- 29 Okt 2007, 18:08
#107797
Akopak je dan nedeljski že mirno pospravljen pod ponedeljkovo streho, se preklemanska mokrota iz tekaškega obuvala še noče spraviti ven. Radiator se skuša preriniti v tiste najbolj mokre predele adidajsk, pa se mu ne pustijo. Luže, lužice, potočki in pravcati hudournički so bili posladek na letošnjem ljubljanskem maratonu. Kot cukerček na krofih, ni kaj.
Pred štartom sem pogledoval na svoj starokopiten, že štiri leta srtar Polar. Sicer ne tečem nikoli z njim, ker se mi za neke PB rezultate in ostalo navlako rahlo žvižga, ma kadar sem šel okoli Ljubljane sem tisto piskajočo zoprnijo navlekel nase in pogledoval, kdaj se bo utrip približal infarktnemu stanju. Ja, tale moj Polarček je bil le za informacijo, kdaj bom spustil zadnji prdec iz sebe. Na, pa je kripa škripnila prej kot jaz, sem ga dal v čuvanje Vlajkotu in mu sedaj toplo priporočam, da če bo tisti stvor pričel smrdeti, pomeni, da je ras že čisto prava crkovina in ga vrzi čez balkon, da ga pohrustajo mačke!
No, pa da se lotim trase, na katero sem se iz cone C prebil v nekaj treh ali štirih minutah. Obplotno gledalstvo je huronsko ploskalo in navijalo, sam pa sem se skorjada prestopical na mestu in si mislil: Kaj za hudiča se predirate, saj sploh še nismo začeli hropsti med tekom. Ko sem se prikopicljal mimo Zorana J., ki se je dičil z zelono bundo na štartu, me je samo pogledal in pomenljivo pogledal. Zagotovo sio je mislil: E, moja budalo, pa zar i ti? Ma seveda, Zoki, itak. Saj pravijo, da smo novinarji poleg gostincev in delavcev v alkoholni industriji največji alkoholiki. E, stari moj, pa jih bom zajebal! Grem dve uri tečt in potem ne morem te dve uri spit ni vode, kaj šele pivo ali šnops...
Ergo, se je začelo vleči naravnost. Jebela pa taka glavna ljubljanska vpadnica iz Kamnika, ki gre samo nartavnost. Drgnil in drgnil sem tiste svoje kotake in nikakor ujel tistega pravega ritma. Pizdarija stari!, sem si ponavljal mimo Dela, pa ob prčvarnici z burekom ob Gospodarcu pred seboj ugledal nekaj lepega. Ne! Vrhunsko privlačnega. Bila je kodrolasa, spetih las v čop, z rdečim trakom preko, ki so ji v ušesa zalimali slušalke. Zgornij del života je imela oblečeno v neko rdečo dolgorokavno opravo, spodaj pa... Sam Zgornji mi jo je posla pred oči. Sicer se je sprva nekaj nekdo v neki modri majici štulil v moj zorni kot, a ko sem mu siknil nekaj o mami in njegovem prerivanju, se mi je spravil spred ksihta. Potem sva jo šla. Lepotica pred menoj, ki sem ji sledil v korak, pa jaz za njo. Ne sprašujete koliko časa. Vem le, da sem ovinek na Glinščkovo ploščad skorajda zgrešil. Potem sem imel občutek, da je damica kakšnih centimeter ali dva prekratkega koraka zame in sem jo brizgnil naprej. Ampak sedaj javno tej lepotici, ki mi je nekaj kilometrov vsajala tempo in mi polepšala uvod v maraton, izrekam vseobsegajočo zahvalo. Ako bi bil Zgornji toliko vsemogočen, bi se mi jo še kdaj upal pripeljati pred oči.
E, ko je bilo romantike konec, sem se nadjeal, da bo mimo tiskarne in mlekarne šlo že bolj zajebano. E, pa ni bilo tako. Pred seboj sem ugledal grabek ženstvenosti, ki ji je tempo dajala 5rca, pa so babe jako fino tekle, pa zraven opravljale vsevprek. Samo pomislite, kaj se dogodi, kose takole dekleta spravijo na kup in gofljajo... I, kaj! Ulije se. Ma kaj ulije, uščije! Presneto, je pa začelo proti Šiški al kaj je že tisti konec, ko greš preko Celovške, scati, da mi je srce zavriskalo! Seveda, to je moje vreme, to je domače udobje preskakovanja luž, blata in ostalega, kar pade izpod neba na področje Mežakle! Sem jo spet malček pospešil, 5rca in ono debatno skupino sem pustil nekaj za sabo in se odločil, da sem toliko pri moči, da se lahko odločim, da me tisti Kenijci ne bodo prehiteli, pa če tečejo dva kroga! Dobro, med mojo odločitvijo ni bilo Ukrajinca, pa me ta tudi ni ujel!
