ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 12 Sep 2010, 11:01
#232941
Čestitam vsem udeležencem, ki so zmogli polovičko. Obenem prilagam link do slik, ki mi jih je uspelo narediti med spremljanjem tekme.
http://picasaweb.google.si/111357647499 ... irectlink#
http://picasaweb.google.si/111357647499 ... irectlink#
- 12 Sep 2010, 22:44
#232997
Dirka je bila lepa.
Še ena galerija: http://picasaweb.google.si/lh/photo/4SR0RXAXbPoPvlV3ec_o3g?feat=directlink
Še ena galerija: http://picasaweb.google.si/lh/photo/4SR0RXAXbPoPvlV3ec_o3g?feat=directlink
- 12 Sep 2010, 23:02
#233000
Kogar tokrat na štartu ni prijelo, da bi bil naslednjič zraven, je izgubljen...
Tale loveman je bil tak, da si se moral zaljubiti v ta dolg triatlon, od starta ob žarkih, ki posijejo na jezero, do konca, toliko pozitivne energije je težko zbrati na enem mestu. Letos sem se ga udeležil v štafeti, kot tekač seveda, vendar že prej s trdnim načrtom še popraviti plavanje toliko, da bo dovolj za dostojno prvo disciplino, ostalo ni lahko, še zdaleč ne, vendar je na domačem terenu in v mojih disciplinah.
Štart plavalcev je bil tak, da so nam šle kocine pokonci, nov način z vmesnim časom in skoki je seveda dodatna atrakcija, potem pa menjave in tekači smo imeli ravno dovolj časa za kofe, ogrevanje ob nakladanju in prisluškovanju, kje je kdo koga videl. Potem pa naenkrat biciklisti na menjavi, nervozno drenjanje v menjalnem. Ko se prikaže kolega iz sence, skačem kot na fedrih, odmotam čip, ga zježkam okoli noge in se zaženem. Še trije ali štirje so na 100 metrih in seveda imam težave z ritmom. Klančki do kopališča mi kar ne dajo dihati in s težavo se umirim. Steza je še prazna, ni še sprehajlcev in nekje v Mlinem padem v ritem. Je pa visok in FSU je na ali čez zamišljeno mejo. Prvič tečem v štafeti, Jernej je fenomenalno odplaval, Aljaž tudi ni popuščal na biciklu in čutim veliko odgovornost. Prav zato sem si zadal cilj, da izboljšam PB na 21, tako in tako redko tečem to, polovično razdaljo. Ves čas gre do filtra, na prvem obratu sem pod začrtanim časom, drugi krog me skrbi, kdaj me bo usekalo, FSU se kar drži, noge in pljuča pa tudi... Bodca ni in na začetku tretjega kroga je čas OK, ubežnike pred mano pa začnem loviti. Do Mlina zdržim z dihanjem na dva, potem pa podaljšan finiš, it's now or never, vidim, da bo PB in vsa ta energija in odgovornost me držita na meji. Prehiti me CRO reprezentant, jasno, lahko bi mi bil sin, ampak se ga nekako držim na distanci in dobro se mi zdi. Teram mimo cilja, izpustim sicer obvezne požirke in se fajtam s tistimi tremi klančki. Na jetra mi gre, da se skoraj ustavim pri keglju na zadnjem obratu, potem pa do daske v cilj. Naenkrat zaslišim poleg navijanja še nekakšne korake za menoj in pri šavju na desni še dihanje, teram, pa ne gre in v ciljnem ovinku me neubranjlivo napade zasledovalec. Preveč sem zdela in evforičen, PB bo najmanj za 4 minute boljši (bil je celo 5...). To, se zaderem, zdaj že kot ponavadi in se majem, da mi tiste tri medalje komaj nataknejo za vrat. Uau!
Rezultata in predvsem udeležbe smo veseli, že ko je padla ideja, smo rabili manj kot 10 minut, da smo se zmenili. Ampak zdaj imamo malo slabo vest in si dopovedujemo, da gremo drugo leto na ful. Kar ne zanmo domov, tako super je in ko dobim tretji klic ali mislim sploh še dam, se vdam in prav žal mi je, da je dneva konec.
V avto sem sam in razmišljam, na eni strani sem vesel in zelo ohrabren pred Berlinom, zaradi PBja in tudi zaradi načina, kako sem ga dosegel. Na drugi pa imam slabo vest, Razy, Uroš in še marsikdo, ki si je upal in zmogel celega, si zasluži vse spoštovanje in čestitke, kapo dol, fantje (in punce). Pri slednjih mi je pa sploh najbolj všeč rezultat, zaradi letnice zmagovalke in treje, Nataša in Nada, tole je bila lekcija, super!
Organizatorju kapo dol in velika zahvala, tudi za napoved naslednje leto. Upam tudi, da se age grouperjem s tem pri nas odpirajo vrata, kot drugje. Škoda, da bi se tako fenomenalen šport, kot je tri, izgubil v kvazielitizmu in malenkostnem nerganju. Obenem si pa želim, da bi komu uspelo priti v London 2012, prav tako, kot tudi maratoncem.
