Že dolgo nisem tekel po Tivoliju. To ni bil edini vzrok, da sem prišel na tek Daj življenju priložnost. Drugi vzrok je bila dobrodelnost teka, ki je bil posvečen evropskemu dnevu darovanja in transplantacij, tretji vzrok pa bržkone ta, da je čez dober teden Ljubljanski maraton in je bila tudi enkratna priložnost aklimatizacije. Še posebno, ker del trase maratona poteka po poti, ki smo jo danes pretekli. Tam blizu Živalskega vrta sva s Tonetom opazila na asfaltu že označene kilometre. Pisalo je 18 in pripomnil sem, da ko bomo polovičkarji v nedeljo pritekli do tu, smo takorekoč že skoraj na cilju.
Organizacija je bila v redu, nekateri so malo dalj časa čakali na številke, nekateri, ki smo prišli bolj zgodaj, pa na številke nismo čakali, ampak nas je kar malo zeblo. Organizatorji so znali preganjati tudi mraz, saj so nam delili kavo, kavo z mlekom in čaj v neomejenih količinah.
Tokrat se mi je zdela ljubljanska megla manj prijazna kot teden prej na Ježici, bolj ostra in bolj brezkompromisna. A vseeno mi je za tek všeč hladna megla, ki jo Ljubljana vsakodnevno premore v velikih količinah. Če bo na dan maratona tako vreme, da nas bo hladila jutranja megla, na cilju pa nas pozdravljalo sonce izza oblakov, potem bo skoraj tako idealno kot je bilo včeraj.
Potem pa nas je, po številkah sodeč, več kot pet stotnij, ali več kot pol tisočnije steklo. Meni je najhujše, da se tek začne s kakšnim dolgim ali strmim klancem, na tej trasi sta bila pa dva taka, tako, da smo hropeče dihali, se ustavljali, hodili počivali, no najhitrejši so tudi tekli v tiste klance. Moje skromno mnenje je, da bi kot dobrodelni tek zares imele lahko manjšo težavnostno stopnjo. Zdi se mi tudi da je bila razdalja večja od 8 km, vsaj devet jih je moralo biti. Vendar to ne navajam zato, da bi oponašal organizatorjem, oni so bili na nivoju, saj je bil tek brezplačen in še marsikakšno darilo smo dobili, to opozarjam zato, da ne bodo nekateri preveč slabe volje nad rezultatom.
So pa organizatorji zamudili izjemno priložnost. Upam, da ne bo nihče zameril, če to priložnost obelodanim. Tam na vrh Cankarjevega doma ali Rožnika, ko so preobremenjena pljuča hotela uiti skozi grlo na plano in ko nam je ultravisok srčni utrip hotel iztrgati srce iz prsi, bi lahko člani Slovenija transplanta nastavili nekaj navijačev, ki bi nas toliko bolj vzpodbujali, da bi zdrava športna pljuča in dobra tekaška srce iztrgalo iz teles, kjer bi jih lahko mirne duše pobrali v kakšno košaro in jih koristno uporabili. Saj se hecam, res pa je bilo, da so pljuča in srce tako širila naše prsne koše kot bi hotele na plan. Pljuča so to kazala s hropenjem in kašljanjem, srce pa z divjim razbijanjem, pa še na ekranu Polar ure je prikazoval krizno območje.
Ker taki vzponi človeka užejajo, smo med tekom iskali kakšne mize, kjer bi delili vodo. Že od daleč sem zagledal pred neko hišo mize, na mizah razne steklenice, različna hrana, na lesenem stojalu so visele zvite preste, ki sicer niso predmet, ki bi prispeval k zmanjšanju žeje. Ampak vseeno sem si rekel, tukaj pa so poskrbeli za nas. Čudno sem mi je zdelo, da si nihče od tekačev pred mano ne postreže, ko sem pritekel do tja in tik preden sem hotel vzeti zeleno steklenico tekočine, sem spoznal, da je to gostilna, ne pa tekaška okrepčevalnica.
Tivoli in Rožnik sta prekrasna kraja za tek. Tam se lahko najdejo lahke tekaške trase in tudi težke, kakršno smo tekli včeraj. Prvi klanec sem s pomočjo Toneta še pretekel, drugi pa me je kljub lepi spremljevalki prisilil, da sem po njemu samo hodil. Mislim, da je bila Niki, ki me je potem prehitela in še dobro da me je, ker mi je pogled na njen lepi geštelček dajal motiv, da sem toliko časa tekel za njo, dokler ni izginila v mojem horizontu. Nič ne zamerim Niki, le kako naj in le zakaj bi? Še bi si želel takih prehitevanj.
Ogromno bi še lahko napisal o tem teku, a že to je predolgo poročilo, ker mi je tek ostal v lepem spominu tudi zaradi novih znancev in znank, zaradi prijaznosti vseh, zaradi medsebojnega vzpodbujanja. In če smo z udeležbo pripomogli k izboljšanju dejavnosti transplantacij organov, potem je dan imel svoj smisel.
S Tonetom pa sva potem še vse popoldne briljirala po Ljubljani.
Bilo je lepo, sonček nas je v zadnjem momentu presenetil in nas spremljal med tekom, klanci so me pa pričakovano uničili.
. Čas je bil tko tko, ampak glede na to, da sem res polžek je bil zame čisto ok 1:11h 
in fajn tek. Škoda bi bilo vse zamuditi 
Bi morala navzdol počasneje.
