- 17 Sep 2008, 22:31
#147012
Ja res je, nekako sem te takoj "začutila"
Ne glede na to kako zelo pametni smo vsi skupaj ali pa vsak posebej, nekje je MEJA za vsakega.
Tista meja preko katere ne bomo mogli več it.
Zelo dobro se mi zdi, da je tae odprl to temo - kajti čaka nas vse, vsem se bo zgodilo, da bomo nekje obstali ...
In potem kriza, šok! Se mi zdi prav, da se že vmes na to pripravljamo
Konec koncev je res, večina nas je rekreativcev in tečemo zase.
Verjetno nas na začetku naprej vleče "preveč kilogramov" ... "zasedenost na kavču" ... potem nas potegne napredek - čas! Potem družba! Potem ... izboljšava časov!
Ampak enkrat je konec, enkrat smo na meji ...
Jaz upam, da bom do tiste meje že našla druge užitke v teku ... morda organizirani teki drugačnih razsežnosti ... morda prestop v kakšno bolj gorsko varianto, kakšno bolj offroad, baje obstajajo tudi orientacijski teki - kjer si moraš še najt pot (ok to ni zame
)
Mogoče triatlon? To je ena moja tabu želja - recimo ... in seveda spet kup možnosti za napredovanje in nadaljevanje.
Ti si verjetno ravno na tej meji, ko ti čas ne predstavlja več tega - kar bi si želel in sedaj se iščeš, brskaš po sebi in po okolici, da najdeš kakšno novo motivacijo, navdih ...
Morda najdeš kakega varovanca, ki ga zanima tek in ga bojo tvoji nasveti, zgodba in znanja pripravila do rednih tekaških namer ...
Pri meni full zapali, ko me ljudje sprašujejo, ko začenjajo, ko iščejo nasvete ... takoj me popade tisto "ne moreš sedaj ti nekomu svetovat, a sama ležiš na kavču in zabušavaš ... le kakšen vzor si?!?!"
Mogoče kakšna dodatna tekaška družba?
To bi nekako jaz rada dosegla, da bi se na tekme hodila družit in imet fajn ne pa tekmovat ... s časom, s seboj ... s komerkoli.
Ker ravno preganjanje sebe preko svojih meja je mogoče res kratkotrajno zadovoljstvo pa vseeno mislim, da na koncu ostane le slaba volja, poškodbe in naveličanost!
Srečno tae!
Na LM pa velja, se vidiva (če ne že kaj prej), jaz grem na 10-ko
P.S. Kako je z drago, je zdrava?
tae napisal/-a:IRA, očitno se morava na ljubljancu spoznati, saj me bereš, kot odprto knjigo (ne mislim le na to temo).
Težko je. Vedno sem si v življenju postavljal neke cilje, želja po udejanjanju le teh me je vodila naprej, me motivirala. Saj ne, da nimam motivacije za tek in treninge. Dejansko vedno komaj čakam, da lahko grem.
Očitno potrebujem nek "klik" v glavi, ki mora biti spontan, ne prisiljen.
Tihe misli se spreminjajo v besede, besede sčasoma v dejanja in dejanja v uresničitev ciljev ali končno zadovoljstvo brez konkretnega cilja. V teoriji mi je zadeva popolnoma jasna, samo še...
Ja res je, nekako sem te takoj "začutila"

Ne glede na to kako zelo pametni smo vsi skupaj ali pa vsak posebej, nekje je MEJA za vsakega.
Tista meja preko katere ne bomo mogli več it.
Zelo dobro se mi zdi, da je tae odprl to temo - kajti čaka nas vse, vsem se bo zgodilo, da bomo nekje obstali ...
In potem kriza, šok! Se mi zdi prav, da se že vmes na to pripravljamo

Konec koncev je res, večina nas je rekreativcev in tečemo zase.
Verjetno nas na začetku naprej vleče "preveč kilogramov" ... "zasedenost na kavču" ... potem nas potegne napredek - čas! Potem družba! Potem ... izboljšava časov!
Ampak enkrat je konec, enkrat smo na meji ...
Jaz upam, da bom do tiste meje že našla druge užitke v teku ... morda organizirani teki drugačnih razsežnosti ... morda prestop v kakšno bolj gorsko varianto, kakšno bolj offroad, baje obstajajo tudi orientacijski teki - kjer si moraš še najt pot (ok to ni zame

Mogoče triatlon? To je ena moja tabu želja - recimo ... in seveda spet kup možnosti za napredovanje in nadaljevanje.

Ti si verjetno ravno na tej meji, ko ti čas ne predstavlja več tega - kar bi si želel in sedaj se iščeš, brskaš po sebi in po okolici, da najdeš kakšno novo motivacijo, navdih ...
Morda najdeš kakega varovanca, ki ga zanima tek in ga bojo tvoji nasveti, zgodba in znanja pripravila do rednih tekaških namer ...
Pri meni full zapali, ko me ljudje sprašujejo, ko začenjajo, ko iščejo nasvete ... takoj me popade tisto "ne moreš sedaj ti nekomu svetovat, a sama ležiš na kavču in zabušavaš ... le kakšen vzor si?!?!"
Mogoče kakšna dodatna tekaška družba?
To bi nekako jaz rada dosegla, da bi se na tekme hodila družit in imet fajn ne pa tekmovat ... s časom, s seboj ... s komerkoli.
Ker ravno preganjanje sebe preko svojih meja je mogoče res kratkotrajno zadovoljstvo pa vseeno mislim, da na koncu ostane le slaba volja, poškodbe in naveličanost!
Srečno tae!
Na LM pa velja, se vidiva (če ne že kaj prej), jaz grem na 10-ko

P.S. Kako je z drago, je zdrava?