Runcajz
Tale loveman je bil tak, da si se moral zaljubiti v ta dolg triatlon, od starta ob žarkih, ki posijejo na jezero, do konca, toliko pozitivne energije je težko zbrati na enem mestu. Letos sem se ga udeležil v štafeti, kot tekač seveda, vendar že prej s trdnim načrtom še popraviti plavanje toliko, da bo dovolj za dostojno prvo disciplino, ostalo ni lahko, še zdaleč ne, vendar je na domačem terenu in v mojih disciplinah.
Štart plavalcev je bil tak, da so nam šle kocine pokonci, nov način z vmesnim časom in skoki je seveda dodatna atrakcija, potem pa menjave in tekači smo imeli ravno dovolj časa za kofe, ogrevanje ob nakladanju in prisluškovanju, kje je kdo koga videl. Potem pa naenkrat biciklisti na menjavi, nervozno drenjanje v menjalnem. Ko se prikaže kolega iz sence, skačem kot na fedrih, odmotam čip, ga zježkam okoli noge in se zaženem. Še trije ali štirje so na 100 metrih in seveda imam težave z ritmom. Klančki do kopališča mi kar ne dajo dihati in s težavo se umirim. Steza je še prazna, ni še sprehajlcev in nekje v Mlinem padem v ritem. Je pa visok in FSU je na ali čez zamišljeno mejo. Prvič tečem v štafeti, Jernej je fenomenalno odplaval, Aljaž tudi ni popuščal na biciklu in čutim veliko odgovornost. Prav zato sem si zadal cilj, da izboljšam PB na 21, tako in tako redko tečem to, polovično razdaljo. Ves čas gre do filtra, na prvem obratu sem pod začrtanim časom, drugi krog me skrbi, kdaj me bo usekalo, FSU se kar drži, noge in pljuča pa tudi... Bodca ni in na začetku tretjega kroga je čas OK, ubežnike pred mano pa začnem loviti. Do Mlina zdržim z dihanjem na dva, potem pa podaljšan finiš, it's now or never, vidim, da bo PB in vsa ta energija in odgovornost me držita na meji. Prehiti me CRO reprezentant, jasno, lahko bi mi bil sin, ampak se ga nekako držim na distanci in dobro se mi zdi. Teram mimo cilja, izpustim sicer obvezne požirke in se fajtam s tistimi tremi klančki. Na jetra mi gre, da se skoraj ustavim pri keglju na zadnjem obratu, potem pa do daske v cilj. Naenkrat zaslišim poleg navijanja še nekakšne korake za menoj in pri šavju na desni še dihanje, teram, pa ne gre in v ciljnem ovinku me neubranjlivo napade zasledovalec. Preveč sem zdela in evforičen, PB bo najmanj za 4 minute boljši (bil je celo 5...). To, se zaderem, zdaj že kot ponavadi in se majem, da mi tiste tri medalje komaj nataknejo za vrat. Uau!
Rezultata in predvsem udeležbe smo veseli, že ko je padla ideja, smo rabili manj kot 10 minut, da smo se zmenili. Ampak zdaj imamo malo slabo vest in si dopovedujemo, da gremo drugo leto na ful. Kar ne zanmo domov, tako super je in ko dobim tretji klic ali mislim sploh še dam, se vdam in prav žal mi je, da je dneva konec.
V avto sem sam in razmišljam, na eni strani sem vesel in zelo ohrabren pred Berlinom, zaradi PBja in tudi zaradi načina, kako sem ga dosegel. Na drugi pa imam slabo vest, Razy, Uroš in še marsikdo, ki si je upal in zmogel celega, si zasluži vse spoštovanje in čestitke, kapo dol, fantje (in punce). Pri slednjih mi je pa sploh najbolj všeč rezultat, zaradi letnice zmagovalke in treje, Nataša in Nada, tole je bila lekcija, super!
Organizatorju kapo dol in velika zahvala, tudi za napoved naslednje leto. Upam tudi, da se age grouperjem s tem pri nas odpirajo vrata, kot drugje. Škoda, da bi se tako fenomenalen šport, kot je tri, izgubil v kvazielitizmu in malenkostnem nerganju. Obenem si pa želim, da bi komu uspelo priti v London 2012, prav tako, kot tudi maratoncem.
Runcajz
- 13 Sep 2010, 12:39
#233036
Runcajz, čestitke štafeti in tebi osebno. Tvoj tek je bil res odličen, tvoj rekord pa je zame tudi (zaenkrat) nedosegljiv dosežek.
Pa še moj pogled na dogajanje:
Splošni opis
Za menoj je moj prvi polželezni. Pa bom malo več napisal. Morda lahko tistim, ki vam ne dišijo dolgi (subjektivni) sestavki priporočim zadnji odstavek označen z *, ki je (objektivni) povzetek dogajanja.
