- 09 Avg 2014, 20:43
#329148
Luštno je biti tekaški povratnik. Po dolgem času sem se namreč ponovno udeležila tekme. Tako sem progo zelo dobro poznala oziroma se mi je tako zdelo (v resnici pa sem stokrat mislila, da je že konec gozda, pa ga kar ni in ni bilo), pa ni bilo več tistega spraševanja, ali mi bo uspelo, ali ne.
Tako sem prvih pet kilometrov odtekla prav brezbrižno, ne misleč na morebitne posledice, potem se je pot zožila in smo v koloni tekli en za drugim, kar se mi je zdelo super v smislu, da si nabiram moči, da bom lahko potem, ko pridem iz gozda, hitro pobegnila in stekla v cilj.
V resnici pa pridem iz gozda in mi začnejo noge štrajkati, poleg tega si začnem govoriti, da je do cilja še neskončno dolgo in da težko, da bom zmogla. Potem pa pomislim, da to sploh ni več tek, ampak mrcvarjenje, se prisilim v višjo prestavo zgolj s trmo in pravzaprav zaradi lenobe, ker se mi ne da vleči kot smrkelj do konca. Če je bilo prvih pet brezbrižnih je bilo zadnjih šest z velikim naporom. Res je, da je popolnoma neumestno, ampak spomnila sem se opisa Ironmana, ki ga je opravil Runcajz in zdelo se mi je, da bi lahko identičen opis napravila tudi sama, da bi lahko na treh straneh opisala svoje muke in trpljenje današnjega dne, no današnjega teka.
Po lubenici, hrani in kopanju v Bohinjskem jezeru sem se počutila spet kot nova.
Bilo je res super in enkratno se mi zdi, da mi 12 km predstavlja zopet izziv.
Tako sem prvih pet kilometrov odtekla prav brezbrižno, ne misleč na morebitne posledice, potem se je pot zožila in smo v koloni tekli en za drugim, kar se mi je zdelo super v smislu, da si nabiram moči, da bom lahko potem, ko pridem iz gozda, hitro pobegnila in stekla v cilj.
V resnici pa pridem iz gozda in mi začnejo noge štrajkati, poleg tega si začnem govoriti, da je do cilja še neskončno dolgo in da težko, da bom zmogla. Potem pa pomislim, da to sploh ni več tek, ampak mrcvarjenje, se prisilim v višjo prestavo zgolj s trmo in pravzaprav zaradi lenobe, ker se mi ne da vleči kot smrkelj do konca. Če je bilo prvih pet brezbrižnih je bilo zadnjih šest z velikim naporom. Res je, da je popolnoma neumestno, ampak spomnila sem se opisa Ironmana, ki ga je opravil Runcajz in zdelo se mi je, da bi lahko identičen opis napravila tudi sama, da bi lahko na treh straneh opisala svoje muke in trpljenje današnjega dne, no današnjega teka.
Po lubenici, hrani in kopanju v Bohinjskem jezeru sem se počutila spet kot nova.
Bilo je res super in enkratno se mi zdi, da mi 12 km predstavlja zopet izziv.