Zadnje novičke

[Fotr]

Nekaj časa sem bil na obisku v bolj kmetijsko razvitem delu naše dežele. Tudi tam sem tekel, gričevnata pokrajina z lahkimi vzponi in spusti, dolge ravnine med polji, sadovnjaki in pašniki in ob nenehnem srečavanju raznovrstnih živih bitij od ljudi do vse mogočih živali, a v pretežni večini domačih, je nekaj povsem drugačnega kot gorenjske trase, ki vodijo samo gor in le včasih tudi dol.

Na tekih se srečujemo z različnimi živalmi in ker sem bil na pikniku odlikovan s kravo, ki je zaznamovala moje prvo opisano doživetje na forumu, je nekako kar postala simbol doživetij na teku. Krave namreč srečujemo na mnogih treningih in tekmah, celo na ljubljanskem maratonu jih je bilo možno opaziti. Vendar so bila srečanja ponavadi z eno vrsto živali ali s čredo enakih živali. Na obisku na deželi sem doživel nenavadno srečanje s prebivalci kmečkega dvorišča lepe in velike kmetije.

Začelo se je tako, da sva z mojo gostiteljico vsak dan tekla po okolici in ker je poznala poti in tekaške terene, se ni pripetilo nič izjemnega. Razen zadnjega dne, ko sem odšel na tek sam. Seveda sem se izgubil, a bilo je krasno teči po neznanih krajih. Srečaval sem ljudi, vsi so se mi prijazno smejali, na kar sem že navajen, saj se mi vsi smejejo, ko me prvič vidijo. Lepo mi je šlo, posebno po gričkih navzdol in po enem takem spustu, ko sem za moje razmere tekel zelo hitro in če to hitrost pomnožim z mojo težo, je bil pospešek, s katerim sem se naenkrat znašel na živalskih prebivalcih polnem kmečkem dvorišču, kar hud in sem se komaj ustavil. S copati številka 47,5 sem pritopotal na prostor med hišo in skednjem in nastal je pravi direndaj, naši nekdanji sodržavljani bi temu rekli urnebes.

Nastala je splošna zmešnjava. Kokoši so frčale naokoli in kokodakale z drugačnim glasom od tistega, s katerim sporočajo, da so znesle jajce. Takoj se je postavil v bran petelin, z veliko rdečo rožo, s črnimi peresi na perutih, ki so se svetlikali zeleno in modro. Imel je velike ostroge in se ni bal nikogar. Velik pes se je zagnal vame, srce mi je padlo v pajkice, a ga je k sreči nekaj centimetrov pred mano ustavila veriga, s katero je bil privezan na svojo uto. Dva mačka sta jo ucvrla s tako brzino, da ju je na vogalu, ko sta zavijala vrglo ven in takoj sem pomislil na risanko s Tomom in Jerryjem.

Na sredi dvorišča je stala krava. A njenega obnašanja si najprej nisem znal razlagati, ker ga še nikoli nisem videl ali slišal zanj. Stala je namreč z vsemi štirimi nogami razkrečenimi navzven kot kakšna štiristranska piramida. Rep je imela navpično vzdignjen, a kosmati del na vrhu je bil upognjen v pravem kotu in vodoraven. Imela je odprt gobec, da so se ji videli vsi zobje in spuščale glasove, ki so bili enaki človeškemu krohotanju. Enkrat sem v filmu slišal nekaj podobnega, ko se je smejal Eddy Murphy. Tako smešno je izgledala, da sem se tudi sam začel na glas krohotati.

Prašiči so tiščali svoje vtičnice izza letev svinjaka kot bi se ponujali, naj jim vštekam vtikač in tako izkoristim njihovo uslugo. Nekaj prašičev je ležalo na hrbtu, brcalo z nogami v zrak in na ves glas krulilo. Bili so prave svinje. Koza se je nepretrgoma zaletavala z glavo v ograjo kot bi imela shizofrenijo.

Edini, ki je branil dvorišče, je bil petelin. Zaradi stalnega čvekanja o ptičji gripi, sem se ga tudi najbolj bal. Ob glasnem navijanju putk, se je zaganjal vame, kljuval in brcal proti mojim golim nogam, skakal sem sem in tja in navzgor, nekaj časa po eni nogi nato po obeh in se mu umikal. Bolj sem se mu umikal, bolj je bil korajžen in bolj so kure navijale zanj. Krava se mi je krohotala, prašiči so rigali in podirale kupčke, pes je lajal na napeti verigi, koza se je butala v steno, mački so letali naokoli kot da bi jim gorelo v riti, sam pa sem plesal po dvorišču in se umikal ponorelemu petelinu, obenem pa se krohotal kravi, ki je odgovarjala s podobnim glasom.