Izjemno vesel sem, da je bil ta dogodek v Sloveniji. Izjemno nerad hodim na športne dogodke, ko se moraš voziti nekam daleč v tujino. Zato hvala Mirotu in vsem, ki ste na tak ali drugačen način sodelovali pri organiziranju te prireditve.
Tale dogodek je bil zame osrednja letošnja tekma. Po edinem letošnjem olimpik triatlonu v Velenju, kjer mi ni šlo ravno najbolje, sem znižal svoje cilje. Med poletnim dopustom mi je uspelo trenirati dobro polovico pričakovanega, pri znižanju telesne mase pa sem tudi ostal na polovici poti. Tako, da mi je bil osnovni cilj priti skozi. S časom pod 6 ur in pol bi bil tudi zadovoljen.
Dan D
Spakiral sem dan pred dnevom D. Ja, če grem na morje za en teden, je malo manj dela. Deset dni pred dnevom D je bil zadnji tek (Golada), en teden prej pa plavanje (okoli Blejskega otoka). Počitek je bil, samo še za prehrano sem vedel, da moram "naštelati v nulo". V mojem primeru en dan prej nič mesa in zelenjave, lpredvsem klasične špagete. V zgodnji jutranji uri na dan D (vstajanje ob 4:15 - koma) se bašem s kruhom, medom, kosmiči in banano.
Med vožnjo se z mislimi ukvarjam s tistimi stvarmi, ki se tičejo menjav in prehranjevanja in napajanja, saj sem se odločil za popolno samozadostnost vse do tekaškega dela. Ko parkiram na Bledu, ugotovim, da imam za soseda forumovca MihaPerme-ta s spremljevalno ekipo. Problem kam dati ključ od avtomobila in kdo mi bo zapel neopren, ki sta me še malo prej kar najedala, je bil tako v hipu rešen.
Čim večji začetnik, več imaš v menjalnem prostoru stvari. Zlagam in študiram kaj sem zaj.. in kaj lahko še zaj .... Marsikaj sem se naučil iz olimpikov. Zakaj brisačka, ene šlape rabiš za na štart plavanja, bližje kolesarka oprema, naprej bolj daleč tekaška, rezervna pijača in geli.
Predno grem na štart ugotovim, da pod neoprenom nimam merilca utripa kot sem načrtoval. Morda pa je tako še bolje.
Pred štartom sem se namočil, nisem pa zaplaval.
Plavanje
Sirena zatuli in plavamo. Pravzaprav poskušamo plavati. Levi in desni sosed me po nekaj metrih stisneta vsak iz svoje strani, tako, da se ustavim, kar pa ni bilo najbolj pametno, sam me od zadaj "povozita" dva tekmovalca. Pa me pravzaprav nič ne moti, očala so na mestu, vidljivost je; "užgem" svoj ritem in kmalu je število mojih prehitevanj, večje od števila prehitevanj drugih. Plavam pa itak po "špar" programu, dolgi zavesljaji, zmanjšano število udarcev nog. Z dlanjo do podplatov tistega pred menoj. Za menoj roka na mojih podplatih. Super mi gre, moje trenerke za plavanje (plavalni klub Riba) se verjetno ne bi čisto strinjale, a moj napredek od lani (od olimpika) je občuten. Malo sem celo hitrejši, ob bistveno manjši porabi energije. Prva oranžna boja je že tu, potem pa do rdeče. Ena skupinica malo zgreši in gre proti napačni boji, a se kmalu korigirajo. Ostanem sam (beri se ne dotikamo več). Končno lasten ritem, pazim na linijo - smer plavanja, tudi na račun malo višje lege glave. Že kobacamo ven, skok na glavo, očala ostanejo na mestu in v drugi krog. Ta je bil čisti užitek. Razen na koncu. Pred kobacanjem malo gneče, tako da se ustavim in zažabiram. Sprememba ritma pa levi nogi ni koristila. Kakor, da hoče v krč. Malo stegnem nogo, krč popusti in raje hodim kot tečem do menjalnega prostora. 41 minut.
M1
Zelo dobro. Tam pa problem. Ne morem odpeti neoprena. Jeb ... kje si trakec. Moje muke vidi prijazna soseda in mi pomaga. Hvalaaa. Ko slačim neoprem, pa me dokončno zagrabi krč v levo noge. Menjavo zato izvajam raje sede, malo nategnem mišico in potem nadaljujem z menjavo, ki je sveda počasnaaaaaaa aaa aa a. Sedem minut in pol, samo en tekmovalec je še dlje časa kampiral, je pokazala naknadna analiza. Ko štartam z biciklom, vidim da nekaj jeklenih konjičkov še vedno zvesto čaka svoje gospodarje, torej se nekateri še vedno borijo v vodi.
