mapa:
http://www.sportosplet.net/galerija/displayimage.php?album=732&pos=0
Tja z biciklom:
Grosuplje – Ljubljana – Domžale – Celje – Frankolovo (spanje v šotoru) – Ptuj – Ormož – Čakovec – Kutnjak (spanje na kmetiji) – Koprivnica – Virovitica – Slatina – Osijek – Vukovar (spanje v Hotelu Dunav**) – Ilok – Novi Sad – Beograd (spanje pri kolegovi familiji na Konjarniku) – Smederevo – Svilajnac (spanje na kmetiji) – po avtocesti do aleksinca (policija) – Aleksinac – Niš – Pirot – neko malo selo (spanje v šotoru na fuzbalskem igrišču) – Sofija (spanje dve noči v hotelu**) – Pazardžik – Plovdiv (spanje v hostlu IBP) – Svilengrad – Černomen (grčija) – Odrin (spanje v hotelu) – Istanbul (spanje tri noči v starem centru – hotel Ninja
)
11 dni, cc 1800 km (ni 2 jurja, je pa blizu
)
Nazaj z biciklom v avtu:
Istanbul – Alexandropolis – Kavala (šotor) – Drama – Seres – Dorian – Kavadarci (spanje pri kolegu) - Bitula – Ohrid (spanje pri upokojenem generalu JLA, kasneje Makedonske vojske) – Tirana – Podgorica – Cetinje – Budva – Dubrovnik – Split – Zagreb – Ljubljana
Na pot sem se odpravil z mojo 4 leta staro specialko z alumijastim okvirjem firme BH, prestavami Shimano 105, in pritljažnikom, ki se pritrdi na sedež ter zdrži 9 kg. Prvotni načrt je bil da grem sam vendar bi bila potrebna menjava bicikla, nakup dodatnih torb, ipd. Na srečo je za moj načrt slišal kolega, študent južnoslovanskih jezikov, in se ponudil za spremstvo. V okviru ture se je ustavljal po manjših in večjih krajih, nabiral informacije ter kupoval knjige v antikvariatih. Vozil je mojega Volvota 240 GLE (2.4D). V avto sem natovoril pekmez od šljive, riž, makarone, tuno, nutelo, powerbar recovery (proteini, minerali, vitamini) – ponavadi zvečer pred spanjem, plin za šporhet, šporhet, posodje, pribor za dva šotor, spalke, vojaške podmetače, mizica, dva stola, prenosni tuš, plato mleka, 2 platoja vode, vse možne karte balkana, ki sem jih uspel napraskat skup. V biciklu so bile vedno dve rezervne zračnice, pumpa, autan, skret papir, dve flaške po pol litra isostar mešanice, ekstra liter pa pol vode, analogni fotoaprat z diasi, orodje za popravilo vseh možnih stvari na biciklu, švicarski nožič, karta države po kateri se kolesaril, čudežni piškotki, ki mi jih je spekla Nina po TF receptu (med, cornfleks, pšenična moka, rozine), power bar gel (na celi poti sem jih ponucal 8, ponavadi zgodaj zjutraj).
Štarti so bili ponavadi okoli pol petih zjutraj, vozil sem do enajstih, potem je sledil počitek v senci, ponavadi župca in makaroni s paradajzom in papriko ter tuno. Potem štart okoli 4h, 5h in vožnja do sončnega zahoda.
Bicikel je svoje opravil odlično, gumi defekta nisem imel niti enega, čeprav mi ni jasno kako v Srbiji nisem zvil felten (ponavadi jih zvijem ko grem do Novega mesta in nazaj), Michelin Lithium plašči so se izkazali kot dobra izbira.
Že po dvajsetih kilometrih (pri Domžalah) poti me je začelo opozarjati levo koleno, zaradi katerega sem začel prekomerno obremenjevati desno nogo, kar je v okolici Niša pripeljalo do vnetja (natrga) ahilove tetive na desni nogi. Simptomi so bili rdečica, mehkoba, oteklina, bolečina in škrajoči zvoki ob iztegu stopala. Tudi zaradi tega sem en dan v Sofiji počival in obkladal mesto z ledom. Tudi masaža in namakanje v Niški banji je pomagalo prebroditi hribe do Pirota. Radi izrednih razmer z nogo sem znižal sedež, nogo povil s povojem in tako fiksiral stopalo ter abzical samo v dolino ko nisem vrtel pedalov. Do istanbula se je tetiva sama obnovila in problemov ni bilo več. Logično je da na biciklu trpijo deli telesa, ki so povezani direktno z njim. Stopala, zapestja in rit. S stopali so bile težave z usločenim 2,3 in 4 prstom na desni nogi, kar sem elegantno rešil z izolir trakom. Zapestja so bila od začetka dokaj mravljinčasta, kasneje sem se privadil na 10 minut menjati položaj rok in težava je izginila. Rit je pač bolela in pekla vsako minuto, uro, dan potovanja do 50 km pred Istanbulom. Posledic ni. Sedež je klasični trdi za cestne bicikle z želejem po sredi.
Ulet v Istanbul je doživetje, 4 pasovna magistralka 3x 9% klanci gor in 9% klanci dol (70km/h) ulet direkt v sam center – topikapi. Pogledi prometnih policajev, izsiljevanje avtobusov, postanek na bencinski, iskanje table ISTANBUL, ki je ni bilo. 240km (odrin-ist) zadnji dan, adrenalin, takoj zvečer pojednina v fini restavraciji, spanje, dopamin do daske skor 2 dni, izležavanje ob velikih česmah v hladu ob pitju čaja, obisk brivca, čudenje umazaniji in kaosu, igranje basketa z lokalci, obisk azije, kopanje v umazanem črnem morju.
Povratek z avtom čez grčijo, makedonijo, albanijo, črno goro, hrvaško.
Občutki po povratku neverjetni. Priporočam.
Lep dan še naprej,
LL. 
[/url]
poročilo hočmo!!!
Bo treba poskusit kaj takega ob priliki.
