- 21 Dec 2004, 09:53
#28804
Sobota dopoldne, Logarska dolina, vreme hladno, iz Doma planincev plane skupina ljudi, oblečenih v pajkice in oprijete majice ali puloverje. To je skupina tekačev Tekaškega foruma, ki preživlja vikend na pikniku v Logarski dolini. V njej so Poldy, Matevž, Bor, Editor, Ero in Fotr. Nestrpno stopicljajo na mestu, toda samo par sekund, potem pa se s skoraj nizkim startom poženejo vzdolž doline. Srež na zamrznjeni in poledeneli cesti zaškriplje pod udarci nog obutimi v raznovrstne superge. Izpod podplatov letijo ledeni in sneženi kristali, iz ust tekačev se kadi kot iz vulkana, ki se pripravlja, da bo izvrgel svojo toplo notranjost. Poldy in Matevž se poženeta naprej kot puščici, izstreljeni iz samostrela in kmalu ju niti od daleč ni več videti. Ostali v resnično pogovornem teku premagujemo kilometre vzdolž razpotegnjene doline.
Ob cesti se nam kažejo delčki prelestne lepote, ki se vsak kilometer spreminjajo kot bi se menjavali svetovi kot bi raznolikost lepot nakazovala, da je zemeljska lepota premalo in se bliža podobi neznanih svetov, kot da je za eno vesolje premalo lepot in hoče pokazati še neskončnost drugih prostorov in časov. Ko se gozd ob cesti umakne, se pokaže zelena ravan, čeprav sredi zime še nežno zeleno poraščena. Pod pobočji hribov, ki so dvignili svoja temena iznad vsakdanje doline radovedno opazujejo okna raznoterih bivališč, kot začudene oči strmijo v gručo tekačev in se čudijo, da se najdejo tudi bitja, ki v takem ambientu in okolju tečejo v neznano. Potem se dolina zoži, skalnate pečine se pomaknejo skupaj, da je prostora samo še za cesto. Po pobočjih navzdol je zaradi mraza obstalo nešteto potočkov in se zaustavilo v koničasti lepoti ledenih sveč in sredi živega bučanja ustavljenih slapov. Ostale so ledene kaskade, po katerih se vzpenja nekaj tekačem podobnih entuziastov in okušajo lepote in moč narave s plezanjem po zaledenelih slapovih.
Ero je domačin in dolino ter njeno okolico pozna do potankosti. Pokaže vsak vrh okoli nas, vsako pot, ki pelje do njihovih temen pozna, vsaka steza mu je poznana in razloži nam, kam pelje. Krasen tek, krasen pogovor, krasna družba, krasno okolje, krasni ljudje. Solčava se nam prikaže kot bi mignil. Ogledamo si jo na hitro, se obrnemo in tečemo nazaj.
Toda situacija je sedaj malo drugačna. Dolina se vzpenja in nam, posebno meni, pokaže svoje zobe. Bor in Editor odtečeta svoj tempo naprej, Ero pa solidarno z mano teče vštric in me spremlja tudi takrat, ko noge ne morejo več vzdržati vzpona, ko pljuča vdihnejo premalo zraka za vzdrževanje normalnih funkcij on ko srčni utrip s hitrim pritrkavanjem opozarja, da je čas za hojo. Kljub težavnejši situaciji, pa si z Erotom ogledujeva lepote Logarske doline z drugega zornega kota.
Pred nama stoji mogočna, na pogled nepremagljiva stena Kamniških Alp. Oblaki kot pajčolan nad vrhovi se redčijo in vse bolj svetlo postaja, kajti na drugi strani hribovij levo in desno se že kažejo azurne zaplate neba. Prehitita naju Matevž in Poldy, ki sta tekla daleč proti Lučam in sta se sedaj vračala, Matevž se malo zaustavi pri naju z Erotom, Poldy pa kot bolid šine navzgor po dolini in kmalu nam izginejo izpred oči njegovi skladni tekaški gibi in idealna postava izrednega tekača Poldyja. Tudi Matevž se požene naprej, z Erotom pa v stilu hoja-tek-hoja počasi napredujeva proti koči. Nad vršaci se prižge sončna krogla, kajti oblaki so postali vljudni in se umaknili prodornim žarkom sonca. Snop svetlobe in toplote se vsuje po pokrajini, ki hipoma postane še prijaznejša, še lepša in še privlačnejša. Zavijeva iz ceste v gozd na učno pot in na zimsko tekaško progo, ki željno pričakuje sneg, da bo dolina oživela tudi smučarsko. Ne glede na to, da sem že precej utrujen in da komaj čakam, da prideva do koče, se ta kar prekmalu pokaže izza dreves, kajti zavem se, da enkratna lepota mineva. A to je samo trenutek, potem se spomnim, da lepota obstaja, da bo tu, da čaka vse ljudi dobre volje, da jo pridejo pogledat, naj se naslajajo ob njej, naj uživajo prelesti narave, naj dihajo čist zrak, naj se počutijo svobodne in naj tečejo povsod, kjer jih take lepote čakajo. Nam, ki smo vikend preživeli v Logarski dolini, se je to uresničilo in narava nam je razprla svoje nedra, da smo se ujčkali v njih in bilo nam je kot v materinem naročju.