K sreči so se prikazali ljudje, ki pa se tudi niso obnašali normalno. Držali so se čez rame, v rokah so imeli bokale in se skladno drli, kar so po mojem imeli za petje. Vsi so bili malce okajeni, kar je prvo agregatno stanje, drugo agregatno stanje je, da so fajhtni, tretjo pa da so trdi. K sreči so bili fajhtni, vse živali pa okajene, ker so jih futrali s kruhom, namočenim v vino. Sam sem bil trezen, a se izgledal najhujši med njimi, saj sem poskakoval kot v filmski kavbojki, ko nekomu streljajo pod noge, bil sem v črnih pajkicah z rdečo črto ob strani, oblečen v premočeno belo majico z rdečo piko zadaj in raznimi reklamami spredaj, obut v nove adidaske s srebrnimi črtami, ki so se bleščale kot petelinove peruti, na roki sem imel sigmo, iz mokrih las so letele kapljice znoja vse naokoli in se na glas krohotal in se drl ter ob tem popravljal zobno protezo, ki mi je zaradi huronskega vpitja stalno silila iz ust.

Potem so ljudje nehali peti in se tudi oni začeli od smeha tolči po kolenih in kazati s prstom name. Bil sem hujši primerek kot pijana krava in rigajoča svinja, hujši kot zmešani petelin in shizofrena koza. Še dobro, da se ni od nekod prikazal kakšen konj z berglo ali zajec s kondomom. Po dolgem ponujanju opojne pijače sem jih le prepričal, da ne pijem. Saj ti ni treba, so rekli, saj si že tako ali tako dovolj nor. Potem so razložili, da imajo družinski praznik, da proslavljajo nekaj rojstnih dnevov in godov in da morajo praznovati tudi živali. A ker nisem hotel piti, so me nafutrali z odlično hrano, me trepljali po rami in se mi smejali. Potem so mi pokazali še pravo pot in prijateljsko smo se razšli.

Kmečki človek res živi v sožitju z živalmi, še praznujejo in pijejo ga skupaj. A pijana krava je bila nekaj posebnega in nepozabnega. Še maskote niso več kar so bile.


El Padre

[Fotr]

Doživetja med tekom se praviloma ne dogajajo na tekmah, treningih, intervalih, v dirkah za rezultatom in pri naskokih na osebni rekord. Doživetja so rezultat sproščenega teka, kjer noge tečejo same od sebe, glava in kar je v njej pa je prepuščena notranji sprostitvi, opazovanju okolice in fantaziranju.

Ker sem že obupal, da bi dosegal kakšne posebne rekorde in ker sem že tolikokrat zmagal nad samim seboj, se raje prepuščam sproščenemu teku in tak je bil tudi tek na polmaratonu v Ljubljani. Ampak tele zmage nad samim seboj so zelo dvolične. Če sam sebe premagaš si potemtakem tudi poraženec, ne samo zmagovalec, odločaš o tem pa kar sam. Tudi tekmovati s samim seboj je dobro, ker nikoli ne veš, kdo bo zmagal. Ali tisti, ki hoče rekord, naprezanje, visok krvi utrip, hitro premikanje nog in koncentracijo misli na tek in progo ali tisti, ki noge prepusti njim samim in spusti možgane na pašo, skupaj s kravami, ki mulijo travo in mukajo.

Ampak to je čar teka in doživljanja ob njem. Zmagovalec je vsak že takrat, ko se odloči teči, takrat, ko se je odločil teči na tekmi in takrat, ko na tekmi tudi starta. Zmagovalec nad samim seboj pa je tisti, ki na kakršenkoli način pride na cilj. Poraženci nad samim seboj pa so tisti, ki nas tekače zavaljeni na kavču gledajo po televiziji in se trkajo po lastnem čelu. V Ljubljani nas je bilo skoraj deset tisoč zmagovalcev.