Kolo
Ja, začeti je treba počasi, da se noge navadijo. A sem kaj pozabil? Geli so vsi tukaj, oba bidona, ploščice. Vse je tu. kaj pa tekmovalna številka? Sežem okoli pasu. Jeb .. kje je trakkkk? Ni traku. Presneto, obrnem da se vrnem v menjalni prostor (če to ni celo diskvalifikacija). "Kam ?" me vpraša kolesar sotekmovalec, med prehitevanjem. Nimam cifre! "Imaš, imaš!!" mi reče. Slučajni sprehajalec pa mi še pove koliko je moja cifra, ki se mi je spustila malo nižje s trakom na boke, da je nisem več videl in niti občutil. Pa je spet šla kakšna minuta. Dobro, vsa tekma je še pred teboj, sedaj lepo počasi, da se noge navadijo na nov ritem. Pa nahrani se, do klančka, kjer bo začelo leteti, čeprav imam občutek, da nisem prav nič lačen. Prvi del kolesarske proge je tako in tako po sprehajalni poti, malo je bilo še makadama. Mi je prišel ta počasnejši odsek kar prav.
Kolesarjenje je bilo en sam užitek. Tri ure povprečnega tempa 30 km na uro z malo zaostanka zaradi začetka, energetske ploščice sem po eni uri zamenjal z gelom. Pazil sem na kombinacijo ploščice-izotonik in gel-voda. S teka sem se naučil, da gel in izotonik navadno ni dobra kombinacija. Nekaj tekmovalcev (in tekmovalk) sem celo prehitel. Dobro tudi tu je bilo nekaj prigod. Enkrat proti koncu pred Bledom mi je veriga dol padla (slaba minuta zgubljene, kolesar št. 3 prijazno vprašal če je vse v redu, hvala mu za druženje, ker sva se kar srečevala na progi, z vsaj trikratnim prehitevanjem drug drugega), dvakrat sta me prehitevali nasproti vozeči osebni vozili (no prehiteval je vsakič le eden), da sem se prestrašil, ker je šlo vsaj enkrat za moj okus precej preveč na tesno. Brezobzirni vozniki. Organizator se je res potrudil z varnostniki in tablami ob cesti, ki so opozarjale na voznike, a nekateri lastniki BMW so pač preveliki carji na dirkališču, pardon cesti. Na koncu sem povečal količino hranjenja z geli in pomotoma požrl tudi tistega kofeinskega, ki je bil namenjen za zadnjih 10 km teka.
M2
V menjalni prostor sem prišel "tako hitro" (beri pod 4 ure), da sem začel sanjati o rezultatu pod 6 ur. Bil sem relativno dobro ohranjen (mislim seveda trenutno kondicijsko, ne na splošno), menjavo izvedel solidno hitro in ostal kar v kolesarskem dresu, ker so v žepkih majice bili še trije geli. Možgani so mi tudi še delali in naredili načrt 35 min na tekaški krog (6 km), 20 minut za zadnjo zanko (3,3km) in bo.
Tek
Tek sem štartal kot navit, saj sem po Vlajkovi metodi (p.s. pozneje sem se spomnil, da je to pravzaprav Fotrova metoda, naj mi bi obe legendi ne zamerita, če sem ga pri avtorstvu zmagovite metode polomil), premagal zmagovalca tekme, mladega novodobnega Davida, ki kar pleše po terenu (beri sem štartal na teku preden je on končal s celotno preizkušnjo). Še1Pr navija, "šibam" kot zmešan in prehitim kar nekaj tekmovalcev, ki so že v drugem ali ne vem že v katerem krogu. Kilometrskih oznak na progi ni (ne to ni kritika organizatorja, saj se jih je dalo lepo izračunati glede na jezero) in nimam pravega občutka. Na koncu se pokaže, da sem rabil manj kot 32 minut za prvi krog. Super. Samo, da to ni zame trenutno preveč super. Umiri tempo Razy, kam bezljaš. Drugi krog "zaviram" in tečem dobrih 36 minut. Okej, sedaj pa še tretjega z vmesnim tempom, ki bo ravno pravšnji. Vsak krog pojem gel, ki mi vbrizga novih moči; tudi tretji krog mi gre super, na okrepčilni postaji pojem svoj zadnji gel, ki je bil proti krčem in mi je kar žal, da nimam še enega, navadnega. Takoj za okrepčevalnico pa kot bi odsekal. Konec, finito, vege ("al kako se temu reče"). Težke noge, moj dober dan znanec - tekaški zid. Ja tipično, 17. km na 21-ki. Nekako vztrajem in tretji krog končam v dobrih 37 minutah. Še zanka 3,3 km, znana iz olimpika, ko jo premagaš 3x, pa z Blejske nočne, ko jo premagaš 2x v isti - težji smeri. Kratek izračun 19,5 minute in šlo bi. Na okrepčevalnici popijem dva izotonična napitka in ju popolaknem z vodo, ker sem bil tudi zelo žejen. Še enkrat napadem progo. Petsto metrov v želenem tempu in ni šlo več. Ciljni čas pod 6 ur me ne motivira več. Pomislim na milijon evrov, bi šlo? Ni šans! Ali bi šlo, če bi rešil vse lačne v Afriki? Sori otročički, jaz ne morem več!! Dobro, pač ne moreš, naj ti bo, sam hoditi pa ne smeš. In sem se vlekel, tekaško vlekel ii vlekel v tempu pešca čez tisti prekleti klanec po obratu. Vlekel tja proti cilju in petsto metrov pred ciljem spet stekel kot je treba. Proklet pesjan, a nisi mogel tega narediti prej, a sedaj pa lahko tečeš, ko ti ni več treba. Pa je šlo dobre tri minute čez novo postavljeno normo. Itak, da so vsi v mojem rangu tisti del večinoma pretekli s cca 19 minut (je pokazala naknadna analiza).