Tisti predel poti okoli Brda mi je bil zoprn, že ko sem se prvič pojal na ljubljanskem maratonu. Saj še nekako gre, pa vzponček nad avtocesto prvič, v redu, dobrom, naj vam bo... Ampak jebela, a je treba potem zajebavat pa to še dvakrat ponovit. In potem še tisti predel proti živlaskemu vrtu... Sem tam videl AljoŠE1PR in njenega spremljevalca z dvema steklenicama vode. Hja, sta mi pomahala, ko sem tekel žalostnih oči mimo njiju... Ker sem bil žejen! Ker na nobebni H2O postaji nisem hotel iti v gnečo in se boriti za požirek vode! Potem pa ta dva modela iz TF z dvema steklenicama vode... In sta mi mahala... Kar mahajta, kar mahajta, sem si mislil, drugič bom... Ma ja, kaj bom? nič, potrpel in se zagrizel skozi ovinek proti vhodu v živlaski vrt. Pa sem jo ravno šel tam mimo, ko se mi moj odličen, sedaj že nekdanji prijatelj, tako kot lani vzpodbudno zadere iz obpotnega občinstva: Kaj se vlečeš kljuse?
Hja, sem se pa res vlekel! Ti pa tvoje kljuse... Si morete zamisliti take vzpodbude. Kljuse? Aja? Katere pasme pa? Arabski žrebec zagotovo ne, pa tudi Lipicancu nisem bil tako premočen in znojno smrdeč sploh ne podoben. Kvečjemu sem izgledal kot Haflinger, priznano vlečno kljuse z območij Severnega morja...
Ampak sem potem pa vedel: Cilj je blizu, ave Cezar, morituri te salutat! Sem bil skorajda mrtev, pa sem pospešil. Saj veste: Kar te ne ubije, te ojača. Vlajko, ki me je opazoval nekje ob poti, mi je danes poslal ZS in spisal, da sem izgledal dokaj svež. Hvala Vlajko, seveda pa ti ob tej priložnosti priporočam obisk dobrega okulista ali vsaj optika... Sveže zgledal je rekel... Aha, kot zelenjava v Šparu! Vložena predvsem!
Ciljni šprint se je pričel... Malo morgen se je pričel. Hropel sem kot božično prase, ko mu zasadijo šilo v vrat in mu odteka kri. Ovinek pred parlamentom me je nekdo silovito prehtel, pa sem bil toliko naveličan samega sebe, da mu tiso okoli ženske žlahte še v mislih nisem povedal. Sem pa potem le izpod kapice dvignil pogled in zagledal rezultat. Jebela, stari, pa saj si šel tri minute bolje kot lani. Ali pa štiri, morda celo štiri in pol... Koliko pa sem že šel lani? Je mar pomembno? Kje pa, pomembno se je bilo prigrebsti do požirka, potem še do juhice in če bi bil lačen še do piškotov, ki so jih vrli tekači zmešali s cukrenimi kroglicami kot kokoši. Sem pa pobasal torbo s preoblačili, ki sem jo imel skrito v šotoru pri kolegu preprodajalcu japonske tekaške obutve, ki jo delajo v Bangladešu in Pakistanu ter se pobral zamenjat cunje. Garderobni šotor je bil kot iz Blatnega dola, zato sem napetnajstil varnostnika v šotoru za prehranjevanje in se izmuznil noter. Medtem, ko so se eni matrali s hrano, sem si obrisal pot s telesa in oneja, daj nase frišne spodnjice in se pobral iz gneče.
B1, B3, B& in B12... Iz lekarne Laško! Seveda sem si vitaminsko hranilni napoj po priporočilih mojega tekaškega vzornika takoj zašibal v žile in po dveh sem bil še bolj zadovoljen kot po enem. Pa sem potem nekaj pojedel, ma se ne bi vedel pomujati z imenom, ker je bilo bolj varianta fast fud kot kaj drugega. Smuknil sem še v službo, kjer so mi dejali tako kot uro pred štartom da vendar sem potrjeno nor. Bil je prijeten dan in zakaj ga ne bi nadaljeval še v večer?
So me vabili na analizo sem in analizo tja in še eno tekaško dekletce se je ponujalo, da bi si pri njej skupaj izmila pot s teles, a sem jo mahnil še na eno dozo vitaminskega napoja in potem zarajžal zvečer na... Saj ne boste verjeli: na nogometno tekmo tretje nogometne lige. Naši so proti Olimpiji izgubili... Pa saj ni važno!
