- 12 Jul 2008, 23:39
#136366
Včeraj in danes so pa res ženske razturale: dve junakinji sta ponovno dokazali, kaj se da narediti s trdno voljo, veliko mero vztrajnosti in gorenjske trme...
Simona, čestitam ti za še eno veliko zmago nad samo sabo, za uspešno premagano progo T-24
Res že malo pozabljena trasa, ki očitno postaja spet aktualna in bo bržkone pritegnila še več novih izzivov željnih ultrašev.
lp, vencelj
Simona, čestitam ti za še eno veliko zmago nad samo sabo, za uspešno premagano progo T-24
Res že malo pozabljena trasa, ki očitno postaja spet aktualna in bo bržkone pritegnila še več novih izzivov željnih ultrašev.
lp, vencelj
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 13 Jul 2008, 08:26
#136381
Torej je izziv toliko večji..........
uros feldin napisal/-a:samo to še dodam, ta proga je res, res zahtevna...........Uroš
Torej je izziv toliko večji..........
.
.
. Sem ravno premišljeval, da že kar nekaj časa ničesar nisem slišal o tebi, ko se prijavim na TF in preberem tole novico. Čestitke tudi Marjanu!
- 13 Jul 2008, 21:28
#136481
Bravo Simona!
Iskrene čestitke!
Če je T 24 "le trening" - potem si res pripravljena za Tour d Mont Blanc!
Lep pozdrav iz Maribora! Zvone
Iskrene čestitke!
Če je T 24 "le trening" - potem si res pripravljena za Tour d Mont Blanc!
Lep pozdrav iz Maribora! Zvone
- 15 Jul 2008, 19:49
#136678
Najprej se nisem imela namena oglasiti. Sedaj se je pa tema in debata tako razširila, da moram tudi jaz povedati nekaj svojih izkušenj.
T24 sem naredila točno pred 10 leti s časom 23:26:59, za kar imam tudi potrdilo (=medaljo). Namreč, takrat je bila prva uradna tekma po vrhovih okrog tržiške občine. Ne spomnim se točno, koliko nas je bilo vseh tekmovalcev, vendar se mi zdi, da nas je na cilj v času 24 ur prišlo 9 ali 10. Bila sem edina ženska tekmovalka. V letih pozneje je pot skušalo prehoditi v 24 urah še nekaj predstavnic ženskega spola, ampak kot imam informacije, sem do sedaj edina, ki ji je to uspelo.
Če Marjan pravi, da sta s Simono potrebovala do starega Ljubelja 11 ur, sem kar malo skeptična, da je prišla v 24 urah nazaj na startno mesto. Namreč, mi smo bili po 11 urah hoje že na Kladivu, pa sem bila v zadnji skupini. Zato me res zanima, kakšen je bil Simonin čas. Če ji je uspelo, vse čestitke. Tudi če ni bil čas pod 24 ur. Pot je res naporna. In meni ne bi uspelo, če ne bi bil v moji skupini poleg mojega brata še Žare, ki je poznal nekaj bližnjic. On nama je dal tudi napotke, da smo na treh mestih naročili "servis" (hrana, pijača, suha obleka). V veliko moralno podporo nama (brat je na Javorniškem sedlu odstopil) je bil tudi Pavel Erlah, ki nama je prišel naproti na Storžič in nama do cilja delal družbo.
Če danes pomislim nazaj: pot je izredno zahtevna, še za moške, kaj šele za ženske. In danes sigurno ne bi še enkrat šla, tudi če bi imela toliko kondicije kot takrat.
ZATO KAPO DOL PRED VSEMI, KI STE OMENJENO POT ZMOGLI.
T24 sem naredila točno pred 10 leti s časom 23:26:59, za kar imam tudi potrdilo (=medaljo). Namreč, takrat je bila prva uradna tekma po vrhovih okrog tržiške občine. Ne spomnim se točno, koliko nas je bilo vseh tekmovalcev, vendar se mi zdi, da nas je na cilj v času 24 ur prišlo 9 ali 10. Bila sem edina ženska tekmovalka. V letih pozneje je pot skušalo prehoditi v 24 urah še nekaj predstavnic ženskega spola, ampak kot imam informacije, sem do sedaj edina, ki ji je to uspelo.