Čeprav sem že precej pretekel, pa me na tekmi še vedno potegne vzdušje. Tako je bilo tudi tokrat na polmaratonu, prvi del sem tekel, ne da bi se kontroliral, a se je potem odrazilo na drugem delu, v katerem pa se tudi nisem kontroliral, a sem tekel za dušo, ki je bila še najmanj utrujena, na noge kolena in stopala pa sem pozabil, a so me zato oni opominjali nase.

Ko sem bil nekoč v osemletki pri zemljepisu vprašan naj naštejem vsaj eno evropsko nižino, sem odgovoril: Padska. Odgovor je bil pravilen, a tovarišica ga je razumela preveč fonetično in nosil sem vse konsekvence napačnega razumevanja. Zato še danes dvomom v ravnine in nižine. In tale ravnina na ljubljanskem maratonu je res prava packa. Tam nekje na šestnajstem kilometru se proga kar počasi dviguje in tam sem bil tudi sam soočen z resnico. Ker resnica boli, se je pri meni odrazilo v levi nogi na stegnu, ko se je štiriglava (quadriceps) mišica uprla in ni hotela nositi sto kilogramov težko peršono še navzgor. Kot je v takih primerih priporočljivo, je treba bolečino zatajiti, a s tem bi zatajil tudi resnico in bi lagal samemu sebi. S tem bi si še poslabšal možnosti, še posebej, ker ima laž kratke noge in kako naj tečem v breg s kratkimi nogami. Uporabil sem že neštetokrat preizkušeno metodo, malo sem pomasiral mišico in izkazalo se je, da ji božanje prija, kajti takoj se je odločila sodelovati.

Ker je moje poreklo iz bolj alpskega podnebja, tudi težko prenašam celinsko ljubljansko podnebje. Dokler je megla ali oblačno vreme, se telo ne pregreva preveč in srčni utrip je znosen, ko pa je na maratonu posijalo sonce, čeprav se je prijazno smehljalo iz oblakov, me je zalil znoj, sigma je spuščala opozorilne glasove in kljub kratkim oblačilom in rokavom, bi najraje še to slekel. Potem bi bil vsaj atrakcija. A na misel mi je prišlo, da bi za vroče vreme morali tekači imeti drugačne drese. Niti nisem dolgo iskal kakšen dres naj bi bil to, našel sem ga v Koloseju, malo preden sem prišel na analizo v filmskem napovedniku Premiera. Evo ga!

Tak dres bi imel veliko prednosti. Poleg tega, da nam ne bi bilo v njem vroče, bi odpadlo lepljenje obližev na prsne bradavice, pripenjanje številk na prsi z nadležnimi knofljami, bi bil dres zelo atraktiven posebno za tiste, ki imamo spoštovanja vredne trebuhe. To velja samo za moške, da se ne bi zameril kakšni bodoči mamici.

Med tekom so se mi je po glavi motale misli o maratonu. Ugotovil sem, da maraton ni samo športna disciplina, ampak še vse kaj drugega. Če poznamo v fiziki ton kot zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence, v glasbi poznamo veliko tonov: alikvotni ton, harmonični delni ton, osnovni ton, vodilni ton, ton a, e itd. Itd ni ton, samo tako se nadaljujejo toni. Na televizorju ponavadi uravnavamo sliko in ton, v šoli so pri razgovoru z mano učitelji vedno povišali ton, na roditeljskih sestankih pa so staršem prikazovali moje vedenje in učenje v podtonu. Če je tako, je pri športnikih pravi ton maraton, polmaraton pa bi bil lahko podton. Kdor mara ton je dober človek, saj pravijo, da kdor poje ne misli zlo in kdor mara glasbo in petje, mara tudi ton. Iz tega razmišljanja se lahko nedvoumno razbere, kako je toplo, prijazno sonce, ko je pokukalo izza oblakov in se s svojimi žarki nasmehnilo tekačem, ubijalsko sijalo samo na moj tilnik in lobanjo in mi mešalo že tako ne preveč stabilne možgane.

Kakorkoli, tek na ljubljanskem malem maratonu je bil spet nekaj enkratnega, posebno zaradi lepih doživetij. Kot sem že večkrat povedal, dobri občutki po teku se ne merijo samo s časom in hitrostjo, ampak tudi z občutki, doživetji, razmišljanje, z lepoto ki jo prinašajo sotekači, posebno pa sotekačice, s fantazijo, ki gre na pašo

in še z mnogo čem. Opravil sem dobro in težaško delo, saj sem 100 kilopondov težko telo v dobrih dveh urah prestavil za dobrih 21 km. Ampak start in cilj sta bila skoraj na istem mestu. Veliko dobrih del gre v nič. Ampak bil je pa nepozaben tek.

