Plitvice so za nami. V pričakovanji lahkih korakov po sanjski pokrajini, obsijani s soncem, skozi senčni gozdiček, nad prečudovitimi jezeri in spoštovanja vrednimi slapovi smo se sredi noči zbral v Tivoliju. Vreme ni kazalo nič dobrega, a se tega v temi ni dalo presoditi. Računali smo vsaj na pozno pomladne ali začetno poletne temperature, a smo se ušteli.
Ob spretni in odločni nogi šoferja ter njegovi iznajdljivosti smo hitro prečkali mejo s Hrvaško. Bolj ko smo se približevali Plitvicam, bolj nas je objemala težka sivina neba. Oblaki so se grozeče spuščali in tesnobno božali gozdove in navrgli prve kaplje. V Plitvice smo prispeli zelo zgodaj in se nekaj časa motovilili, da smo našli prijavno mesto. Bile so še precej zapuščene, vendar so bili znaki, da se bo tu nekaj dogajalo, očitni. Uredili smo formalnosti in sedli k prepotrebnemu kofetku in »zajtrku«. (stavim, da »naš« avtobus še nikoli ni prevažal toliko bananinih olupkov)
Nastopil je čas za pripravo in ogrevanje, nebo pa je vse bolj jokalo. Njegove solze so nam polzele za vrat, zraven pa je prste stegnila še mati zima. Brrrr, jamrali smo pa tako samo tisti iz »peresno lahke kategorije«, naš maratonec in drugi težkokatergorniki so se spleta vremenskih okoliščin razveselili.
Na štartu se je najprej oblikovala skupina »dolgoprogašev« in štartala z desetminutno prednostjo pred »tekaško-pohodniško« skupino. Težjo nalogo, prebiti se do starta, sva imeli z Matejo, saj sva morali uporabiti vse slalomske izkušnje, da sva se izognili vsem mogočim in nemogočim marelam, ki so nama zlivale dež za vrat.
Najina 7 km proga je bila kljub kapljam odlična, speljana skozi gozdiček ob jezeru, z nekaj vzpona v obe smeri. Bilo je dovolj hladno, da težav s prekomernim ogrevanjem nisva imeli. Obe sva začeli taktično počasi in progo kar v spoštljivem (za naju) času tudi v celoti pretekli. Precej dela sva imeli z »zaletavajočimi« tekači, ki so verjetno prvič »tekli« in sicer po sistemu »šprint + stoj in pridi do zraka«. So pa zavzeli širino cele ceste, tako da si moral kakega občasno kar prestaviti v stran.
Ponosna sem nase, ker mi je uspelo preteči vse kuclje in celo piti med tekom, čeprav se je moja glava globoko strinjala z Lučkotovim komentarjem svoje proge »Ovim brdima nikad kraja!«.
Nato sva v cilju čakali naše 16 kilometraše. Evo: Prvi Lučko, res izmozgan, me je kar malo zaskrbelo, ampak zelo hiter in zadovoljen. Za njim seveda naša Simispidigonzales, za njo pa še Nataša, kot vedno, nasmejana. Nevekateri Obi, sem ga žal, spregledala. BRAVOOO!
Premraženi in mokri do kosti smo opravili hiter doping s krofi, pirom-karlovačkim in kokakolo, v »žrebalni« boben (moja posebna zgodba) smo odvrgli številke in se preoblekli v tople cunje (kolikor smo jih sploh imeli) in se odpravili čakat našega vrhovnega poveljnika v vseh pogledih – Tinija.
Ko smo opazovali prihajajoče maratonce, jih je bilo precej hudo hudo izmučenih in čeprav smo bili seznanjeni, da je tale maraton peklenski, nas je skrbelo. V Tinijevem predvidenem času so se Obi, Simi in Lučko odpravili v častno spremstvo Tiniju, punce pa smo mu hotele narediti špalir, pa iz tega ni bilo nič, saj je deževalo kot za stavo, marela pa je bila le ena. Torej smo postavile častni šopek ob prihodu v cilj. Kmalu smo zagledale častno četvorko s Tinijem na čelu, utrujenim, a nasmejanim. Skoraj smo povzročile potres, ko se nam je skala odvalila iz srca. TINI, res si KRALJ!!!! Č E S T I T A M O!!!
Ampak zgodba še ni zaključena – sledi Tjašina zgodba.