Zadnje novičke

[Maša]

Vem, da tale forum ni namenjen reševanju, odkrivanju srčnih težav... ampak me je strah, da so šle moje težave že malo dlje. Sem v hudi stiski. Pred dobrim tednom me je zapustil partner, skupaj sva bila skoraj 9 let. Pred kratkim sva kupila in uredila stanovanje. V teh dneh sem iz skrajnega obupa, da zakaj se je to zgodilo kar tako, iz zanikanja, da je bilo kaj narobe, prišla do nekaterih resnic. Razumevanje, spoštovanje, sprejemanje... ja, vse to in še več imava, ampak nekje na poti sva se pozabila ukvarjat z nama, vzpodbujat zanimanje en za drugega. Sem se soočila s tem, oba sva prispevala, da je odnos postal brez nečesa dodatnega. Strah me je, da se on sooča samo s posledicami, ne z vzroki. Groza me je... resnično. Zakaj sem šla to sem pisat... joj, ne vem, ker sem obupana. ker bi neskončno rada tekla spet, pa ne morem. V dobrem tednu nisem čisto nič jedla, ne morem ničesar, kar je treba zvečit, ne morem se silit. Šlo je 5 kil, verjetno mišic...Rada bi šla tečt, da bi bila s sabo še na drug način, kot ždela doma in se grizla do obupa. Ampak vem, da me bo pobralo. Še na sprehodu z Bučko, ko samo hodiva, dobim mravljince v nogah, prijemajo me krči, zavrti se mi v glavi... obupana sem. Strah me je, da bom jutri vstala ob petih in šla laufat, da se bom namerno zmozgala do konca. Tudi tehtam se vsak dan, kot bi bila obsedena s težo. Zakaj??? Kako naj jem? Mislim si, da če bi šla tečt, bi tudi jedla in bi se bolje počutila... samo kako naj jem... kako naj laufam...Saj ne vem kaj sploh pričakujem od vas... nimam popjma, mogoče mi je samo lažje napisat še komu. Saj se veliko pogovarjam, ampak... na koncu sem še vedno sama in takrat se bojim in me prime panika. res ne vem kaj naj s sabo... Bojim se, da bom šla tako daleč, da se bom utrujala do konca. Res se bojim. Rada bi se, ampak razumsko vem, da se ne smem. Bojim se, da me bo prijelo to narest.. Ob vsej tej čustveni stiski in trudu, da bi naredila kaj iz tega šmorna, se gledam v ogledalo, pa kako so mi hlače prevelike, pa tehtam se... kot da to kaj pomeni. Zakaj to sploh kaj pomeni???

[usmiljeni_brat]

Vsak je sam, ostane sam, zdaj jaz zdaj ti.....
ČLovek je unikat, skozi življenje potuje sam, vsi okrog njega so bolj ali manj tesni spremljevalci. Hudo je ko se od nekoga posloviš in veselo, ko najdeš novo sorodno dušo. Nikakor pa ne smeš dovolit, da kdo od tvojih spremljevalcev ogrozi tvoj obstoj, še huje, da ga ogroziš sama zaradi njih.
Veseli se vsakega dneva, ko se zbudiš zdrava, vsakega žarka sonca, ki te obsije in ne bodi žalostna, kadar je nebo oblačno. Delaj stvari, ki te veselijo, vse ostalo bo prišlo samo po sebi.
Drži se.

[AndrejaR]

Maša, saj že imaš odgovor. Res se zjutraj vstani in pojdi teči. Verjemi, da bo pomagalo, čeprav boš res prve dni zelo utrujena in še ne boš mogla jesti. Utrujenost sploh ni slaba, pravzaprav pomaga, saj te malo otopi in lažje prenašaš bolečino. In ko začneš teči, poskusi bolečino preusmeriti v tek. Ne biti doma, saj si potem psiha išče druge poti iz bolečine, obsedenost z ogledalom ali čimerkoli pač.

Pri meni je bilo tudi zelo podobno. Tudi devetletna zveza, ki se je enostavno iztekla, saj v bistvu ni bilo v njej več nikogar, le nekakšno okostje je ostalo. In še cel kup drugega je bilo, kar me je psihično čisto uničilo. Najprej sem zbolela, vse se me je lotilo, prehlad-želodčne težave-glavoboli-slabosti do onemoglosti. Potem pa sem enostavno odšla spet na aerobiko in v fitnes, kar je bilo takrat pač zame običajno, in tam vadila do skrajne meje in skoraj ničesar jedla. Izgleda, da sem s tem sem malo razbremenila psiho in v nekem trenutku je tudi telo (ki zmore in prenese veliko več, kot se nam zdi) zahtevalo normalni ritem in si ga je pravzaprav enostavno vzelo.