Samo da smo mi čez dan zmagali, kajne!!!
Sedaj pa Palmanova!!!
Juriš!!!
Pred štartom sem pogledoval na svoj starokopiten, že štiri leta srtar Polar. Sicer ne tečem nikoli z njim, ker se mi za neke PB rezultate in ostalo navlako rahlo žvižga, ma kadar sem šel okoli Ljubljane sem tisto piskajočo zoprnijo navlekel nase in pogledoval, kdaj se bo utrip približal infarktnemu stanju. Ja, tale moj Polarček je bil le za informacijo, kdaj bom spustil zadnji prdec iz sebe. Na, pa je kripa škripnila prej kot jaz, sem ga dal v čuvanje Vlajkotu in mu sedaj toplo priporočam, da če bo tisti stvor pričel smrdeti, pomeni, da je ras že čisto prava crkovina in ga vrzi čez balkon, da ga pohrustajo mačke!
No, pa da se lotim trase, na katero sem se iz cone C prebil v nekaj treh ali štirih minutah. Obplotno gledalstvo je huronsko ploskalo in navijalo, sam pa sem se skorjada prestopical na mestu in si mislil: Kaj za hudiča se predirate, saj sploh še nismo začeli hropsti med tekom. Ko sem se prikopicljal mimo Zorana J., ki se je dičil z zelono bundo na štartu, me je samo pogledal in pomenljivo pogledal. Zagotovo sio je mislil: E, moja budalo, pa zar i ti? Ma seveda, Zoki, itak. Saj pravijo, da smo novinarji poleg gostincev in delavcev v alkoholni industriji največji alkoholiki. E, stari moj, pa jih bom zajebal! Grem dve uri tečt in potem ne morem te dve uri spit ni vode, kaj šele pivo ali šnops...
Ergo, se je začelo vleči naravnost. Jebela pa taka glavna ljubljanska vpadnica iz Kamnika, ki gre samo nartavnost. Drgnil in drgnil sem tiste svoje kotake in nikakor ujel tistega pravega ritma. Pizdarija stari!, sem si ponavljal mimo Dela, pa ob prčvarnici z burekom ob Gospodarcu pred seboj ugledal nekaj lepega. Ne! Vrhunsko privlačnega. Bila je kodrolasa, spetih las v čop, z rdečim trakom preko, ki so ji v ušesa zalimali slušalke. Zgornij del života je imela oblečeno v neko rdečo dolgorokavno opravo, spodaj pa... Sam Zgornji mi jo je posla pred oči. Sicer se je sprva nekaj nekdo v neki modri majici štulil v moj zorni kot, a ko sem mu siknil nekaj o mami in njegovem prerivanju, se mi je spravil spred ksihta. Potem sva jo šla. Lepotica pred menoj, ki sem ji sledil v korak, pa jaz za njo. Ne sprašujete koliko časa. Vem le, da sem ovinek na Glinščkovo ploščad skorajda zgrešil. Potem sem imel občutek, da je damica kakšnih centimeter ali dva prekratkega koraka zame in sem jo brizgnil naprej. Ampak sedaj javno tej lepotici, ki mi je nekaj kilometrov vsajala tempo in mi polepšala uvod v maraton, izrekam vseobsegajočo zahvalo. Ako bi bil Zgornji toliko vsemogočen, bi se mi jo še kdaj upal pripeljati pred oči.
E, ko je bilo romantike konec, sem se nadjeal, da bo mimo tiskarne in mlekarne šlo že bolj zajebano. E, pa ni bilo tako. Pred seboj sem ugledal grabek ženstvenosti, ki ji je tempo dajala 5rca, pa so babe jako fino tekle, pa zraven opravljale vsevprek. Samo pomislite, kaj se dogodi, kose takole dekleta spravijo na kup in gofljajo... I, kaj! Ulije se. Ma kaj ulije, uščije! Presneto, je pa začelo proti Šiški al kaj je že tisti konec, ko greš preko Celovške, scati, da mi je srce zavriskalo! Seveda, to je moje vreme, to je domače udobje preskakovanja luž, blata in ostalega, kar pade izpod neba na področje Mežakle! Sem jo spet malček pospešil, 5rca in ono debatno skupino sem pustil nekaj za sabo in se odločil, da sem toliko pri moči, da se lahko odločim, da me tisti Kenijci ne bodo prehiteli, pa če tečejo dva kroga! Dobro, med mojo odločitvijo ni bilo Ukrajinca, pa me ta tudi ni ujel!
