se peham?! Za PB? Za koga? Vnuke? "Glej, dedi (eem, tole bo čez XY let) pa je tekel maraton 2,48", al kaj? Za slavo na forumu in redkimi prijatelji, ki jim ta cifra mogoče nekaj pove? Ma, brezveze... Preveč truda je potrebno vložit, včasih treningi bolijo, tako kruti so.... vsaj za nas smrtnike, ki delamo za dnar druge stvari, imamo familije, zidamo hiše ipd. In sem rekel - konec je! Pa ne s tekom, ampak s pehanjem. Kako lepo je brati npr. Fotra in njegova doživetja. S treningi (vem, da gre nekaterim med vami ta izraz hudo na živce, ampak to so dejansko treningi, to ni več rekreacija!) takih doživetij ni. Le redko še uživaš na teku, ker non stop razmišljaš, kaj je na planu, kaj ti bo plan sesulo (čas, bolezen, vreme...).
In rezultat tega razmišljanja: ok, bom laufal za veselje... Po enem mesecu (začetek maja) grem torej spet tečt... Bednih 6 km... Proti koncu me spet začne v grlu pečt, in to kljub dejstvu, da cel mesec nisem migal, da sem tri različne a-biotike dal skozi (katastrofa!), da sem imel veselje...
Sledi maj, nič teka, počutje OK (tj. ne bi mogel rečt, da sem bolan), in potem zadnjo nedeljo, lepo jutro - spet v copate... In spet: po cca. pol ure pekoče grlo. Užas, namesto da bi bil vesel, ker sem na laufu enga zajca videl, sem začel skoraj pič...rit, češ - a se bo to nehalo!? Naslenji dan zdravniku po napotnico za ORL, ker imam tega zdravilca dovolj, hočem, da odkrijejo, kaj za enga vraga imam v grlu, ki me peče takoj, ko se sluznica osuši... Heh, sem pa imel po tistih zadnjih 7 km tak musklfiber kot včasih po maratonu. Evo, vse je šlo k vragu, spet sem popoln začetnik. Kar je še mala stvar.
Ko eni predlagate tek v družbi: ja, zna pomagat. Imam srečo, če bi hotel, bi skoraj vedno koga našel (a, ne, Rok in Klatež? In ostali iz širše okolice..). Škoda mi je edino, da sem enega lepših mesecev (april + maj) moral spustit: zunaj se vse prebuja, jaz pa v tekaški bolniški.
Še ena ugotovitev: sicer sem cajt koristno uporabil, a ne bi mogel ravno rečt, da sem zaradi ne-laufanja imel nek višek... Obratno - lauf glih ne vzame toliko časa, da bi trpela familija, delo, karkoli. To velja tistim, ki se sprašujete, kako nabiti mesečnih 300 km ali več. Dokazano, nihče mi ni rekel, kak fajn, zdaj si pa ves naš, ker ne tekaš. Prej obratno.
Junc, sfiniširaj bajto (tudi sam kar nekajkrat ošvrknil hišo-šišo), laufaj za dobro voljo, bodi vesel, da te se seuvajo problemi, o katerih toži tudi marsikdo na tem forumu...
Tak, malo sem se olajšal, zdaj čakam na ORL in da vidimo, kaj za vraga nosim v sebi... Potem pa brezplansko novim "doživetjem na teku" naproti.
Drži(te) se!
Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?
, ker mi je predvsem v teku že večkrat v zadnjih nekaj letih to prineslo pretreniranost in kasneje poškodbe, ki so vse bile "pasme" sindromi, kar pomeni, da je bilo zdravljenje zelo dolgotrajno... 
Pri tekmovanjih, pa seveda ni najboljše, da tekmuješ samo z drugimi (kar recimo meni, eni dopovedujejo že zelo doooooolgo 
, pa še vedno ne morem iz svoje kože), ampak je bolje, da tekmuješ sam s seboj, da izboljšaš svoj PB na določeni razdalji, ali izboljšaš tehniko, ali mogoče dodaš še kakšen šport, recimo kolesarjenje in se udeležiš kakšne tekme v duatlonu itd... 
Hecno in zanimivo! Ni napredka, bi lahko rekla....
Predvsem pa počni to zase 
