Čeprav o svojih pohajkovanjih (ali treningih) večinoma ne razpravljam na forumu, sem se vseeno odločila napisati nekaj utrinkov, glede na to, da je bilo rečeno kar nekaj besed o vsem tem.
Razmišljala sem kar o nekaj variantah (K-24, 3xGM4O, pa nekaj gorskih prečenj,..) in se na koncu odločila za „deset tržiških vrhov“ predvsem zaradi razgibanosti terena in lepote gora, ki so mi v tem koncu zelo všeč, po vrhu vsega pa sem imela še podatek koliko je pot dolga in koliko opravim višinskih metrov.
Zadeva se je začela nekje pred desetimi dnevi, ko sem štartala na Dolgi njivi in se podala preko Stegovnika, Storžiča pa vse tja do planine Prevala. Pregledati sem morala teren, saj mi pot od Dolge njive pa tja do Škarjevih peči ni bila skoraj čisto nič poznana. Čeprav sem imela zemljevid in je pot markirana, sem sigurno vsekala mimo markacije vsaj štirikrat.

Po raznih sklepanjih in logiki sem seveda vsakič prilezla nazaj na pravo pot.
Ponoven poskus sem imela namen opraviti čez dobrih 14 dni, ker pa me je Marjan nagovarjal že za 11.7. sem se pustila pregovoriti. Iz tega sem potegnila dve dobri stvari: prva je, da ponoči ne bom hodila sama; druga pa, krepitev psihe, saj nisem bila dovolj spočita, kar pa mi bo koristilo avgusta drugo noč, ko bom ravno tako iskala motivacijo, da nadaljujem pot.
Glede opreme nisem komplicirala, saj vem, kaj in koliko potrebujem za nekaj takega in tega ni veliko. Do Dobrče sva potrebovala 1h35min, od tam pa sva se po krajši bližnici spustila na markirano pot do Prevale (1h15min). Od tu naju je pot peljala preko Kalvarije na Begunjščico za kar sva ponovno potrebovala 1h15min. Spust sva opravila po nemarkirani poti - melišču

do Zelenice (45min.), kjer sva se opremila z vodo ter nadaljevala po markirani poti na Vrtačo (1h10min.). Glede na to, da se je že nočilo nisva obirala nobene bližnice, ker sem bila mnenja, da je nemarkirana pot slabo vidna in za mene nič kaj prijetna. Po vrnitvi na Zelenico sva pot nadaljevala po grebenu (brezpotje) do Starega Ljubelja. Orentacijsko mi to ni bil problem, ker pot zelo dobro poznam, časovno pa je vprašljivo

, če je bila to najboljša odločitev, saj je stezica v nočnem času skoraj idelana za poškodbo kakšnega gležnja. Iz Zelenice do St.Ljubelja sva poterbovala 1h10min.
No tukaj pa je Marjan vrgel puško v koruzo. Kot mrzel tuš me je oblila informacija, da on zaključuje, ker pač ne more več. Po eni strani sem ga razumela, po drugi strani sem želela končati tudi jaz, po tretji strani pa sem bila jezna, da sem kar pokala po šivih.

Vedela sem, da to pomeni, kar nekaj ur samotne nočne hoje, za kar pa psihično nisem bila pripravljena, saj sem imala – žal samo – obljubo, da bom imela vsaj ponoči sigurno spremstvo.
Tako sem pot nadaljevala in do Babe potrebovala 1h15min.Spust iz nje zahteva kar nekaj pazljivosti, saj je nemarkirana, predvsem pa ponoči kar zahtevna zaradi terena. Vzpon na Veliki vrh pa je sicer markiran in za mene kot pesem

, saj si višinsko razliko pomagaš premagovati tudi z rokami ker je pač pot opremljena z jeklenicami. (od Babe oz. Košutice do sem potrebovala 1h15min).
Potem pa je sledil greben Košute, ki je od daleč videti veliko bolj prijazen kot od blizu. Trava je bila izredno mokra, tako da mi je voda iz superg kar špricala, pa tudi s prsti na nogah sem morala kar redno migati, da me ni preveč zeblo.
Proti koncu grebena me je tudi tukaj čakalo kar nekaj „zračnih“ jeklenic. Za prečenje do Košutnikovega Turna sem potrebovala nekaj manj kot 4 ure.
Na vseh vrhovih se nisem skoraj nič ustavljala

, saj je non-stop kar fino pihalo, čas sem si vzela le za žigosanje.
Spust do Dolge njive je bil manj kot v pol ure. Tukaj sem se ponovno oskrbela s tekočino, ki sem jo imela vse do Male Poljane.
Tako sem pot nadaljevala do Stegovnika, kjer brez ovir ni šlo, saj je neki kmet podrl celo planko dreves, tako da sem se komaj znašla. Zadeva je bila popolnoma neprehodna.

Vrnila sem se malo nazaj in jo vsekala kar direkt gor, da sem prišla na pot. No zgrešila pa tokrat nisem več. Pot sem nadaljevala potem do Storžiča (od Dolge njive do Storžiča 5h), se spustila po melišču, zavila proti Poljani, se še zadnjič dvignila in to na Tolsti vrh, potem pa po grebenu do Kriške gore ter spust v dolino. Iz Storžiča do Kriške gore sem potrebovala slabe 2h30min. Ker sem na Tolstem vrhu videla, da bom zadevo naredila v limitu (sicer komaj), me je malo podžgalo in sem jo do Kriške usekala kar je šlo

. Za ta del grebena sem potrebovala, za mene, samo 31min. Na Kriški gori se nisem ustavljala nič, saj sem imela vsega dovolj, pa tudi sama sem si že želela, da zadevo zaključim.
Pot sem zaključila 8 minut pred limitom, kar pa mi niti ni pomembno. O tem mojem pohajkovanju niti ne bi pisala, če tega ne bi omenili drugi. V časih so zajete tudi pavze, enkrat pri enih, drugič pri drugih. Upam pa, da se nisem kje zmotila in mogoče zasejala še kakšen dvom.
Sama vem, da so stvari, ki jih zmorem, da pa vedno ne gre vse po maslu (prvič ni šlo). Pri tako dolgih zadevah je na razpolago vse preveč časa, da se mogoče kaj vseeno ne izide in je zadevo potrebno predčasno zaključiti.
In končno še povzetek: meni je pot prekrasna in obenem zelo naporna (danes lahko rečem, da sem jo zvozila brez „muskel-fibra“, čeprav so noge v cilju obetale drugače).
Dodam lahko le še to, da bi jo za razliko od nekaterih z veseljem predelala še kdaj, seveda neobremenjena s časom.
Hvala za čestitke in lep pozdrav vsem skupaj,
Simona
P.S. Sedaj pa tisti, ki še „cincate“ in vas srbijo pete, veselo pot pod noge (vem, da vas je kar nekaj).