[5rca]

[še1PR]

Bravo Fotr! Mi je dodatno všeč, k si dec z besedami (možbeseda)! Tko kt si oblubu: z ilustracijami!!!
Bissssssssssss!!!!

[softi]

Pa so rekli, da oča dobro pišejo. Pa se niso zmotili .

Škoda ker te nisem že prej poznala,ker moja učiteljca slovenščine bi ti bila zelo hvaležna, jst bi bila pa tud zlo vesela ene 5-ke v redovalnici

Še bi brali....

[Nataša]

Fotr, mi smo s tabo...v tej temi pa še v kakšni drugi

[Fotr]

Že dolgo se mi ni med tekom pripetilo kaj omembe vrednega. Sicer se mi tudi tokrat ni, ampak dogodilo se mi je vsaj toliko kolikor je za nohtom črnega. Dobesedno. Vendar ni pomemben dogodek, pomembne so posledice.

Skratka odpravil sem se na tek po široki gozdni cesti, tekel z dušo, se smehljal sam pri sebi, duša je prepevala, možgani so se pasli, pogled je sanjal. Dokler nisem doživel bližnjega srečanja s kamnom sredi ceste. Namreč tam je stal, prikotalil se je s pobočja ali kakorkoli se je pojavil, brcnil sem vanj z levim palcem. Kljub prevelikim reebokcam sem začutil bolečino, možgani so se zaleteli v električnega pastirja, duša je iz petja prešla v preklinjanje, smehljaj se je spremenil v pačenje, pogled pa se je zbudil in zagledal kamen, ki se je odkotalil s ceste. Kam se je odkotalil in kakšne posledice je povzročil, bom povedal v kakšnem naslednjem dopisu, če bo seveda zanimanje zato in če bo kakšno vprašanje na temo Kam se je odkotalil in kaj je povzročil kamen, ki sem ga brcnil med tekom.

Odkrevsal sem nazaj, se usedel na obcestni kamen, sezul copato in si ogledoval črnico na nohtu. Mnogokrat sem med tekom opazoval mavrico, tokrat pa so se tudi na mojem nohtu pojavile mavrične barve in celo nianse, ki jih v mavricah ni videti. Brca v kamen in opazovanje nohta, ki je bil podoben ukrivljenemu ekranu barvne televizije, pa je povzročila, da sem se zasmilil sam sebi in se tudi tolažil sam. Gorjanci pravijo, da si ga v kam'n, če se kaj zmotiš. Jaz sem brcnil v kamen, ker sem se zamotil. Nastal je črn noht. O nohtih se da veliko povedati. Že stari ljudje so rekli, da se ti lahko zmeša, če se ti istočasno zgodijo tri stvari: da te tišči čevelj, da se ti zanohta in da te tišči na iztrebljanje. Torej so že takrat vedeli, da je v izogib izgube pameti, za tek vedno treba kupiti večje copate, da te ne tiščijo. A v pregovor ni vključena brca v kamen, ki je enakovredna tiščanju čevlja in zanohtanju skupaj.

Že tako je neprijetno, če ti gre kaj za nohte, če ti gre pa za črn noht, je pa še toliko huje. Kadar smo živčni, si grizemo nohte, z nohti se praskamo, kjer nas srbi, kjer pa nas ne srbi, pa se tako ali tako ni priporočljivo praskati. Priznana merska enota je črnina za nohtom, natrgana kožica pod nohtom pa se imenuje sovražnik, kar že samo po sebi pove, da je noht občutljiva stvar. Črnina za nohtom je manjša merska enota od lasu. Če rečemo, da boš dobil toliko, kolikor je za nohtom črnega, to pomeni, da ne boš dobil prav nič. Če pa rečemo, za las je zgrešil rekord, pa to pomeni vsaj nekaj. Iz tega sledi kot je že ugotovljeno, da je las več kot je za nohtom črnega, čeprav je nelogično. Še posebno, če se nanaša na noht nožnega palca, izza katerega je vse črno. Noht ima tudi lunico, ki pa je na mojem palcu ni bilo videti, saj je noht izgledal kot popoln lunin mrk.

