Ko tole berem je skor tako kot bi gledal sebe pred 2 leti. Očitno drži tista da nas tek zasvoji in hočemo vedno več in več... dok ne pukne.
Tekel sem ene 4 leta dokler me po 2 mesecih počitka ni usekal išias oz. hernia discus. 10 dni nepokreten, potem fizioterapija, brez operacije...in nato sedaj 2 leti vaje za križ in hrbet. Po 2 letih ko sem začel spet tečt in ni čutiti več bolečin v križu oz. naprej v nogi (občasni mravlinci ostanejo
). Seveda tek do neke meje, brez pretiravanja. Tek v hrib še najbolje, najslabše tek po klancu navzdol ali po asfaltu (nabijanje in s tem dodatno ukleščanje živca v hrbtenici).
Brez vaj za ojačitev hrbtnih mišic (resnici na ljubo temu delu ljudje privoščijo najmanj telovadbe in pri celodnevnem sedenju je rezultat jasen) enostavno ne gre več.
Bolečine, ki ste jih opisali, pa res večinoma prodejo iz hrbtenice, čeprav le-ta ne boli.
Kolo povsem brez bolečin.
Pa ljudje smo si različni, vsak ima svoj limit. To je še najtežji del ko se primerjamo z drugimi.
Vaje, zmernost, stalnost.