- 01 Okt 2007, 18:40
#103481
Največja neprijetnost na maratonih je dokaj pogosto oglašanje sirene rešilnih avtomobilov, ki vsekakor ni neupravičeno. V športnih poročilih ne zasledimo statistike, koliko ljudi je bilo oskrbljenih in zakaj (krči, poškodbe sklepov, padci, mišične utrganine, srčni napadi, dehidracija ipd.). Množičnost na tekaških maratonih se še povečuje. Mnogi udeleženci niso zadosti zdravi ali niso fizično dovolj pripravljeni.
Dogodek, ki zareže grenak spomin, se je pripetil na maratonu v Gössingu v Avstriji, zadnjega septembra 2007. Zjutraj je bilo sicer precej hladno, se je kmalu obrnilo na čudovit topel sončni dan. Prva polovica maratona je bila mala malica, potem pa se je začelo bolj trdo delo. V daljavi so se slišale sirene reševalnega vozila. Proga je potekala v sploščeni zanki. Na drugem kraku zanke, kjer so se tekači vračali po cesti na oni strani polja in potoka, vidnem dva kilometra naprej in nazaj ter v obe smeri, se je ustavilo reševalno vozilo. Kmalu se mu je pridružilo še eno. Od daleč je bilo videti okrog vozil nekaj ljudi. Ko sem se po zanki vračal mimo reševalne akcije, sem se najprej spraševal, kako to, da niso ponesrečenca odpeljali, kot je to običajno. Ko sem se dogodku dovolj približal, sem opazil, da so ponesrečencu še vedno nudili pomoč, kaj se dogaja pa ni bilo možno videti, saj sta po dva možaka držala vsak za en vogal privzdignjeno odejo in na tak način s paravanom zakrila dogodek od vedno radovednih človeških pogledov. Kar prav se mi je zdelo, da so poskrbeli za diskretnost a vseeno so se mi rojevala vprašanja koliko je star, ali je bil dovolj pripravljen na maraton, kaj se je sploh zgodilo … V teh zadnjih kilometrih je tudi meni zmanjkovalo energije. Obdajala me je lahka slabost, kot to ni običajno zame. Vseeno sem se privlekel skozi cilj in si privoščil zaslužen počitek. Z družbo smo se namestili v šotoru, kjer je potekala zaključna prireditev v CERR CUP-u. Veselil sem se, da je moja sestra dosegla drugo mesto v kategoriji, še bolj pa sem bil vesel zato, ker sem ji jaz predlagal, da se tekem v tem pokalu sploh udeleži. Okrog mize je bilo kar živahno, pivo pa je po takšnem naporu zelo dobro delo. Popoldne se je premikalo iz ure v uro in nestrpno smo pričakovali razglasitev. Živ-žav v šotoru je prekinil glas spikerja. Slovenci nismo bili toliko pozorni na uvodne besede avstrijskih organizatorjev, a nam je pozornost pritegnil trenutek, ko so se vsi pri mizah vstali. Nastala je grobna tišina. To je bila tišina v počastitev umrlemu udeležencu tega maratona.
Dogodek, ki zareže grenak spomin, se je pripetil na maratonu v Gössingu v Avstriji, zadnjega septembra 2007. Zjutraj je bilo sicer precej hladno, se je kmalu obrnilo na čudovit topel sončni dan. Prva polovica maratona je bila mala malica, potem pa se je začelo bolj trdo delo. V daljavi so se slišale sirene reševalnega vozila. Proga je potekala v sploščeni zanki. Na drugem kraku zanke, kjer so se tekači vračali po cesti na oni strani polja in potoka, vidnem dva kilometra naprej in nazaj ter v obe smeri, se je ustavilo reševalno vozilo. Kmalu se mu je pridružilo še eno. Od daleč je bilo videti okrog vozil nekaj ljudi. Ko sem se po zanki vračal mimo reševalne akcije, sem se najprej spraševal, kako to, da niso ponesrečenca odpeljali, kot je to običajno. Ko sem se dogodku dovolj približal, sem opazil, da so ponesrečencu še vedno nudili pomoč, kaj se dogaja pa ni bilo možno videti, saj sta po dva možaka držala vsak za en vogal privzdignjeno odejo in na tak način s paravanom zakrila dogodek od vedno radovednih človeških pogledov. Kar prav se mi je zdelo, da so poskrbeli za diskretnost a vseeno so se mi rojevala vprašanja koliko je star, ali je bil dovolj pripravljen na maraton, kaj se je sploh zgodilo … V teh zadnjih kilometrih je tudi meni zmanjkovalo energije. Obdajala me je lahka slabost, kot to ni običajno zame. Vseeno sem se privlekel skozi cilj in si privoščil zaslužen počitek. Z družbo smo se namestili v šotoru, kjer je potekala zaključna prireditev v CERR CUP-u. Veselil sem se, da je moja sestra dosegla drugo mesto v kategoriji, še bolj pa sem bil vesel zato, ker sem ji jaz predlagal, da se tekem v tem pokalu sploh udeleži. Okrog mize je bilo kar živahno, pivo pa je po takšnem naporu zelo dobro delo. Popoldne se je premikalo iz ure v uro in nestrpno smo pričakovali razglasitev. Živ-žav v šotoru je prekinil glas spikerja. Slovenci nismo bili toliko pozorni na uvodne besede avstrijskih organizatorjev, a nam je pozornost pritegnil trenutek, ko so se vsi pri mizah vstali. Nastala je grobna tišina. To je bila tišina v počastitev umrlemu udeležencu tega maratona.