To je samo majhen delček občutja, kajti noben jezik ne premore besed, ki bi opisal doživetja ob enkratnem teku po sanjskem okolju Logarske doline in v odlični družbi prijaznih ljudi.
Ero, hvala, da si me spremljal ves tek in vso hojo, hvala Boru in Editorju za družbo navzdol in občudovanje Matevžu, posebno pa Poldyju za lepoto in hitrost teka skozi Logarsko dolino.
Ob cesti se nam kažejo delčki prelestne lepote, ki se vsak kilometer spreminjajo kot bi se menjavali svetovi kot bi raznolikost lepot nakazovala, da je zemeljska lepota premalo in se bliža podobi neznanih svetov, kot da je za eno vesolje premalo lepot in hoče pokazati še neskončnost drugih prostorov in časov. Ko se gozd ob cesti umakne, se pokaže zelena ravan, čeprav sredi zime še nežno zeleno poraščena. Pod pobočji hribov, ki so dvignili svoja temena iznad vsakdanje doline radovedno opazujejo okna raznoterih bivališč, kot začudene oči strmijo v gručo tekačev in se čudijo, da se najdejo tudi bitja, ki v takem ambientu in okolju tečejo v neznano. Potem se dolina zoži, skalnate pečine se pomaknejo skupaj, da je prostora samo še za cesto. Po pobočjih navzdol je zaradi mraza obstalo nešteto potočkov in se zaustavilo v koničasti lepoti ledenih sveč in sredi živega bučanja ustavljenih slapov. Ostale so ledene kaskade, po katerih se vzpenja nekaj tekačem podobnih entuziastov in okušajo lepote in moč narave s plezanjem po zaledenelih slapovih.
Ero je domačin in dolino ter njeno okolico pozna do potankosti. Pokaže vsak vrh okoli nas, vsako pot, ki pelje do njihovih temen pozna, vsaka steza mu je poznana in razloži nam, kam pelje. Krasen tek, krasen pogovor, krasna družba, krasno okolje, krasni ljudje. Solčava se nam prikaže kot bi mignil. Ogledamo si jo na hitro, se obrnemo in tečemo nazaj.
Toda situacija je sedaj malo drugačna. Dolina se vzpenja in nam, posebno meni, pokaže svoje zobe. Bor in Editor odtečeta svoj tempo naprej, Ero pa solidarno z mano teče vštric in me spremlja tudi takrat, ko noge ne morejo več vzdržati vzpona, ko pljuča vdihnejo premalo zraka za vzdrževanje normalnih funkcij on ko srčni utrip s hitrim pritrkavanjem opozarja, da je čas za hojo. Kljub težavnejši situaciji, pa si z Erotom ogledujeva lepote Logarske doline z drugega zornega kota.
Pred nama stoji mogočna, na pogled nepremagljiva stena Kamniških Alp. Oblaki kot pajčolan nad vrhovi se redčijo in vse bolj svetlo postaja, kajti na drugi strani hribovij levo in desno se že kažejo azurne zaplate neba. Prehitita naju Matevž in Poldy, ki sta tekla daleč proti Lučam in sta se sedaj vračala, Matevž se malo zaustavi pri naju z Erotom, Poldy pa kot bolid šine navzgor po dolini in kmalu nam izginejo izpred oči njegovi skladni tekaški gibi in idealna postava izrednega tekača Poldyja. Tudi Matevž se požene naprej, z Erotom pa v stilu hoja-tek-hoja počasi napredujeva proti koči. Nad vršaci se prižge sončna krogla, kajti oblaki so postali vljudni in se umaknili prodornim žarkom sonca. Snop svetlobe in toplote se vsuje po pokrajini, ki hipoma postane še prijaznejša, še lepša in še privlačnejša. Zavijeva iz ceste v gozd na učno pot in na zimsko tekaško progo, ki željno pričakuje sneg, da bo dolina oživela tudi smučarsko. Ne glede na to, da sem že precej utrujen in da komaj čakam, da prideva do koče, se ta kar prekmalu pokaže izza dreves, kajti zavem se, da enkratna lepota mineva. A to je samo trenutek, potem se spomnim, da lepota obstaja, da bo tu, da čaka vse ljudi dobre volje, da jo pridejo pogledat, naj se naslajajo ob njej, naj uživajo prelesti narave, naj dihajo čist zrak, naj se počutijo svobodne in naj tečejo povsod, kjer jih take lepote čakajo. Nam, ki smo vikend preživeli v Logarski dolini, se je to uresničilo in narava nam je razprla svoje nedra, da smo se ujčkali v njih in bilo nam je kot v materinem naročju.
To je samo majhen delček občutja, kajti noben jezik ne premore besed, ki bi opisal doživetja ob enkratnem teku po sanjskem okolju Logarske doline in v odlični družbi prijaznih ljudi.
Ero, hvala, da si me spremljal ves tek in vso hojo, hvala Boru in Editorju za družbo navzdol in občudovanje Matevžu, posebno pa Poldyju za lepoto in hitrost teka skozi Logarsko dolino.
Dokler tečem upam!