Za nami je še ena treking tekma.
V Starigradu se je nas zbrala kar lepa druščina Iztok, Ida, Igor, Darko, Janez z ženo, pa Brane z družino ter jaz.
Šotor smo si postavili blizu morja, saj smo želeli, da nam ta vikend ostane kar v najlepšem spominu.
Zvečer smo dvignili štartne številke, se srečali z znanimi obrazi, poklepetali, organizator nam je na zemljevidu razkazal progo s kontrolnimi točkami, mi vsi pa smo hiteli izmenjavati mnenja, da bi nam bila proga kar najbolj jasna.

Sledila je še pasta partyi, nekateri pa so že zvečer skrbeli za dovolj hidracije.
Jaz sem si na mesto tega šla rajši pripraviti dva ruzaka, saj se je tekma začela že ob 5h zjutraj, tako da sem sama vstala že ob 3h.

Prvega - malenkost manjšega, za prvi del, drugega - malo večjega, pa za drugi del. Po 45 km smo se namreč spustili v Veliko Paklenico do parkirišča, kjer smo imeli transfer. To pomeni, da nam je orgaizator do tja dostavil naše torbe, iz katerih smo si lahko napolnili ruzake za nadaljno pot. V mojem primeru sem ruzaka samo zamenjala, preobula nogavice in superge, se ponovno namazala, pila, nekaj malega pojedla ter se napotila proti durgemu delu proge.
Vzpon na Manito Peč me je malo presenetil, saj je bil en del čisto plezalni.

Saj ne da se ni dalo, pa vseeno tega nisem pričakovala. Prav tako me je z vrha prevzel razgled in groza kam vse moram še iti, pa vse se še videlo ni.
Tako sem nadaljevala pot z zemljevidom v roki in čakal, da bi me kakšen od tekmovalcev dohitel. Ker se to ni zgodilo in ker z orientacijo ni bilo težav, sem nadaljevala vse do teme. Ko se je znočilo, pa je padla odločitev, da počakam Ido in njeno druščino, ki se je nahajala slabi 2 uri za menoj. Po moje je bila odločitev pravilna, saj je bila pred menoj pot orientacijsko bolj zahtevna - slabe markacije, noč, gozd, več poti,... Do jutranjih ur smo skupaj premagovali razdalje in kljub temu, da so nekateri poznali pot, smo napredovali v določenih momentih in iskanju, kar počasi.
Vendar za vsakim dežjem posije sonce in za vsako nočjo pride dan. Ker je bila noč bolj umirjena, sem imela občutek, da imam še nekaj neporabljene energije in da me bo kar neslo nazaj. Z Ivico sva se odcepila od ostale skupine in jo v močnejšem tempu ubrala proti cilju (vračali smo se po isti poti). Čeprav je bilo svinjsko vroče, je bila želja, da zaključiva čim preje večja, zato sva jo neumorno gnala naprej. Predno sva prišla v cilj, sva si v kanjonu Velike Paklenice vzela še toliko časa, ter se ustavila pri studencu, si osvežila obraz ter sprala z nog večjo umazanijo.
In potem, končno cilj. Čeprav so me proti koncu boleli podplati in je moral biti korak že previden, je bilo zadovoljstvo nepopisno.

Podplati so bili tudi edina težava, ki me je spremljala še naslednji dan. Sicer pa nobenih žuljev, nobenega muskelfibra, le prijetna utrujenost. Marjan mi je na to komentiral, da sem dala premalo od sebe.
Sledilo je še kopanje v morju, razglasitev, analiza, pospravljanje v kampu, prijetna večerja ter vožnja domov. Za vožnjo se zahvaljujem Iztoku in Idi, ki sta se složno izmenjavala za volanom

, jaz srečko pa sem lahko spala na zadnjem sedežu.
Čestitke vsem soborcem

in zahvala vam.
Na koncu pa le še to, da je res veliko v glavi, a brez utrjenih nog prav tako ne gre.
LP
Simona
P.S. Do sedaj sem poznala Velebit samo z morske strani, ta vikend pa sem ga imela možnost spoznati še drugače. Priznam, da si nikoli nisem mislila, da je tam gori lahko tako lepo. Na naši poti so nas spremljale skale, travnati vrhovi, poti poraščene z grmičevjem, dolgi grebeni, travnate livade, gozdovi, skalnate ploskve, voda v vodnjakih, krasni razgledi,......
Nekaj od tega si lahko ogledate na teh slikah.
http://picasaweb.google.com/vanja.suhina/VelebitUltraTrail