Če Marjan pravi, da sta s Simono potrebovala do starega Ljubelja 11 ur, sem kar malo skeptična, da je prišla v 24 urah nazaj na startno mesto. Namreč, mi smo bili po 11 urah hoje že na Kladivu, pa sem bila v zadnji skupini. Zato me res zanima, kakšen je bil Simonin čas. Če ji je uspelo, vse čestitke. Tudi če ni bil čas pod 24 ur. Pot je res naporna. In meni ne bi uspelo, če ne bi bil v moji skupini poleg mojega brata še Žare, ki je poznal nekaj bližnjic. On nama je dal tudi napotke, da smo na treh mestih naročili "servis" (hrana, pijača, suha obleka). V veliko moralno podporo nama (brat je na Javorniškem sedlu odstopil) je bil tudi Pavel Erlah, ki nama je prišel naproti na Storžič in nama do cilja delal družbo.
Če danes pomislim nazaj: pot je izredno zahtevna, še za moške, kaj šele za ženske. In danes sigurno ne bi še enkrat šla, tudi če bi imela toliko kondicije kot takrat.
ZATO KAPO DOL PRED VSEMI, KI STE OMENJENO POT ZMOGLI.
- 15 Jul 2008, 20:47
#136680
Tukaj se pa res moram popraviti. 11 ur sem omenjal, nisem pa povedal da do avta. S starega Ljubelja sem se spustil do Tržiča, kjer sva imela avto. Za to pa sem ob utrujenosti potreboval dobri 2 uri, takrat pa je bila Simona na Velkem Vrhu.
Sicer pa tudi tebi čestitke.
lp
Marjan
pikos napisal/-a:Če Marjan pravi, da sta s Simono potrebovala do starega Ljubelja 11 ur...
Tukaj se pa res moram popraviti. 11 ur sem omenjal, nisem pa povedal da do avta. S starega Ljubelja sem se spustil do Tržiča, kjer sva imela avto. Za to pa sem ob utrujenosti potreboval dobri 2 uri, takrat pa je bila Simona na Velkem Vrhu.
Sicer pa tudi tebi čestitke.
lp
Marjan
Tek puca dušo
- 17 Jul 2008, 23:17
#136902
Čeprav o svojih pohajkovanjih (ali treningih) večinoma ne razpravljam na forumu, sem se vseeno odločila napisati nekaj utrinkov, glede na to, da je bilo rečeno kar nekaj besed o vsem tem. 
Razmišljala sem kar o nekaj variantah (K-24, 3xGM4O, pa nekaj gorskih prečenj,..) in se na koncu odločila za „deset tržiških vrhov“ predvsem zaradi razgibanosti terena in lepote gora, ki so mi v tem koncu zelo všeč, po vrhu vsega pa sem imela še podatek koliko je pot dolga in koliko opravim višinskih metrov.
Zadeva se je začela nekje pred desetimi dnevi, ko sem štartala na Dolgi njivi in se podala preko Stegovnika, Storžiča pa vse tja do planine Prevala. Pregledati sem morala teren, saj mi pot od Dolge njive pa tja do Škarjevih peči ni bila skoraj čisto nič poznana. Čeprav sem imela zemljevid in je pot markirana, sem sigurno vsekala mimo markacije vsaj štirikrat. Po raznih sklepanjih in logiki sem seveda vsakič prilezla nazaj na pravo pot. 
Ponoven poskus sem imela namen opraviti čez dobrih 14 dni, ker pa me je Marjan nagovarjal že za 11.7. sem se pustila pregovoriti. Iz tega sem potegnila dve dobri stvari: prva je, da ponoči ne bom hodila sama; druga pa, krepitev psihe, saj nisem bila dovolj spočita, kar pa mi bo koristilo avgusta drugo noč, ko bom ravno tako iskala motivacijo, da nadaljujem pot.
Glede opreme nisem komplicirala, saj vem, kaj in koliko potrebujem za nekaj takega in tega ni veliko. Do Dobrče sva potrebovala 1h35min, od tam pa sva se po krajši bližnici spustila na markirano pot do Prevale (1h15min). Od tu naju je pot peljala preko Kalvarije na Begunjščico za kar sva ponovno potrebovala 1h15min. Spust sva opravila po nemarkirani poti - melišču
do Zelenice (45min.), kjer sva se opremila z vodo ter nadaljevala po markirani poti na Vrtačo (1h10min.). Glede na to, da se je že nočilo nisva obirala nobene bližnice, ker sem bila mnenja, da je nemarkirana pot slabo vidna in za mene nič kaj prijetna. Po vrnitvi na Zelenico sva pot nadaljevala po grebenu (brezpotje) do Starega Ljubelja. Orentacijsko mi to ni bil problem, ker pot zelo dobro poznam, časovno pa je vprašljivo 
, če je bila to najboljša odločitev, saj je stezica v nočnem času skoraj idelana za poškodbo kakšnega gležnja. Iz Zelenice do St.Ljubelja sva poterbovala 1h10min.
No tukaj pa je Marjan vrgel puško v koruzo. Kot mrzel tuš me je oblila informacija, da on zaključuje, ker pač ne more več. Po eni strani sem ga razumela, po drugi strani sem želela končati tudi jaz, po tretji strani pa sem bila jezna, da sem kar pokala po šivih.
Vedela sem, da to pomeni, kar nekaj ur samotne nočne hoje, za kar pa psihično nisem bila pripravljena, saj sem imala – žal samo – obljubo, da bom imela vsaj ponoči sigurno spremstvo.
Tako sem pot nadaljevala in do Babe potrebovala 1h15min.Spust iz nje zahteva kar nekaj pazljivosti, saj je nemarkirana, predvsem pa ponoči kar zahtevna zaradi terena. Vzpon na Veliki vrh pa je sicer markiran in za mene kot pesem , saj si višinsko razliko pomagaš premagovati tudi z rokami ker je pač pot opremljena z jeklenicami. (od Babe oz. Košutice do sem potrebovala 1h15min).
Potem pa je sledil greben Košute, ki je od daleč videti veliko bolj prijazen kot od blizu. Trava je bila izredno mokra, tako da mi je voda iz superg kar špricala, pa tudi s prsti na nogah sem morala kar redno migati, da me ni preveč zeblo.
Proti koncu grebena me je tudi tukaj čakalo kar nekaj „zračnih“ jeklenic. Za prečenje do Košutnikovega Turna sem potrebovala nekaj manj kot 4 ure.
Na vseh vrhovih se nisem skoraj nič ustavljala
, saj je non-stop kar fino pihalo, čas sem si vzela le za žigosanje.
Spust do Dolge njive je bil manj kot v pol ure. Tukaj sem se ponovno oskrbela s tekočino, ki sem jo imela vse do Male Poljane.
Tako sem pot nadaljevala do Stegovnika, kjer brez ovir ni šlo, saj je neki kmet podrl celo planko dreves, tako da sem se komaj znašla. Zadeva je bila popolnoma neprehodna.
Vrnila sem se malo nazaj in jo vsekala kar direkt gor, da sem prišla na pot. No zgrešila pa tokrat nisem več. Pot sem nadaljevala potem do Storžiča (od Dolge njive do Storžiča 5h), se spustila po melišču, zavila proti Poljani, se še zadnjič dvignila in to na Tolsti vrh, potem pa po grebenu do Kriške gore ter spust v dolino. Iz Storžiča do Kriške gore sem potrebovala slabe 2h30min. Ker sem na Tolstem vrhu videla, da bom zadevo naredila v limitu (sicer komaj), me je malo podžgalo in sem jo do Kriške usekala kar je šlo 
. Za ta del grebena sem potrebovala, za mene, samo 31min. Na Kriški gori se nisem ustavljala nič, saj sem imela vsega dovolj, pa tudi sama sem si že želela, da zadevo zaključim.
Pot sem zaključila 8 minut pred limitom, kar pa mi niti ni pomembno. O tem mojem pohajkovanju niti ne bi pisala, če tega ne bi omenili drugi. V časih so zajete tudi pavze, enkrat pri enih, drugič pri drugih. Upam pa, da se nisem kje zmotila in mogoče zasejala še kakšen dvom.
Sama vem, da so stvari, ki jih zmorem, da pa vedno ne gre vse po maslu (prvič ni šlo). Pri tako dolgih zadevah je na razpolago vse preveč časa, da se mogoče kaj vseeno ne izide in je zadevo potrebno predčasno zaključiti.
In končno še povzetek: meni je pot prekrasna in obenem zelo naporna (danes lahko rečem, da sem jo zvozila brez „muskel-fibra“, čeprav so noge v cilju obetale drugače).
Dodam lahko le še to, da bi jo za razliko od nekaterih z veseljem predelala še kdaj, seveda neobremenjena s časom.
Hvala za čestitke in lep pozdrav vsem skupaj,
Simona
P.S. Sedaj pa tisti, ki še „cincate“ in vas srbijo pete, veselo pot pod noge (vem, da vas je kar nekaj).
Razmišljala sem kar o nekaj variantah (K-24, 3xGM4O, pa nekaj gorskih prečenj,..) in se na koncu odločila za „deset tržiških vrhov“ predvsem zaradi razgibanosti terena in lepote gora, ki so mi v tem koncu zelo všeč, po vrhu vsega pa sem imela še podatek koliko je pot dolga in koliko opravim višinskih metrov.
Zadeva se je začela nekje pred desetimi dnevi, ko sem štartala na Dolgi njivi in se podala preko Stegovnika, Storžiča pa vse tja do planine Prevala. Pregledati sem morala teren, saj mi pot od Dolge njive pa tja do Škarjevih peči ni bila skoraj čisto nič poznana. Čeprav sem imela zemljevid in je pot markirana, sem sigurno vsekala mimo markacije vsaj štirikrat.
Po raznih sklepanjih in logiki sem seveda vsakič prilezla nazaj na pravo pot.
Ponoven poskus sem imela namen opraviti čez dobrih 14 dni, ker pa me je Marjan nagovarjal že za 11.7. sem se pustila pregovoriti. Iz tega sem potegnila dve dobri stvari: prva je, da ponoči ne bom hodila sama; druga pa, krepitev psihe, saj nisem bila dovolj spočita, kar pa mi bo koristilo avgusta drugo noč, ko bom ravno tako iskala motivacijo, da nadaljujem pot.
Glede opreme nisem komplicirala, saj vem, kaj in koliko potrebujem za nekaj takega in tega ni veliko. Do Dobrče sva potrebovala 1h35min, od tam pa sva se po krajši bližnici spustila na markirano pot do Prevale (1h15min). Od tu naju je pot peljala preko Kalvarije na Begunjščico za kar sva ponovno potrebovala 1h15min. Spust sva opravila po nemarkirani poti - melišču
do Zelenice (45min.), kjer sva se opremila z vodo ter nadaljevala po markirani poti na Vrtačo (1h10min.). Glede na to, da se je že nočilo nisva obirala nobene bližnice, ker sem bila mnenja, da je nemarkirana pot slabo vidna in za mene nič kaj prijetna. Po vrnitvi na Zelenico sva pot nadaljevala po grebenu (brezpotje) do Starega Ljubelja. Orentacijsko mi to ni bil problem, ker pot zelo dobro poznam, časovno pa je vprašljivo , če je bila to najboljša odločitev, saj je stezica v nočnem času skoraj idelana za poškodbo kakšnega gležnja. Iz Zelenice do St.Ljubelja sva poterbovala 1h10min.
No tukaj pa je Marjan vrgel puško v koruzo. Kot mrzel tuš me je oblila informacija, da on zaključuje, ker pač ne more več. Po eni strani sem ga razumela, po drugi strani sem želela končati tudi jaz, po tretji strani pa sem bila jezna, da sem kar pokala po šivih.
Vedela sem, da to pomeni, kar nekaj ur samotne nočne hoje, za kar pa psihično nisem bila pripravljena, saj sem imala – žal samo – obljubo, da bom imela vsaj ponoči sigurno spremstvo.
Tako sem pot nadaljevala in do Babe potrebovala 1h15min.Spust iz nje zahteva kar nekaj pazljivosti, saj je nemarkirana, predvsem pa ponoči kar zahtevna zaradi terena. Vzpon na Veliki vrh pa je sicer markiran in za mene kot pesem
, saj si višinsko razliko pomagaš premagovati tudi z rokami ker je pač pot opremljena z jeklenicami. (od Babe oz. Košutice do sem potrebovala 1h15min).
Potem pa je sledil greben Košute, ki je od daleč videti veliko bolj prijazen kot od blizu. Trava je bila izredno mokra, tako da mi je voda iz superg kar špricala, pa tudi s prsti na nogah sem morala kar redno migati, da me ni preveč zeblo.
Proti koncu grebena me je tudi tukaj čakalo kar nekaj „zračnih“ jeklenic. Za prečenje do Košutnikovega Turna sem potrebovala nekaj manj kot 4 ure.
Na vseh vrhovih se nisem skoraj nič ustavljala
, saj je non-stop kar fino pihalo, čas sem si vzela le za žigosanje.
Spust do Dolge njive je bil manj kot v pol ure. Tukaj sem se ponovno oskrbela s tekočino, ki sem jo imela vse do Male Poljane.
Tako sem pot nadaljevala do Stegovnika, kjer brez ovir ni šlo, saj je neki kmet podrl celo planko dreves, tako da sem se komaj znašla. Zadeva je bila popolnoma neprehodna.
Vrnila sem se malo nazaj in jo vsekala kar direkt gor, da sem prišla na pot. No zgrešila pa tokrat nisem več. Pot sem nadaljevala potem do Storžiča (od Dolge njive do Storžiča 5h), se spustila po melišču, zavila proti Poljani, se še zadnjič dvignila in to na Tolsti vrh, potem pa po grebenu do Kriške gore ter spust v dolino. Iz Storžiča do Kriške gore sem potrebovala slabe 2h30min. Ker sem na Tolstem vrhu videla, da bom zadevo naredila v limitu (sicer komaj), me je malo podžgalo in sem jo do Kriške usekala kar je šlo . Za ta del grebena sem potrebovala, za mene, samo 31min. Na Kriški gori se nisem ustavljala nič, saj sem imela vsega dovolj, pa tudi sama sem si že želela, da zadevo zaključim.
Pot sem zaključila 8 minut pred limitom, kar pa mi niti ni pomembno. O tem mojem pohajkovanju niti ne bi pisala, če tega ne bi omenili drugi. V časih so zajete tudi pavze, enkrat pri enih, drugič pri drugih. Upam pa, da se nisem kje zmotila in mogoče zasejala še kakšen dvom.
Sama vem, da so stvari, ki jih zmorem, da pa vedno ne gre vse po maslu (prvič ni šlo). Pri tako dolgih zadevah je na razpolago vse preveč časa, da se mogoče kaj vseeno ne izide in je zadevo potrebno predčasno zaključiti.
In končno še povzetek: meni je pot prekrasna in obenem zelo naporna (danes lahko rečem, da sem jo zvozila brez „muskel-fibra“, čeprav so noge v cilju obetale drugače).
Dodam lahko le še to, da bi jo za razliko od nekaterih z veseljem predelala še kdaj, seveda neobremenjena s časom.
Hvala za čestitke in lep pozdrav vsem skupaj,
Simona
P.S. Sedaj pa tisti, ki še „cincate“ in vas srbijo pete, veselo pot pod noge (vem, da vas je kar nekaj).
- 18 Jul 2008, 06:57
#136911
Bravo Simona!
Še enkrat iskrene čestitke!
Šele s tem poročilom dobivamo "koliko toliko jasno sliko" zahtevnosti tega podviga.
Kapa dol!
Želim ti še naprej uspešne periprave in "srečno" za Mont Blanc! Zvone
P.S.Hvala za poročilo, podroben opis in navodila. Vsekakor bodo izredno koristna za tiste ki se bodo podali na to zahtevno pot.
Simona T napisal/-a:Čeprav o svojih pohajkovanjih (ali treningih) večinoma ne razpravljam na forumu, sem se vseeno odločila napisati nekaj utrinkov, glede na to, da je bilo rečeno kar nekaj besed o vsem tem.
Hvala za čestitke in lep pozdrav vsem skupaj,
Simona
P.S. Sedaj pa tisti, ki še „cincate“ in vas srbijo pete, veselo pot pod noge (vem, da vas je kar nekaj).
Bravo Simona!
Še enkrat iskrene čestitke!
Šele s tem poročilom dobivamo "koliko toliko jasno sliko" zahtevnosti tega podviga.
Kapa dol!
Želim ti še naprej uspešne periprave in "srečno" za Mont Blanc! Zvone
P.S.Hvala za poročilo, podroben opis in navodila. Vsekakor bodo izredno koristna za tiste ki se bodo podali na to zahtevno pot.
- 18 Jul 2008, 07:16
#136913
Pozdravljeni!
Nikoli ne bi podvomil, da bi Simona napisala nekaj kar nebi naredila, tudi to ji verjamem, da ne bi niti napisala, če ne bi drugi to "ščvekali", pa je že prav, da tudi mi izvemo za take podvige. Sem prav ponosen, da si imela v mislih tudi GM4O, ki te seveda še čaka.
Kapo dol Simona in srečno še naprej, Kerlci smo s tabo.
Nikoli ne bi podvomil, da bi Simona napisala nekaj kar nebi naredila, tudi to ji verjamem, da ne bi niti napisala, če ne bi drugi to "ščvekali", pa je že prav, da tudi mi izvemo za take podvige. Sem prav ponosen, da si imela v mislih tudi GM4O, ki te seveda še čaka.
Kapo dol Simona in srečno še naprej, Kerlci smo s tabo.
Lepo se imejte in lep pozdrav iz prelepe Baške grape. Jožko
- 18 Jul 2008, 09:40
#136955
Simona, še enkrat čestitke za opravljen podvig. Kot sem slišal, je trasa zaradi mnogih vzponov in spustov ter veliko menjav ritma še težja kot K24 ali GM4O in zahteva res vrhunsko pripravljenost.
Ali si izmerila dolžino in višince?
Zvone, ali te niso zasrbele pete? Pišeš namreč, da so Simonine informacije koristne za tiste, ki se bodo podali na pot? Ali ne bi bilo boljše, da bi napisal, za tiste, ki se BOMO podali na pot
zvone napisal/-a:
P.S.Hvala za poročilo, podroben opis in navodila. Vsekakor bodo izredno koristna za tiste ki se bodo podali na to zahtevno pot.
Simona, še enkrat čestitke za opravljen podvig.
Kot sem slišal, je trasa zaradi mnogih vzponov in spustov ter veliko menjav ritma še težja kot K24 ali GM4O in zahteva res vrhunsko pripravljenost.
Ali si izmerila dolžino in višince?
Zvone, ali te niso zasrbele pete? Pišeš namreč, da so Simonine informacije koristne za tiste, ki se bodo podali na pot? Ali ne bi bilo boljše, da bi napisal, za tiste, ki se BOMO podali na pot
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA