Dolomite sva imela v planu za letošnje dopustovanje, a bolj hribovsko varianto, pa očitno iz te moke ne bo kruha, ker je pač zelo hitro padla odločitev (malce je kriv tudi PeterM), da greva na trail. O razdalji ni bilo dvoma, priznam, da sem, kar se tega tiče, čisti Lumpi in me zadeve, daljše od 100 km niti ne mikajo, komu se pa da pripravljati za kaj takšnega
Meni že ne, pa še malo potruditi bi se bilo treba, na krajše zadeve grem pa lahko zganjat turizem. To imam menda v krvi
.
In potem je vse skupaj skoraj padlo v vodo, na GMju sem že skoraj točila krokodilje solze, ker sem samo navijala. Ampak tistih predpisanih 14 dni mirovanja sem upoštevala, priznam, da je bilo hudimano težko, ma se je splačalo. Odločena, da grem vsaj probat na start, tako je zgledalo na Poreznu, potem pa vsak dan bliže temu, da ne grem samo na start, ampak tudi skozi cilj. Ni bilo dileme, da ne bi tega oddelala. Pač še malo bolj turistično kot običajno. Boljše kot nič. In tako sem točno en mesec po operaciji stala na startu in slabih 9 ur kasneje tudi na cilju.
Bravo jest.
Vanja in MitjaG sta zakoličila bazni kamp, kjer je že po par urah zgledalo kot da je udarila bomba, kmalu so namreč sidro vrgli še LUT Korošci in Štajerci (Miro, Srečko in Marjeta ter Lumpija KSeb in enainedina), Pero kot stari maček niti ne, Kristi in Natalija pa kot dva otročka v pričakovanju dedka Mraza, Srečko je tudi kar letal gor in dol. Dan so mi popestrili še organizatorji, so me uspeli prekrstiti v precej mlajšo Italijanko Eriko, tako da je bilo treba iti še enkrat skozi procedure, no, smo pa vsaj Nataliji zrihtali malo večjo majčko, je vse za nekaj dobro. Evforičnim fanatikom smo še enkrat pomahali v slovo, mi pa popadali kot klade v horizontalo. Naslednje jutro še en zegn, na start sta nas zategnila MitjaG in podmladek Rok, ki menda ne bo počenjal ničesar od tega, kar počenjata mama in tata, ampak bo igral šah
. Na startu najprej lov za PetromM, nato pa ogledovanje modne revije. Tega smo se naučili že v Franciji, tisti, ki najbolje zgledajo, so bolj švoh, ko se zadeva enkrat začne... Zakaj je treba nositi palice na ruzaku celo pot, ni jih namreč bilo malo takšnih...
Start s par sekund zamude. Pogled v modro nebo ni obetal nobenega oblačka. Ampak če gre človek na turizem, to niti ni ovira. Lagano sportski, s fotoaparatom uživat v razgledih, ker teh je pa resnično bilo več kot dovolj. Čeprav me je ob koncu asfalta takoj nekaj začelo zbadati in sem v momentu videla pred sabo internistko in njeno nezadovoljstvo z mojim EKGjem, pa tisti možakar s Porezna je bil tudi v momentu v mojih mislih... ParanojaPress bi se dalo rečt. Še malce upočasnim moj že itak počasen tempo, počakam, da vse skupaj mine in tik tak smo v prvi dolini, gore levo, desno, spredaj, zadaj, a ne bi šla jaz raje na kak vršac. Nobene gužve, nobenih klepetavih Italijanov... Zanimivo, s parimi sem se srečevala od starta pa do okrepčevalnice ob jezeru Ghedina... Moja taktika, aja, saj je ni, tečem samo navdol, ostalo prehodim, vmes srečam Darjo, ki se preobuva nogavice, rečeva par besedi, in gre ona dalje med enim izmed mojih številnih senca postankov, ko filam cukr zaloge in vlečem aparat iz nahrbtnika. Ter uživam. Vedno bolj (beri dalj). Na ček-in-u me obgovorita Jolanda in še ena primorska duša, gresta naproti Branetu. Sta mi polepšali dan. Okrepčevalnice pa... coca cola in voda, ostalo mi ni všeč, no, ostalo imam kar s sabo v ruzaku... Ker moj želodec je rekel, da bo ob vsej vročini šel na štrajk, če bo samo videl kaj čudnega. Napolitanke, guarana tablice, čokolada, par čokoladnih gelov in enervit tablet, več kot dovolj za moj zelo hiter tempo. Vmes se večkrat srečava s Hrvatom Markom Hanzo, ki je bil nad končnim rezultatom več kot zadovoljen, za LUT je rabil nekaj manj kot 20 ur
. Edino kar mi na celi trasi ni bilo všeč, je bilo "crkavanje" sotekmovalcev, to se je začelo že kmalu po prvem prelazu, na 5ih cinah je kar terenec vozil gor in dol ter pobiral "padalce", za ostale niti ne vem. LUTovcev je bilo precej pod kako skalo v senci, nekaj si jih še vprašal, če so v redu, a so samo malo počivali. Upam, da je bilo to res.
Luštno je bilo, ker znam dosti ok italijansko, da sem zastopila, kaj folk komentira, par besedi sem rekla tudi z enim Američanom, ki je bil čisto proč od vročine, ne vem, če je prišel do konca, z eno Madžarko sva se pozdravljali na vsaki okrepčevalnici, je zmogla do cilja tudi ona. Videla sem tudi največjega črnega gada v svojem življenju, pa še tega bi skoraj falila, ker sem na zganjanje cirkusa Italijanov čisto navajena. Najbolj sem pa seveda uživala v spustu od jezera dalje, sem nehala šteti pri prehitevanju št. 24, kaj čmo, to je bil moj teren. Se mi je pa vlekel tisti blesav makadam in nato asfalt v sami Cortini. Na koncu sem morala pa še tečt v cilj, presneti navijači, bejžte nekam. In končno me Marjan ni falil v cilju. Kjer sem se vročini primerno sesedla na tla, počakala, da so se pljuča sestavila nazaj na kapaciteto 103% in jo odmaširala proti kampu. Makarone sva spustila, je precej bolj sedla pica, pa radlerček ali dva. Ter nato malce budna noč, ker res zaspala sem šele, ko so bili zadnji "otroci" doma (Natalija in Miro). Kot je PeterM omenil že prejle, Slovenci smo vsi prišli skozi cilj po svojih nogah. Nismo mi kar tako.
Mission accomplished, če človek nima drugega cilja kot priti skozi cilj, lahko rečem, da sem zadovoljna. Vročina me ni ubila, pljuča so zdržala, Ventolin je ostal v ruzaku, paranojaPress je tudi minila, spusti so bili krasni, na vzponih sem malo dalj uživala v razgledih.
"
Lets go crazy, Slovenija 
, najboljša pomočnica na svetu. 
, čas, leto rojstva
