@Wega
Seveda smo bili tudi zen tekači, nič strahu. Dva sta bila tudi tako prijazna, da sta vso pot pretekla z mano, ki v klanec kar hitro zatrokiram in vklopim kompresor na polno. Naslednjič pa res vabim še kakšnega polžka da se mi pridruži, je pa res, da je tudi meni koristilo, da sem poskušal teči vsaj tako hitro, da se čakajoči ne bi prehladili. Sicer pa so počakali tudi vmes, na vrhu Rožnika.
Se resnično opravičujem, še čakal sem po mostičkih na korenine, nisem pa štel.
@climber-z
Imam pa en predlog za malo drugačno traso, ki je nekaj bolj ravninska.
Sploh bi bila primerna za zdaj bolj temačno obdobje leta, ker je na precejšnem delu vsaj deloma osvetljena in razen na vsponu prek sedem mostičkov povosd v glavnem brez kakšnih strašnih ovir (korenin).
Vsekakor je varianta zanimiva in prijetna regeneracijska popestritev. Okoli 12 km? predlagam ob ponedeljkih ali sredah

. Ime je lahko tudi
krožlada 
, če hočete

.
@Anja.com
ful počasna, pa še nobenga ne poznam ; a imate lučke?
Jaz sem zlasti počasen kadar tečem sam, v skupini se pač pretvarjam kako hiter sem. Poznam še zdaj ne vseh s teh dveh tekov.
Lučke

niso nujne, večina poti je zaenkrat dovolj svetla celo zame

. Na koreninah je za paziti, še posebej kadar je vlažno, na spustu od stare skakalnice na

odtočne jaške

kvadratne oblike, dim. 30x30x50cm. Ti so vedno na desni ob bregu, lahko zahrbtno prekriti z listjem. Izvzemši to je pot povsem nenevarna in deloma osvetljena s cestnimi svetilkami. Tempo je ponavadi prilagojen.
25.kimavca 2007.
Čas: 25 min do oštarije na Rožniku, 5 minut dihalnih vaj, 30min do cilja, 55 minut neto!! Temp.: 17stopinj, max višina 380(?)m, hitrost dviganja 10m/min, spuščanja 14 m/min,.....
Utrip povprečno 164,
maks.: _ _ (bobr, a to pomeni več kot 199 ali moram zamenjati baterije v pejsmejkerju?)
------------------------------------------------------------------------------------
Moj zadnji tek
(

doživljajski spis

)
Joj, dobro ste me izmučili. Zanimiva tekma med navidez rekreativci.
Tisti možakar, ki mi ni hotel posoditi supreg je šel kar po svoje. Ostali so pognali od začetka živalskega vrta. Tam je postal asfalt nadležen, vodilni vedno vsaj lučaj daleč.
Preveč govorjenja in nadzor varovalne skupine na začelju me je stalo izhodiščne pozicije za šprint do cerkvice (utrip 182).
Z neenakomernim tekom sem še nekajkrat pretiraval in se vedel kot razposajen štirinožec (to je Wega tudi prijazno ovekovečil na štartu).
Tek je bil v znamenju zahrbtnih manevrov "šibkejšega spola". Igraje so se menjale na čelu skupine. Če je kazalo na zmago oranžne majice, je pokazala svojo zvitost modra. In popolno presenečenje ostaja rdeča. Prišla prvič. Ne teče veliko, je rekla, samo na maratonu(?!) je bila. In pokazala kako se teče!
Tekel sem na meji zmogljivosti in sopel kot drogiran ostareli nilski konj.
Deklice pa tiho, razen kadar so klepetale z mano kot na nedeljskem sprehodu.
Mooram opozoriti bobra, edini sem se držal začrtane trase in se spustil po Francoski do "Pasje jase"(utrip 185). In čakal ostale zabušante, ki jih je prestrašil rahlo razrit spust. Dve minuti za raztezanje in dve za opazovanje narave in resnih tivolskih "mačk".
Na vzponu od mostičkov, čez korenine(Pleterskijeva steza) proti skakalnicam sem spoznaval svojo nemoč v klanec in nisem mogel verjeti kako zlahka so skakljale forumašice.
Od stare skakalnice sem pri spustu precej opešal, preveč gofljal in začel nemarno nabijati z nogami. Slednje čutim še danes v kolenčkih.
Od štarije v Mostecu sem se celo zmotil v trasi. Brez treh prijaznih spremljevalcev bi se izgubil.
Še niti ne v polmraku smo pritekli v cilj. Kar nekaj časa so se nekateri sprenevedali in branili napolitank, ki so bile mnogo boljše kot moji lastni zvarki na prvi Goladi. Na koncu sem jih z nekim anorektikom pobiral z makadama in nisem imel nikakršnih prebavnih motenj. Očitno je bolj nevarno iti na analizo v kako ćevabđinico.
Kar zvilo me je ob pogledu na zaščitno trojico, ki nas je zlagoma vendarle počastila s prisotnostjo. Popolnoma sem pozabil nanje in prepričan sem bil v svoje zadnje mesto tudi na tokratnem teku. nameril sem natanko urico, s petminutnim postavanjem na Rožniku!
Z mene je teklo in zeblo me je med pedaliranjem domov. Seveda ni šlo brez običajnih zapletov. Na PSTu pri bajerju, kjer je sicer že prepovedano kolesarjenje(sic), sem, brez luči, počasi odkolesaril mimo dinaridskega parčka v belih trenerkicah in skoraj povozil njuno ščene, ki je capljalo trideset metrov za njima. Če bi vedel, da je zanemarjeni črni koder njun bi zapeljal čezenj. Na škripanje zavor in mojo, njima razumljivo besedico:"Prokleto!" sta se zgolj vzvišeno ozrla.
Bolj boleče bi utegnilo biti srečanje s preveč tekmovalno razpoloženim kolesarčkom srednjih let, ki je z oranžno čeladico, namesto luči, prirezal ovinek pri bunkerju na PSTju. Povsem po moji skrajno desni strani in dovolj blizu sem videl njegov zagrizeni obraz in domine. Na mojo pripombo:"Zelo pametno, tako rezat' ovin'k", ni ničesar odvrnil. Vsaj slišal nisem v tistem besu.
No, pridni bralci ste se prebili do konca. Tole je poslovilna zgodba ob torkovem terminu. Žal. In, upam reklama za nove ljubitelje teka po
Rožniku,
Šišencu,
Tivol
iju.

.
Bom pa izkoristil kakšno luknjo v urniku za prijetno tekaško družbo.
Sicer bom na omenjenih stezicah v ponedeljek ali sredo...