- 11 Okt 2009, 21:15
#201437
Že dolgo tega je, kar sem zadnjič tekel na tekmi. Od lanske Palmanove. Nekaj časa sem počival, potem spet začel počasi s hojo in tekom in sodeč po svoji pripravljenosti, sem si določil, da se udeležim Šenčurskega izziva, po mojem bi mu bolj pristajalo ime krompirjev tek. Zame že, ker sem imel krompir, da so me organizatorji izžrebali še za Ljubljanski maraton, za katerega sem prej cincal, ali naj se ga udeležim ali ne, po žrebu pa je bila seveda odločitev na dlani.
Ampak naj raje povem o Šenčurskem izzivu. Organizacija na najvišji stopnički, že parkiranje je bilo ekspresno, razdelitev številk gladka, brezhibna in prijazna. Veselje je bilo videti spet tekaško druščino, občutiti vzdušje in uživati v njihovi družbi.
Potem pa start in po svojih zmožnostih, ki jih ni prav veliko, se poženem po cesti. Zdelo se mi je, da se malo vzpenja in že sem se jezil pri sebi, da to bi pa že lahko povedali, da gre v začetku cesta navzgor. A takoj mi je bilo žal, da sem dvomil v organizatorje. Pokazala se je obcestna velika tabla, na kateri je pisalo Visoko. Tako se organizira, da se ve, da se vzpenjamo. Potem smo zavili na makadam in kmalu je bilo po cesti tu in tam zapaziti kakšno mlakužo. A v organizacijo ni bilo treba dvomiti. Takoj se je pokazala tabla, na kateri je bil velik napis Luže. Na vse so mislili, čeprav ni nič narobe, če tu in tam kdo stopi v kakšno lužo. Tudi kilometrske oznake so bile vzorno in lično oblikovane in postavljene na vsak kilometer. Zato se jim tudi reče kilometrske oznake.
Meni, ki sem tekel na začelju, so se vsi gledalci ob cesti zdeli zelo prijazni. Vsi so mi hoteli pomagati. Nekdo je predlagal, da me pelje z avtom do malo pred cilj in da bom potem pa že. Drugi so mi povedali, da je še daleč do cilja, nekaj metrov naprej pa so rekli, da ni več daleč. Veliko jih je tudi navijalo in ploskalo, da so mi res dali nekaj vzpodbude, da je šlo naprej. Če me je kdo bremzal, me je sonce, ki je vsake toliko časa posijalo izza oblakov in se mi je zdelo, da so žarki kot macole, ki me udarjajo po glavi.
Ko sem že mislil, da se proga bliža koncu, pa spet tabla. Od daleč sem videl, da je na njej pisalo Šen…, pa ja ne še en krog, to pa ne bi vzdržal, a ko sem prišel bliže sem razbral napis Šenčur in vedel sem, da sem že blizu cilja. Nekajkrat bi skoraj narobe zavil in k sreči so me pazljivi reditelji vedno usmerili na pravo pot. Še dobro, kajti lahko bi zgrešil Šenčur in prišel na Britof ali na Milje, kjer ni več oznak v kilometrih ampak v miljah.
No hudega ni bilo, prišel sem do cilja, sicer malo pozneje kot sem načrtoval, ampak bi mi bilo žal, če bi izpustil tako krasen tek.
Tenstan krompir je pa tako dišal, da sem ga najprej šel vohat, nato sem se preoblekel, šel še enkrat vohat, se postavil v vrsto, pojedel porcijo, se še enkrat postavil v vrsto…. In tako štirikrat. Štiri porcije tenstanega krompirja sem pojedel, tako dober je bil.
Šenčurski izziv, tako krasno organiziran, z lepo tekaško traso in okolico je velika tekaška pridobitev ne samo za Šenčur, ampak za celotno Gorenjsko. Tekači veliko odnesemo iz takih prijetnih prireditev. Zato pravim Šenčurjanom in Vitezom: prihodnje leto spet pridemo.
Dokler tečem upam!
. Proga lepa, zanimiva, mogoče malce težja kot sem pričakoval. Množična udeležba tekmovalcev, veliko gledalcev ob progi, posebnost pa, pražen kroompir 
, tako da sem uvrščen v ženski kategoriji, seveda pod drugim imenom 
. 
... al pa če bi se spela* spremenila in kakšen kos mesa vase dala