Torej poskusi se že sedaj vstati in iti na sprehod z Bučko, pa čeprav je peklensko vroče. Glede hrane poskusi spiti energijski napitek takoj, ko se bo ti to zazdelo možno. Kupi si proteine in jih prav tako spij takoj, ko boš začutila da lahko, brez vsega nadaljnjega razmišljanja. Tako boš pomagala mišicam in tudi običajno hrano boš lahko spet hitreje sprejela.

V mojem profilu imam MSN naslov, pa se oglasi. Pošljem ti še telefonsko številko po ZS in me lahko kadarkoli pokličeš. Morda ti bom lahko kaj pomagala, saj je nekaj takega že za mano.
Ampak ta trenutek začni razmišljati, kako boš šla zjutraj teči. Razmišljaj o tem kot dejstvu in si predstavljaj sebe kako tečeš po svoji najljubši poti in ni ničesar drugega..samo ti in tek. In razmišljaj o občutku olajšanja, ki bo temu sledil. Zjutraj pa enostavno pojdi teči.

Vse dobro ti želim in upam, da se slišiva
Andreja

[Sebi]

Maša zdravo!

Ne vem zakaj ti sploh odgovarjam, ker ti najbrž ne bom napisala nič pametnega oz. konkretnega. Kljub vsemu... Kot sem ti že povedala sem šla tudi jaz skozi podobno situacijo lansko leto (midva sva bila skupaj 10 let). Tudi jaz sem shujšala najmanj 5 kil. Takrat nisem pojedla skoraj nič, bruhala vsako jutro. Počutila sem se čisto enako kot ti: uničeno, izdano, povoženo. Potem me je hujša prometna nesreča spravila k pameti. Rekla sem si, da ni vredno, da zaradi njega uničujem sebe oz. svoje življenje. Obula superge in šla na sprehod. Počasi sem začela tudi tečt. Potem sem tekla več in več. Čas ni bil pomemben. Včasih sem se vstala ob 4h zjutraj in šla tečt. Včasih nisem mogla spat in sem šla tečt. Čisto lagano. V bistvu sem zaradi vsega tega začela "resno" tečt.

Maša, veš kje me najdeš... Bodi močna (če ne zaradi sebe, pa zaradi Bučke in vseh pujsov )!

[Maša]

Res hvala vsem. Jutri zjutraj vstanem in grem na tek. Potem bom tudi jedla. Moram, zase. Ne vem zakaj se to dogaja, ampak... menda je za nekaj dobro. Nekje je zihr kakšna luč, saj ne crknemo kar tako zlahka, ne? Če bo pa kdo v Tivoliju srečal kako spako, ki vsa zelena sopiha po ravnem... pa naj me v rit brcne.

Res hvala vsem... bom nehala težit Brez Bučke bi me pa itak pobralo, ona je z mano, da nisem sama. Razume sicer ne, mi pa pomaga na svoj lep pasji način.

LP, Maša

[Sebi]

Saj veš kaj pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi take "težke" preiskušnje te nečesa naučijo. Na primer, da si močnejša kot si lahko sploh kdaj pomislila, da v resnici si. To si lahko dokažeš tako, da se "spraviš" tečt, da preskočiš tole "oviro" v svojem življenju, itd. Verjami - ti povem iz prve roke!

[Sebi]

A res misliš, da Bučka ne razume? Ko sva z bivšim imela probleme in sem zbruhala vse kar sem pojedla, je pasja gospodična kozlala z mano...

[dannae]

Maša. Naprej. Naprej. Ne nazaj.
Verjetno, ti ta trenutek tele moje besede na bodo prav veliko pomagale, želim pa, da jih prebereš in malo prežvečiš.
Imamo trenutke. Lahko jih živimo. Lahko razmišljamo o preteklosti, ki pa je ne moremo spremeniti, lahko nas skrbi za prihodnost, ki pa je itak ne poznamo.
Zato živi za sedanje trenutke. Delaj stvari, ki si jih že dolgo časa želela počet, pa si zanje nisi vzela časa. Sigurno je kakšna taka stvar. Razen teka.
Predvsem pa misli nase. In zavedaj se: Vse enkrat mine! Kakorkoli si boš to razložila.
Če želiš, greva pa lahko kdaj na kakšen klepetavski tek na Rožnik! Javi se na zs.

[kovit]

ja pet kil te pobere, pa kaj pol....sigurn ti niso sle mišice . vse mine...času čas pa bo ; iz tega se kej novga naučiš, si pridobiš drugačne izkušnje in greš dalje po kej bolšga...

[Maša]

Danes sem šla res na tek. Sicer mi ni uspel, ker nisem bila sposobna niti treh minut skupaj tečt, ampak vsaj šla sem. V mukah sem naredila en jutranji "sprehod" okoli sankališča, bedno, res. Srce mi je nabijalo kot neumno, nikamor ni šlo. Pa saj ni čudno, ampak važno, da sem šla.