Tisti predel poti okoli Brda mi je bil zoprn, že ko sem se prvič pojal na ljubljanskem maratonu. Saj še nekako gre, pa vzponček nad avtocesto prvič, v redu, dobrom, naj vam bo... Ampak jebela, a je treba potem zajebavat pa to še dvakrat ponovit. In potem še tisti predel proti živlaskemu vrtu... Sem tam videl AljoŠE1PR in njenega spremljevalca z dvema steklenicama vode. Hja, sta mi pomahala, ko sem tekel žalostnih oči mimo njiju... Ker sem bil žejen! Ker na nobebni H2O postaji nisem hotel iti v gnečo in se boriti za požirek vode! Potem pa ta dva modela iz TF z dvema steklenicama vode... In sta mi mahala... Kar mahajta, kar mahajta, sem si mislil, drugič bom... Ma ja, kaj bom? nič, potrpel in se zagrizel skozi ovinek proti vhodu v živlaski vrt. Pa sem jo ravno šel tam mimo, ko se mi moj odličen, sedaj že nekdanji prijatelj, tako kot lani vzpodbudno zadere iz obpotnega občinstva: Kaj se vlečeš kljuse?
Hja, sem se pa res vlekel! Ti pa tvoje kljuse... Si morete zamisliti take vzpodbude. Kljuse? Aja? Katere pasme pa? Arabski žrebec zagotovo ne, pa tudi Lipicancu nisem bil tako premočen in znojno smrdeč sploh ne podoben. Kvečjemu sem izgledal kot Haflinger, priznano vlečno kljuse z območij Severnega morja...
Ampak sem potem pa vedel: Cilj je blizu, ave Cezar, morituri te salutat! Sem bil skorajda mrtev, pa sem pospešil. Saj veste: Kar te ne ubije, te ojača. Vlajko, ki me je opazoval nekje ob poti, mi je danes poslal ZS in spisal, da sem izgledal dokaj svež. Hvala Vlajko, seveda pa ti ob tej priložnosti priporočam obisk dobrega okulista ali vsaj optika... Sveže zgledal je rekel... Aha, kot zelenjava v Šparu! Vložena predvsem!
Ciljni šprint se je pričel... Malo morgen se je pričel. Hropel sem kot božično prase, ko mu zasadijo šilo v vrat in mu odteka kri. Ovinek pred parlamentom me je nekdo silovito prehtel, pa sem bil toliko naveličan samega sebe, da mu tiso okoli ženske žlahte še v mislih nisem povedal. Sem pa potem le izpod kapice dvignil pogled in zagledal rezultat. Jebela, stari, pa saj si šel tri minute bolje kot lani. Ali pa štiri, morda celo štiri in pol... Koliko pa sem že šel lani? Je mar pomembno? Kje pa, pomembno se je bilo prigrebsti do požirka, potem še do juhice in če bi bil lačen še do piškotov, ki so jih vrli tekači zmešali s cukrenimi kroglicami kot kokoši. Sem pa pobasal torbo s preoblačili, ki sem jo imel skrito v šotoru pri kolegu preprodajalcu japonske tekaške obutve, ki jo delajo v Bangladešu in Pakistanu ter se pobral zamenjat cunje. Garderobni šotor je bil kot iz Blatnega dola, zato sem napetnajstil varnostnika v šotoru za prehranjevanje in se izmuznil noter. Medtem, ko so se eni matrali s hrano, sem si obrisal pot s telesa in oneja, daj nase frišne spodnjice in se pobral iz gneče.
B1, B3, B& in B12... Iz lekarne Laško! Seveda sem si vitaminsko hranilni napoj po priporočilih mojega tekaškega vzornika takoj zašibal v žile in po dveh sem bil še bolj zadovoljen kot po enem. Pa sem potem nekaj pojedel, ma se ne bi vedel pomujati z imenom, ker je bilo bolj varianta fast fud kot kaj drugega. Smuknil sem še v službo, kjer so mi dejali tako kot uro pred štartom da vendar sem potrjeno nor. Bil je prijeten dan in zakaj ga ne bi nadaljeval še v večer?
So me vabili na analizo sem in analizo tja in še eno tekaško dekletce se je ponujalo, da bi si pri njej skupaj izmila pot s teles, a sem jo mahnil še na eno dozo vitaminskega napoja in potem zarajžal zvečer na... Saj ne boste verjeli: na nogometno tekmo tretje nogometne lige. Naši so proti Olimpiji izgubili... Pa saj ni važno!
Samo da smo mi čez dan zmagali, kajne!!!
Sedaj pa Palmanova!!!
Juriš!!!
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---