Dragi polžki, zdaj bom pa mal nasmetila

.
Vse te tri dni mojega počivajočega treninga mi je po glavi šel nedeljski tek. Vreme je kazalo na zame čudovite pogoje za tek in ker čas ni problem, sem rekla, da moram malo daljšo razdaljo poskusit.
Danes zjutraj sem lepo vstala, fizično počutje je bilo dobro, psihično čudovito. In sem si opasala pas s pijačo, dekstrozo in pol banane (ja za daljši tek rabim

). Pa gremo proti Rimskim, se odločim kar za najdaljšo varianto. Jezi me, ker rabim kar 5 km, da se "ogrejem". Potem mimo železniških delavcev elegantno odtečem

in jo mahnem nazaj proti Laškem. No, da ne bo samo 13 km, sem rekla, gremo še en krog okoli Debra. Po 10 km so moje noge kar nekako same tekle

. Pijače mi je zmanjkovalo in sem rekla, počutim se dobro, grem pa še enkrat do studenca, da natočim in potem proti domu. No, vmes me je dekstrozica rešila pomanjkanja energije

in ko sem se lepo ohladila z vodo, dotočila v plastenko, sem zopet tekla naprej. In ko se na mostu obrnem si rečem, sedaj gre pa še samo proti domu, to pa bo šlo, ni problema.

. Zadnjih 300 m me klanček malo ustavi, ampak se ne dam in jo prisopiham do štartne table

.
Noge me bolijo, kolke čutim, po dolgem času sem čisto preč po teku

. Ej, tole je pa blo danes.
In zakaj tako smetim?
Ker sem pretekla 22,1 km.

.
In to s tempom 7:09/km.
In ugotovila, da gre, če je v glavi vse pripravljeno. Nikjer ne bo uradno zabeležen moj tek, razen v mojem tekaškem rokovniku bo imel posebno mesto, saj je le prvi polmaraton

.
No, zato imam kar naenkrat pretečenih čez 70 km ta mesec.
Sedaj se moram sam odločit, kdaj grem na prvo uradno 21ko, ker zdaj je vse enostavno.
Hvala ker ste brali do konca in z mano delili te lepe občutke

.