- 05 Okt 2008, 09:36
#150236
ZRTS - Zveza rekreatvnih tekačev Slovenije...
Hm... Glede ideje bi moral najti nekaj somišljenikov, potem pa... Ne da bi bil kontra sistemu in ne da bi bil kontra dobičkarjem v rekreativnem športu, ki so se naguzili v spodoben kartel, ki nas guli sem in tja, temveč da bi bila neka formalna zveza relevanten sogovornik tistim, ki prirejajo teke, ki prodajajo tekaško opremo, predvsem pa sogovornik in predlagatelj sprememb na bolje v relacijah z državo. Samo namig: iz Fundacije za šport odtekajo enormna sredstva za take in drugačne projekte, nekaj vmes je celo tako bizarnih, da imajo s športom presneto malo stičnih točk, ampak za tekače, za maso samostojnih, v šport orientiranih ljudi, pa tam novcev ni. Prav tako država, ta dinozaver, ki se sicer premika, a vsake toliko koga pod sabo pohodi, ker je preokoren... Tudi država bi morala za populacijo, ki je našla smisel v zdravem gibanju dati več. Saj ne da bi hotel žaliti ali spet provocirati, toda dajem v premislek: ali je bolje naložen denar (ki se nato obrestuje v zdravem človeškem potencialu) ta, ki se ga nameni recimo tekačem za regresiranje štartnin ali podobnega (recimo predlog takoj iz rokava: če nekdo ustreznemu državnemu organu predloži tri potrjene štarte in dosežene cilje na organiziranih tekmovanjih na recimo razdalji 21km v enem letu, mu država prispeva 50% za nakup srednjedobrih tekaških copat za naslednjo sezono...). Ali pa je bolje potrošiti denar za zdravljenje alkoholizma, narkomanije in kar je še ostalih umetniških smeri, ki vodijo na človeško dno. Vem, potrebno je pomagati, toda zastavlja se vprašanje: komu? Temu, ki je s svojim umom ali primerno družbo našel pravo pot v tekaških copatih (ali na kolesu ali navkreber v gore ali pač že kako, povezano z gibanjem...), ali temu, ki se je leta in leta majal ob šanku, razčesnil svojo družino, svoje in njihovo dostojanstvo, na prafaktorje, sedaj pa bi se rad (menda da za vedno) rešil tega zla ali morda temu, ki si je leta in leta vbrizgaval veselje skozi žile, se zaradi nabavne cene opiatov predajal kriminalu, se bodel s policijo in sodstvom, preležal marsikatero noč v zaporu in bi sedaj rad šel v zdravo življenje skozi potuho imenovano metadon. Seveda, vsak je vreden pomoči sočloveka, toda morala bi obstajati neka lestvica komu prej in komu kasneje, komu pa sploh ne. In če se ozrem na zadnja leta mojega tekanja sem in tja, vidim, da sem član populacije, ki je marginalna. Zakaj? Ker jo sistem, država ter institucije ne jemljejo za dostojnega in spoštovnja vrednega partnerja, ki pomaga čuvati zdravo srž nacije. Bolj so pomembni in vredni financiranja tisti, ki so na robu in so se sami tjakaj zvlekli kot mi, ki smo si navlekli tekaške copate.
Populistično? Ne vem, vem pa da skušam preprosto, predvsem pa glasno povedati tisto, kar se mi zdi, da ni prav.
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---