Bolelo je ko hudič, čeprav ne vem, kako hudič boli, a zagotovo tako kot bi brcnil v kamen. Kot že rečeno je brca v kamen enakovredna tiščanju čevlja in zanohtanju skupaj. Sedenje na hladnem konfinu, nacejanje z vodo in smiljenje samega sebi je sprožilo reakcijo v črevesju. Zatiščalo me je na veliko potrebo in zbezljal sem po cesti kot nor. Mimoidoči so rekli, temu se je pa gotovo zmešalo. Ampak, če sem bezljal, sem tudi tekel. To je pa glavno. Da kljub črnemu nohtu še lahko tečem.

Nauki: Za tek vedno kupite copate vsaj eno številko večje od številke noge, preden greste na tek, pojdite na stranišče in izpraznite črevesje, pri teku glejte tudi pod noge. Sicer boste od teka imeli toliko, kolikor je za nohtom črnega. Kar pa je lahko veliko, če seveda brcnete v kamen. V kamen pa lahko brcnete, če se med tekom zamotite, zamotite pa se, če tečete po lepi gozdni cesti, možgane daste na pašo... a to je že bilo povedano.

[5rca]

[Damijan]

Fotr,
si že razmišljal, da bi svoje izpovedi izdal v kakšni zbirki črtic?
Z užitkom prebrano!

[mazi]

Legenda...

[dog]

Tolk ko sem se ba tebi FOTER zdele nasmejal
Vse sem si še predstavlal, pa si zamisli kolk je blo smešno.
UPAM DA SI ZDAJ KUL!!!

[mojA]

Fotr, bravo!

TALE TVOJ CITAT MI JE PA TAAAAKOOOOOOOO VŠEČ !

Fotr: "Tudi tekmovati s samim seboj je dobro, ker nikoli ne veš, kdo bo zmagal."



-- evo, to je to. Zdaj vem kje je trik , v čemu je fora, tko se pa na kratk pove tist kr se mora. Zakaj sploh tečt , sam s sabo tekmovat, ma jasn - fajn je vsakič zmagovat !

[primus]

Ampak tele zmage nad samim seboj so zelo dvolične. Če sam sebe premagaš si potemtakem tudi poraženec, ne samo zmagovalec, odločaš o tem pa kar sam.

meni je pa tale del všeč.
mi je dalo kar malo mislit...

[katja r.]

super zgodbice, če bi mel take knjige na faksu, bi že doktorirala

[Snezinka]

Grrrr....pa je konec moje pasje ljubezni .

Ko bi me vsaj pes začopatil na kakšni temni stezici v Mostecu, da bi lahko bila jezna nase... le kaj koza tečem po temi po gozdu ... ampak ne tekla sem lepo po pločniku, po Šišenski proti Mostecu.
Nasproti sta mi šli dve ženski, vsaka s svojim psom lepo na vrvici....tudi pomislila nisem, da bi se lahko kateri od njiju spozabil nad nedolžno urbano tekačico .

Ko smo bili vštiric, mu je lastnica celo s povodcem omogočila, da me je povohal, samo kaj, ko je mrcina po sprehodu bila očitno lačna . Tko hinavsko in na hitro me je ugriznil v bok (ja, seveda ... bil je volčjak, njegov maltažanski prijateljček je bil čist kulturen ob svoji gospodarici). Gospodarica tudi opazila ni, sam jst sem pa zakričala, nakar sem jih morala poslušati, kaj se derem, da bom splašla cucka in na sploh se je začela kar tako, za vsak slučaj še naprej dreti name.

Sem bila tolk šokirana, da se sem kar naprej tekla, sicer sem se potem nekaj časa spraševala, če je bila mrcina cepljena, ampak glede na to, da sem bila cepljena pred kratkim jst (pred Novo Gvinejo sem bila kot blazinica za bucke), sem se nekako potolažila, da me en takle mestni cucek verjetno ne more življensko ogroziti .

Še dobro, da sem imela polno glavo službene norišnice, ki se je s tekom hotela malo pretresti, da sem kmalu nehala razmišljati o tej psetini .

Pod tušem doma, ko sem videla sledi ugriza, pa sem spet postala jezna. Grrrr. Nekaj časa naj se me raje izgibajo

Nič kaj pijetno doživetje na teku

lp
Snezinka