Pa se moj gm40:
Prvic sem o tej prireditvi bral v Poletu, leta nazaj. O tezki, ekstremni preizkusnji, sploh si nisem predstavljal kako to zgleda, kljub slikovitemu opisu.
In so prisli casi, ko sem se pricel malo gibat po okoliskih hribih in ter tekat naokoli. O gm ni sledu.
Lani septembra pa sem v bandimi spoznal Vilija, ki je ze sodeloval na stevilnih maratonih in pretekel verjetno skoraj vse hribe. Fasciniran nad vsemi dogodivscinami, pripovedovanji... sva sla ne bliznji hrib in prvic sem izkusil ta prave muke pri vzponu, dobil sem lepo lekcijo, kaj vse zmore telo, da gre se dlje in hitreje. In nekje je vzklila zelja po gm4o. Pricel sem teci v hrib, malo po malo in nekje novembra sem ze pritekel na moj hrib, sicer le 400 mv, ampak takrat zame nekaj fantasticnega, neverjetnega. Ko se omenil stiri obcine, sem se vedno dobil le nejeverne poglede in hkrati ob skupnih vzponih ogromno vzpodbude in izkusenj, ki sem jih srkal kot suha goba. Tekaski vzponi so postali redni, trudil sem se tudi po ravnini, uzival pri hitrih spustih, dokler nisem dobil lekcije s padcem in dvo tedensko oteklino na nogi. Parkrat sem se preizkusil tudi malo daljsih tekih 20, 25 km, vendar vse do dneva D nisem vedel kako bo telo zdrzalo, glava se nekako... Razpolozenje v pricakovanju je nihalo, ekstaza, ogromna zelja, do skoraj depresije ob slabsih dnevih.
Zadnji mesec, ko bi se lahko kaj dodal sem po par dni ostal brez teka in gibanja, malo zaradi pomanjkanja volje, zelje, pa se tisto malo kar jo je bilo je vzel dez. Ker pa za dezjem posije sonce, sem se premaknil prebudil noge in glavo, placal startnino in ni bilo vec umika. In tako je prisla ta sobota, dan ko sem premagal samega sebe. Nikoli odtekel polmaratona, kaj sele klasicnega, si dovolil sanje o gorskem maratonu in zmogel, zmagal zase.
Po startu in pocasnem teku do pravega klanca, sem pristal v druzbi Neje, kjer smo s hitro hojo priceli vzpon. Druzba je bila odlicna, tempo pravi, vendar smo se po prvi okrepcevalnici malo zgubili. Prisla je druga druzba in pogovori, na koncu sem tako vecino casa bil skupaj z Alesem, domacinom po rodu... V klepetu in odlicnem tempu mi je vzpon na Crno prst minil hitro in dokaj nenaporno. Pri precenju melisca na severni strani, v prelepih kulisah gora in pogledu na vzpon na sedlo, sem se pocutil kot pravi gorski tekac.
Na vrhu navija Vili, vzdusje neverjetno, kitara, ploskanje, po nasvetu Ide se ozrem okoli in poskusam shranit slike v glavo... Zmecem vase Frutabelo, rozino, koscek banane, zatisnem vezalke in dol. Prvo opomin pred padcem pride za kmalu na travi in kasneje na gruscu. Sam pri sebi si v takih primerih recem, v treje gre rado, malo upocasim in na strmem delu precej popazim.
Tek do Hudajuzne je minil v soparici in je bil zame vsaj psihicno bolj izcrpljujajoc. Slisis zvon, pa se kar nocejo prikazati prve hise. Vendar vse se enkrat konca in tako se je tudi ta ravninski del. Ker sem juzni del trase ze opravil za 1. maj in sem poznal vzpon sem se prvih strmin lotil zelo pocasi in previdno. Skozi celotno traso sem vestno pil in jedel, kar se mi je pri vzponu na Durnik zelo poznalo. Skupinica na repu katere sem bil je drzala odlicen tempo, sicer bi osebno zmogel hitreje, vendar je bila se dolga do cilja in vse kar sem prihranil je prislo prav kasneje. Edino psihicno blokado sem imel pri nadaljnem vpzenjanju po gozdnatem delo Porezna, ko se mi je pot vlekla in vlekla. V spominu sem imel da nastopi smrekov gozd prej, to mi je bil nekaksen orientir za se zadnji vzpon in okrepcevalnico pred njim. Soncni del in travniki Porezna so seveda bili naporni, vendar ko ves, da si pri koncu je lazje.
Porezen, minutka pocitka in v rahlem teku naprej. Rahel pekoci obcutek v desnem mecu je ponehal, noge so ok, le podplati pri spustu pricnejo peci. Sledim gorenjki Andreji, se trudim drzat tempo vendar ne gre. Divji del spusta opravim hitro in skoraj prevec skrajsem, obstanem in studiram ali kljub trakom na levi naravnost dol, ko nama s sotekmovalcem planinec rece, da vsi tecejo na levo, ne pa dol, tako olajsa odlocitev.
Makadamski del spusta mine v zelo pocasnem teku in hoji, trebusne misice bolijo za znoret, sele kaksen kilometer pred ciljem je bolje. V glavi se mi porodijo nestete misli, skoraj na jok mi gre, custva me prevzamejo. Prisel sem v cilj, zmogel, neverjetno.
Ceprav sem se sem ter tja zapletel v razmisljanja v koliksnem casu bi lahko zmogel in sanjal o tem, da bi to bilo med 7h in 7h30, sem na startu stal odlocen, da bom prisel okoli, ter se drzal tega, da vsak ki to zmore je zmagovalec in bil realen v pricakovanjih okoli 8h. Tako je bil cas 7h09 le jagoda na smetani.
V besedah strniti zahvalo domacinom, organizatorjem je skoraj nemogoce. Spodbuda vsepovsod, veseli obrazi, noro, NORO. Hvala da taksen dogodek organizirate, da sem se lahko preizkusil in dozivel vse to. 'Najhuje' mi je bilo, ko sem sel po kosilo in so napori prisli za menoj, se komaj premikal, ter so gospe, ki so delile hrano, pladenj potiskale po mizi, jaz ga takrat skoraj nisem zmogel in nisem niti hvala rekel, ker je bila glava in telo popolnoma na off. Hvala GM4O ekipa in vsi domacini. Cudoviti ste.
In hvala Idi, ter se posebej Viliju, ki je mojo dogodivscino zakljucil z besedemi, da na koncu pa vendar moras sam odtect.
Naslednje leto bom spet tam. Pa ceprav le kot gledalec.
Maratona se enostavno ne da opisati, to vedo tisti, ki so ga že pretekli.. sam sicer menim, da ima bolj malo skupnega z maratonom - razen razdalje.. po Zvonetu bi to bil "Maraton+".. 
Vem in verjamem, da se jim bodo izpolnili vsi prihodnji cilji. 
.Na pomoč mi priskočijo palice in že grizem strmino,do katere imam od lani veliko spoštovanje.Štejem korake, ob vsakem stotem dvignem pogled in za čuda pri tem brez težav pospešim korak, prehitim nekaj sotrpinov in tisto, kar me je najbolj skrbelo, je premagano 
in si prigovarjala, da je drugo leto spet 