Cilj
Zmaga, uspelo mi je. In to, če odmislim tisti pohlep na koncu, hitreje od pričakovanega. Pograbim kos lubenice (hudiča, ne jo rezat na manjše koščke, to je moja hidracija, antioksidant, moje okno priložnosti ... dehidracija in deminarilazija z desolizacijo so mi gledale iz oči), obesijo mi medaljo in z neprecenljivim hladnim kosom lubenice se uležem se v bližnjo senco (ja vroče je postalo med tem za nas triatlonske rekreativce). Razy, polželezni si! Uspelo ti je! Kako lepo ti je uspelo! Hvala navijačem, hvala vremenu, hvala mojemu koleščku in opremi, hvala vsem gelom in hvala nogam, ki me prenašajo. LOVE-MAN!! Ja, ja, res se imam rad. In zato ne bom nikol železen! Je na pol čist dovol(j). Polželezni do-vol ja, železni nad-vol pa ne bom. Jaz že ne, vsaj letos ne, pa tudi drugo leto ne.
povzetek
* Ah nič posebnega, Razy je bil tam proti koncu lestvice, preko 6 ur je rabil, pa je vesel, kot da bi se mu kaj prikazalo. Pa še dogajalo se mu je kot vsakemu zelencu, pa s tega zgodbo dela. Svašta.
Pa še moj pogled na dogajanje:
Splošni opis
Za menoj je moj prvi polželezni. Pa bom malo več napisal. Morda lahko tistim, ki vam ne dišijo dolgi (subjektivni) sestavki priporočim zadnji odstavek označen z *, ki je (objektivni) povzetek dogajanja.
Izjemno vesel sem, da je bil ta dogodek v Sloveniji. Izjemno nerad hodim na športne dogodke, ko se moraš voziti nekam daleč v tujino. Zato hvala Mirotu in vsem, ki ste na tak ali drugačen način sodelovali pri organiziranju te prireditve.
Tale dogodek je bil zame osrednja letošnja tekma. Po edinem letošnjem olimpik triatlonu v Velenju, kjer mi ni šlo ravno najbolje, sem znižal svoje cilje. Med poletnim dopustom mi je uspelo trenirati dobro polovico pričakovanega, pri znižanju telesne mase pa sem tudi ostal na polovici poti. Tako, da mi je bil osnovni cilj priti skozi. S časom pod 6 ur in pol bi bil tudi zadovoljen.
Dan D
Spakiral sem dan pred dnevom D. Ja, če grem na morje za en teden, je malo manj dela. Deset dni pred dnevom D je bil zadnji tek (Golada), en teden prej pa plavanje (okoli Blejskega otoka). Počitek je bil, samo še za prehrano sem vedel, da moram "naštelati v nulo". V mojem primeru en dan prej nič mesa in zelenjave, lpredvsem klasične špagete. V zgodnji jutranji uri na dan D (vstajanje ob 4:15 - koma) se bašem s kruhom, medom, kosmiči in banano.
Med vožnjo se z mislimi ukvarjam s tistimi stvarmi, ki se tičejo menjav in prehranjevanja in napajanja, saj sem se odločil za popolno samozadostnost vse do tekaškega dela. Ko parkiram na Bledu, ugotovim, da imam za soseda forumovca MihaPerme-ta s spremljevalno ekipo. Problem kam dati ključ od avtomobila in kdo mi bo zapel neopren, ki sta me še malo prej kar najedala, je bil tako v hipu rešen.
Čim večji začetnik, več imaš v menjalnem prostoru stvari. Zlagam in študiram kaj sem zaj.. in kaj lahko še zaj .... Marsikaj sem se naučil iz olimpikov. Zakaj brisačka, ene šlape rabiš za na štart plavanja, bližje kolesarka oprema, naprej bolj daleč tekaška, rezervna pijača in geli.
Predno grem na štart ugotovim, da pod neoprenom nimam merilca utripa kot sem načrtoval. Morda pa je tako še bolje.
Pred štartom sem se namočil, nisem pa zaplaval.