Dannae, ful hvala, morda te bom res enkrat pocukala za tole vabilo. Samo, da začnem malo dihat, sedaj nisem sposobna niti kakega bednega ravninskega tekca.

Bom nekaj naredila zase, bom. Čeprav mi je tako peklensko na trenutke, da ne vem kako gre to naprej.

LP, Maša

[Fotr]

Maša,
veliko si že naredila zase, ko si tole napisala. Vsi s podobnimi življenjskimi izkušnjami vemo, kako težko je govoriti o svojih občutkih. Tudi pisanje o tem je svojevrstna terapija za premagovanje stresne situacije.
Ampak hočem ti povedati nekaj drugega. Če se hočeš izviti iz stisk življenja, moraš to življenje korenito spremeniti, sicer te bo zadevalo še in še in vedno. Če nič drugega ne, pojdi k frizerju, pobarvaj si lase na atraktivno barvo, kupi seksi oblekico in bikini ter pojdi na plažo, v kopališče. Sicer je banalno, ampak občudujoči žvižg postavnega mladca je zelo dobra terapija za povrnitev samozavesti.
Ali pa se obleci po planinsko, sedi na avtobus za Vršič ali Trento, ves dan postopaj po Trenti, Vršiču ali Bovcu ali kjerkoli drugje, klepetaj z ljudmi, ki jih boš srečala, poslušaj jih in pozabi svoje težave. Ko boš slišala težave drugih ljudi, bodo tvoje postale nepomembne, pa čeprav so tudi te lahko zelo boleče.
Najavi se pri kozmetičarki, naj te polepša, potem pojdi med ljudi, postopaj po Čopovi, spij kavo v bifeju na pločniku, pojdi v knjigarne in knjižnice in si ogleduj knjige, obišči Kolosej in si oglej kakšen film. Možnosti je ogromno, ni dovolj, da samo narediš nekaj zase, to moraš početi stalno. Sebi si največ vredna ti in to vedno imej v sebi, karkoli ti že roji po glavi. Nihče ni vreden, da zaradi njega uničiš svoje življenje in dobro počutje, še posebno, če je brezobziren do tebe.
Namesto teka pojdi na sprehod po hladnem gozdu, pojdi na izlet kamorkoli, sprehod se bo sčasoma samodejno spremenil v hitrejšo hojo in tek. Ko telo zahteva tek in uživa v njem, je to najboljša terapija za vse telesne bolezni in duševne bolečine. Preverjeno.
Pogumna si, da svoje težave zaupaš drugim. Zato verjamem, da boš vse to prebolela in iz vsega izšla izkušenejša in trdnejša. Življenje je trda šola, a je to šolo lepo obiskovati in se učiti v njej.
Upam, da se kmalu srečamo na kakšnem teku, kjer boš z lahkoto in smejočega obraza tekla tudi ti.

[Maša]

To vse se bere tako enostavno. Ne trenutke se mi tudi resnično zdi enostavno. Potem pa spet ne. Saj vem, da je potreben čas, da sprocesiraš vse. Ampak ... Danes grem s prijateljico kupovat kozmetiko. Baje pomaga in si mislim, da mi bo pomagalo. Na koncu dneva bom pa spet sama s svojo glavo, strahovi, vprašanji. Strah me je soočit se s strahom. Menda pa tudi to mine. Sem pa zato že jedla danes . Po več kot enem tednu je bilo prav fuj. Hudo hudo hudo mi je.. prit v dom, ki ni tapravi dom dolgo časa, saj sva ga ravno kupila in uredila. Bil je dom, pa ni več.

[zlopi]

... aktivno preživet čas pozdravi prav vse rane.
Predlogov za vrste aktivnosti pa je že Fotr navedel lepo število.


Lp, zlopi

[kovit]

To vse se bere tako enostavno. Ne trenutke se mi tudi resnično zdi enostavno. Potem pa spet ne. Saj vem, da je potreben čas, da sprocesiraš vse. Ampak ... Danes grem s prijateljico kupovat kozmetiko. Baje pomaga in si mislim, da mi bo pomagalo. Na koncu dneva bom pa spet sama s svojo glavo, strahovi, vprašanji. Strah me je soočit se s strahom. Menda pa tudi to mine. Sem pa zato že jedla danes . Po več kot enem tednu je bilo prav fuj. Hudo hudo hudo mi je.. prit v dom, ki ni tapravi dom dolgo časa, saj sva ga ravno kupila in uredila. Bil je dom, pa ni več.

Pa ni vec .... pa kaj potem. Jest sem recimo vceri po dveh letih zbral energijo da sem počistu pajčevine in zacel malat stene nekdaj skupnega stanovanja...počasi ...ampak gre , ja pa odlaufu sem tud en dober trening, pa jedu sem tud za tri

[Maša]

ti-ti kovit, ti po dveh letih, jaz pa po enem tednu, al kako? Hecam se, hvala. Jasno!

LP, Maša