Dragi Polžki.... jah na BLedu so bili sami turbo polžki,. pol sem pač jaz morala popraviti vtis....
Sem tekla 1:15:. Mah ja, sem kar zadovoljna. V bistvu se sploh nisem obremenjevala kako tečem pa kakšen bo rezultat. Sem nalašč doma pustila uro. Je bil užitek tečt. Sploh, ko so redarji tolk pridno navijali za nas pa nav vzpodbujali.
Edin en trenutek je bil res strašljiv zame. Ko sem pritekla prvič skozi cilj (do takrat sem ves čas tekla) je blo vse ok. Pol pa tisti mini klanček pa gozdiček. In ostala sem sama. NIkogar zadaj, nikogar ob meni, daaaaleč spredaj so sicer bile lučke od redarjev, sam do tja prit....
Naenkrat pa me je začelo dušit. Pa sem se ustavila, hodila čist počasi in dihala, dihala (sem mislila, da sem pač mal pretiravala)... pa ni nič pomagalo.
Pol me je pa zajela panika... solze so mi tekle, temnilo se mi je pred očmi, tresla sem se Jaz pa samaaaaa....
Ma ja... sem se pomirila in se spravila k sebi... in nadaljevala....
Za nagrado pa sem dobila družbo enega gospoda iz Hrvaške in sva potem skupaj tekla. Je bilo kar prijetno. Namest, da bi se smilila sama sebi, sem njega spodbujala, ko je vsake toliko izjavil: "Ma kdje je ovaj cilj?"
Mi je bila pa res lepa gesta, ko mi je na cilju segel v roko in mi čestital in zaželel vse lepo v življenju. Sem bila kar ganjena.
Videla sem kar nekaj TF majčk... Spoznala nekaj polžkov (Frikica hvala za prevoz in prijetno družbo... Na pijačo gremo pa na Ljubljancu

)
Predvsem sem pa vesela, da sem
PREŽIVELA vikend na Bledu.
P.S. Sam eno pripombo mam. Gospod fotograf, drugič se lahko predstaviš