Plavanje
Sirena zatuli in plavamo. Pravzaprav poskušamo plavati. Levi in desni sosed me po nekaj metrih stisneta vsak iz svoje strani, tako, da se ustavim, kar pa ni bilo najbolj pametno, sam me od zadaj "povozita" dva tekmovalca. Pa me pravzaprav nič ne moti, očala so na mestu, vidljivost je; "užgem" svoj ritem in kmalu je število mojih prehitevanj, večje od števila prehitevanj drugih. Plavam pa itak po "špar" programu, dolgi zavesljaji, zmanjšano število udarcev nog. Z dlanjo do podplatov tistega pred menoj. Za menoj roka na mojih podplatih. Super mi gre, moje trenerke za plavanje (plavalni klub Riba) se verjetno ne bi čisto strinjale, a moj napredek od lani (od olimpika) je občuten. Malo sem celo hitrejši, ob bistveno manjši porabi energije. Prva oranžna boja je že tu, potem pa do rdeče. Ena skupinica malo zgreši in gre proti napačni boji, a se kmalu korigirajo. Ostanem sam (beri se ne dotikamo več). Končno lasten ritem, pazim na linijo - smer plavanja, tudi na račun malo višje lege glave. Že kobacamo ven, skok na glavo, očala ostanejo na mestu in v drugi krog. Ta je bil čisti užitek. Razen na koncu. Pred kobacanjem malo gneče, tako da se ustavim in zažabiram. Sprememba ritma pa levi nogi ni koristila. Kakor, da hoče v krč. Malo stegnem nogo, krč popusti in raje hodim kot tečem do menjalnega prostora. 41 minut.
M1
Zelo dobro. Tam pa problem. Ne morem odpeti neoprena. Jeb ... kje si trakec. Moje muke vidi prijazna soseda in mi pomaga. Hvalaaa. Ko slačim neoprem, pa me dokončno zagrabi krč v levo noge. Menjavo zato izvajam raje sede, malo nategnem mišico in potem nadaljujem z menjavo, ki je sveda počasnaaaaaaa aaa aa a. Sedem minut in pol, samo en tekmovalec je še dlje časa kampiral, je pokazala naknadna analiza. Ko štartam z biciklom, vidim da nekaj jeklenih konjičkov še vedno zvesto čaka svoje gospodarje, torej se nekateri še vedno borijo v vodi.
Kolo
Ja, začeti je treba počasi, da se noge navadijo. A sem kaj pozabil? Geli so vsi tukaj, oba bidona, ploščice. Vse je tu. kaj pa tekmovalna številka? Sežem okoli pasu. Jeb .. kje je trakkkk? Ni traku. Presneto, obrnem da se vrnem v menjalni prostor (če to ni celo diskvalifikacija). "Kam ?" me vpraša kolesar sotekmovalec, med prehitevanjem. Nimam cifre! "Imaš, imaš!!" mi reče. Slučajni sprehajalec pa mi še pove koliko je moja cifra, ki se mi je spustila malo nižje s trakom na boke, da je nisem več videl in niti občutil. Pa je spet šla kakšna minuta. Dobro, vsa tekma je še pred teboj, sedaj lepo počasi, da se noge navadijo na nov ritem. Pa nahrani se, do klančka, kjer bo začelo leteti, čeprav imam občutek, da nisem prav nič lačen. Prvi del kolesarske proge je tako in tako po sprehajalni poti, malo je bilo še makadama. Mi je prišel ta počasnejši odsek kar prav.
Kolesarjenje je bilo en sam užitek. Tri ure povprečnega tempa 30 km na uro z malo zaostanka zaradi začetka, energetske ploščice sem po eni uri zamenjal z gelom. Pazil sem na kombinacijo ploščice-izotonik in gel-voda. S teka sem se naučil, da gel in izotonik navadno ni dobra kombinacija. Nekaj tekmovalcev (in tekmovalk) sem celo prehitel. Dobro tudi tu je bilo nekaj prigod. Enkrat proti koncu pred Bledom mi je veriga dol padla (slaba minuta zgubljene, kolesar št. 3 prijazno vprašal če je vse v redu, hvala mu za druženje, ker sva se kar srečevala na progi, z vsaj trikratnim prehitevanjem drug drugega), dvakrat sta me prehitevali nasproti vozeči osebni vozili (no prehiteval je vsakič le eden), da sem se prestrašil, ker je šlo vsaj enkrat za moj okus precej preveč na tesno. Brezobzirni vozniki. Organizator se je res potrudil z varnostniki in tablami ob cesti, ki so opozarjale na voznike, a nekateri lastniki BMW so pač preveliki carji na dirkališču, pardon cesti. Na koncu sem povečal količino hranjenja z geli in pomotoma požrl tudi tistega kofeinskega, ki je bil namenjen za zadnjih 10 km teka.
M2
V menjalni prostor sem prišel "tako hitro" (beri pod 4 ure), da sem začel sanjati o rezultatu pod 6 ur. Bil sem relativno dobro ohranjen (mislim seveda trenutno kondicijsko, ne na splošno), menjavo izvedel solidno hitro in ostal kar v kolesarskem dresu, ker so v žepkih majice bili še trije geli. Možgani so mi tudi še delali in naredili načrt 35 min na tekaški krog (6 km), 20 minut za zadnjo zanko (3,3km) in bo.
Tek
Tek sem štartal kot navit, saj sem po Vlajkovi metodi (p.s. pozneje sem se spomnil, da je to pravzaprav Fotrova metoda, naj mi bi obe legendi ne zamerita, če sem ga pri avtorstvu zmagovite metode polomil), premagal zmagovalca tekme, mladega novodobnega Davida, ki kar pleše po terenu (beri sem štartal na teku preden je on končal s celotno preizkušnjo). Še1Pr navija, "šibam" kot zmešan in prehitim kar nekaj tekmovalcev, ki so že v drugem ali ne vem že v katerem krogu. Kilometrskih oznak na progi ni (ne to ni kritika organizatorja, saj se jih je dalo lepo izračunati glede na jezero) in nimam pravega občutka. Na koncu se pokaže, da sem rabil manj kot 32 minut za prvi krog. Super. Samo, da to ni zame trenutno preveč super. Umiri tempo Razy, kam bezljaš. Drugi krog "zaviram" in tečem dobrih 36 minut. Okej, sedaj pa še tretjega z vmesnim tempom, ki bo ravno pravšnji. Vsak krog pojem gel, ki mi vbrizga novih moči; tudi tretji krog mi gre super, na okrepčilni postaji pojem svoj zadnji gel, ki je bil proti krčem in mi je kar žal, da nimam še enega, navadnega. Takoj za okrepčevalnico pa kot bi odsekal. Konec, finito, vege ("al kako se temu reče"). Težke noge, moj dober dan znanec - tekaški zid. Ja tipično, 17. km na 21-ki. Nekako vztrajem in tretji krog končam v dobrih 37 minutah. Še zanka 3,3 km, znana iz olimpika, ko jo premagaš 3x, pa z Blejske nočne, ko jo premagaš 2x v isti - težji smeri. Kratek izračun 19,5 minute in šlo bi. Na okrepčevalnici popijem dva izotonična napitka in ju popolaknem z vodo, ker sem bil tudi zelo žejen. Še enkrat napadem progo. Petsto metrov v želenem tempu in ni šlo več. Ciljni čas pod 6 ur me ne motivira več. Pomislim na milijon evrov, bi šlo? Ni šans! Ali bi šlo, če bi rešil vse lačne v Afriki? Sori otročički, jaz ne morem več!! Dobro, pač ne moreš, naj ti bo, sam hoditi pa ne smeš. In sem se vlekel, tekaško vlekel ii vlekel v tempu pešca čez tisti prekleti klanec po obratu. Vlekel tja proti cilju in petsto metrov pred ciljem spet stekel kot je treba. Proklet pesjan, a nisi mogel tega narediti prej, a sedaj pa lahko tečeš, ko ti ni več treba. Pa je šlo dobre tri minute čez novo postavljeno normo. Itak, da so vsi v mojem rangu tisti del večinoma pretekli s cca 19 minut (je pokazala naknadna analiza).
Cilj
Zmaga, uspelo mi je. In to, če odmislim tisti pohlep na koncu, hitreje od pričakovanega. Pograbim kos lubenice (hudiča, ne jo rezat na manjše koščke, to je moja hidracija, antioksidant, moje okno priložnosti ... dehidracija in deminarilazija z desolizacijo so mi gledale iz oči), obesijo mi medaljo in z neprecenljivim hladnim kosom lubenice se uležem se v bližnjo senco (ja vroče je postalo med tem za nas triatlonske rekreativce). Razy, polželezni si! Uspelo ti je! Kako lepo ti je uspelo! Hvala navijačem, hvala vremenu, hvala mojemu koleščku in opremi, hvala vsem gelom in hvala nogam, ki me prenašajo. LOVE-MAN!! Ja, ja, res se imam rad. In zato ne bom nikol železen! Je na pol čist dovol(j). Polželezni do-vol ja, železni nad-vol pa ne bom. Jaz že ne, vsaj letos ne, pa tudi drugo leto ne.
povzetek
* Ah nič posebnega, Razy je bil tam proti koncu lestvice, preko 6 ur je rabil, pa je vesel, kot da bi se mu kaj prikazalo. Pa še dogajalo se mu je kot vsakemu zelencu, pa s tega zgodbo dela. Svašta.
Nazadnje spremenil raziskovalec, dne 16 Sep 2010, 10:55, skupaj popravljeno 16 krat.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
- 13 Sep 2010, 12:54
#233037
Razy, super poročilo! In čestitke za preizkušnjo. 
Na cesti pa le pazi. Tudi takrat, ko so vsa pravila na tvoji strani ...
Na cesti pa le pazi. Tudi takrat, ko so vsa pravila na tvoji strani ...
- 13 Sep 2010, 12:57
#233038
Super sta oba napisala poročilo. Res je bilo super.
Bom tudi jaz v naslednjih dneh spisal povzetek ter ga delil tukaj z vami.
Lp
Bom tudi jaz v naslednjih dneh spisal povzetek ter ga delil tukaj z vami.
Lp
- 13 Sep 2010, 13:02
#233041
Hvala, Razy, za super poročilo, človeku se milo stri. Sam sem doživljal podobne, pa prav podobne tekaške zabave točno uro pred tabo, ko sem se pričakoval v cilju tik pred opoldanskimi zvonovi.
Ampak ni kaj, samo to želim, da bom imel prihodnje leto spet šanso poskusit.
Ampak ni kaj, samo to želim, da bom imel prihodnje leto spet šanso poskusit.
- 13 Sep 2010, 13:18
#233043
Bravo, super poročila, čestitke za osebni uspeh.
Vreme je spremenljivka, tek je konstanta.
- 13 Sep 2010, 14:07
#233053
Raziskovalec a se strinjaš, da je bil tisti dodatek na teku odveč 
?? Jao jao kako se mi je tistih 3 km vleklo. Čestitke vsem udeležencem LOVEMAN-a!! Čestitke seveda tudi organizatorju. Me je pa malo jezalo, glede na to, kako so grozili s kolesarskim delom pred tekmo, kako bodo talali rumene kartone, nazadnje sta bili pa spredaj dve grubi ki sta se skoz "šlepali" v zavetrju. Drugače naj pa napišem, da sem na menjalnem prostoru imel pomoje največ stvari od vseh udeležencev 
. Dve plastični gajbici notri pa polno stvari hahaha. Ko sem bral kaj vse je potrebno meti s sabo, sem to tudi vzel in glede na to, da še nisem bil pred LOVEMANom na nobenem triatlonu (samo akvatlon), sem se navodil striktno držal oziroma raje še malo dodal za sabo. Ampak je skoraj vse prišlo prav.
Drugo leto pa 100% še enkrat
Se pa strinjam, da je zaenkrat polovička čisto dovolj!
?? Jao jao kako se mi je tistih 3 km vleklo. Čestitke vsem udeležencem LOVEMAN-a!! Čestitke seveda tudi organizatorju. Me je pa malo jezalo, glede na to, kako so grozili s kolesarskim delom pred tekmo, kako bodo talali rumene kartone, nazadnje sta bili pa spredaj dve grubi ki sta se skoz "šlepali" v zavetrju. Drugače naj pa napišem, da sem na menjalnem prostoru imel pomoje največ stvari od vseh udeležencev . Dve plastični gajbici notri pa polno stvari hahaha. Ko sem bral kaj vse je potrebno meti s sabo, sem to tudi vzel in glede na to, da še nisem bil pred LOVEMANom na nobenem triatlonu (samo akvatlon), sem se navodil striktno držal oziroma raje še malo dodal za sabo. Ampak je skoraj vse prišlo prav.Drugo leto pa 100% še enkrat
Se pa strinjam, da je zaenkrat polovička čisto dovolj!
Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto
- 13 Sep 2010, 15:01
#233056
Čestitke vsem udeležencem LOVEMANA. Sem težko pričakovala vaša poročila. Zame ste vsi zmagovalci, ne glede na čas. Si živo predstavljam, kaj ste doživljali in mi je žal, da nisem prišla navijat.
BRAVO, BRAVO, BRAVO,....
Lp E.
BRAVO, BRAVO, BRAVO,....
Lp E.
- 13 Sep 2010, 15:12
#233057
Čestitke vsem polželeznim, super ste
Tu pa je še nekaj moji fotk
http://picasaweb.google.si/vucko385/LovemanBled1192010#
Tu pa je še nekaj moji fotk
http://picasaweb.google.si/vucko385/LovemanBled1192010#
- 13 Sep 2010, 15:14
#233059
Ja ris9, čisto se strinjam. Zame bi bila edina rešitev, če bi me nahecali, da je treba tečt 4 kroge, pa bi mi po treh povedali, da je dovolj le še tista zanka, na kateri smo se očitno vsi obešali. Hvala vsem za lepe odzive na poročilo in čestitke.
ris9 napisal/-a:Raziskovalec a se strinjaš, da je bil tisti dodatek na teku odveč.
Ja ris9, čisto se strinjam. Zame bi bila edina rešitev, če bi me nahecali, da je treba tečt 4 kroge, pa bi mi po treh povedali, da je dovolj le še tista zanka, na kateri smo se očitno vsi obešali. Hvala vsem za lepe odzive na poročilo in čestitke.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
- 13 Sep 2010, 18:51
#233072
Me zelo veseli, da se še berejo in doživijo takšne stvari. Definitivno precej zrela odločitev vredna predočanja vsem visokoletečim in trdnopadajočim z nerealnimi cilji.
Čestitke za uspešen zaključek. Sedaj si celo boljši kot jaz - softič olimpijski
raziskovalec napisal/-a:Ja, ja rad se mam. In zato ne bom nikol železen. Je na pol čist dovol. Do-vol ja nad-vol pa ne. Jest že ne, vsaj letos ne, pa tudi drugo leto ne.
Me zelo veseli, da se še berejo in doživijo takšne stvari. Definitivno precej zrela odločitev vredna predočanja vsem visokoletečim in trdnopadajočim z nerealnimi cilji.
Čestitke za uspešen zaključek. Sedaj si celo boljši kot jaz - softič olimpijski
amat victoria curam
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA