NOČ V MESTU
Če gledaš z gradu proti mestu, lahko vidiš sonce, kako zahaja
in za sabo zapira vrata v nebo, mesto se ovija v nadomestke,
diham s pljuči, otrdelimi od cigaret, koga bom ta večer
pogledal v oči, ne vem, nekateri pari se držijo za roke, klošarji
se naslonjeni na flaše ozirajo gor, mimo streh, svetloba se poslavlja
po požirkih, kam iti, brez spraševanja o smeri, ni velike razlike med
ulicami z imeni in ulicami brez imen, priti do naslednjega križišča
in potem opazovati svet, mestna razsvetljava ustvarja iluzijo
o mehkobi v gibih taksistov, ki loputajo z vrati avtomobilov, preden
zakrožijo po mestu kot alkaloidi po žilah okoli izgubljenega srca,
ni velike razlike med taksisti, nerazumljivimi jeziki vetra, ki pilijo vogale,
in mano, ko hodim in vidim, kako se za fasadami drobi skelet hiš,
na Metelkovi še vedno udarjajo po bobnih, sliši se
kot topotanje konj, ki se ne morejo približati, iti moram čim bolj
k reki, v reki vse prihaja in odhaja istočasno in ni nepremične
bolečine, nič ne ostane isto, čeprav se odsevi na gladini ne spreminjajo,
čeprav še vedno mislim na starko s šuštarja, kako prodaja sončnice za tvojo vazo,
grem naprej, proti konici noči, in čakam na dež, ki bo spral razpokan
zrak med nemim listjem vrb, vedno manj ljudi srečujem, vedno teže ostajam
buden, našel sem Trnovo, sedel bom za prazno mizo in vzdržal do jutra,
do prvega tuljenja ptičev, ki bo od vzhoda na novo razpraskalo nebo.
Jure Jakob, pesem iz knjige BUDNOST
(skopirano iz
Misliverzi )