Kar milo se mi je storilo, ko sem izvedel in spoznal na njenem blogu, da je Ksenija tekla svoj navidezen tek tudi z menoj. Obljubil sem, da bom ob prvi priložnosti posvetil ali namenil moj tek Kseniji.
Ganjen sem bil, ker sem tekel z njo v njenih mislih, pravzaprav je ona tekla z mano. Takega teka, kjer tečeš z mnogimi navideznimi prijatelji, se ne doživi mnogokrat. Glava mora biti pripravljena na to, kar pomeni, da je polna misli, idej, čustev, poguma, strahu, zamer, lepih spoznanj.
Narava ali božji stvarnik se z mnogimi ljudmi rad poigrava. Ponuja jim trpljenje, neprestano gibanje, vrenje misli v možganih, stalno jih sili v dvom in nezaupanje, vedno globoko razmišljajo, včasih se počutijo tesnobno, zaprto pred svetom, kot bi bili za rešetkami, ne vedo kako naprej in ne kaj naj storijo. To so prvinski otroci narave ali stvarnika. Vedno iščejo, vedno so na sceni in vedno v gibanju. To so nosilci sveta, oni prinašajo lepoto na ta svet, oni poznajo obličje trpljenja, ki ga prihranijo zase, da se ne razširi med vse ljudi. To so ljudje globokih čustev, vsemogočih misli in stalno nemirni iščejo rešitve sveta.
Tekel sem po gozdu, na poteh sveži sneg, popolnoma bel, nekje še nedotaknjen, nekje shojen od sprehajalcev. Kjer sem tekel, pa je bila steza splužena, gladka površina je še poudarjala svojo belino. Na to nedolžno beloto počasi pade tu in tam kakšna mokra kepa snega, ki spolzi po temnozelenih iglicah stoletne smreke, ki pokriva del poti s svojimi košatimi vejami. Ko odpade kos snega z vej, se stresejo in istočasno odpadejo še posamezne snežinke, beli kristalčki, sneženi konfeti. Niti sončna svetlobna ni potrebna, pa se vse to padajoče snegovje svetli kot padajoči kristali. Brez naravne svetlobe so barve drugačne, prevladujeta svetlo modra in temno plava, v gmoti kristalov se ji pridruži še nežno rumena, ki odseva barvo jesensko obarvanih listov iz odpadlih dreves. Zelene iglice kot okvir slike zaključijo zimsko idilo.
Koraki topotajo po mehkem belem snegu. A ker je na nekaterih krajih sneg drugačen, tam koraki donijo bolj zamolklo, kjer pa je sneg bolj trd ali celo leden, pa koraki udarjajo z višjimi glasovi. Počasi mi odmevi tekaških copat udarjajo v uho. Zaslutim ritem, ritem, ki je mnogim ljudem ob trpljenju lajšal duševne bolečine. Ritem in blues, topotajo copati, zraven godrnjam melodijo, taka glasba človeka potolaži, kadar se kot pravi Ksenija…. počutim žalostno osamljeno razočarano, na robu joka, na robu obupa... brez energije,z rahlo bolečino stojim sredi stanovanja in mi zmanjkuje zraka... Ta melodija starodavne glasbe, ki jo slišim med tekom v naravi, je namenjena tebi, Ksenija, da te vzradosti, odganja ti žalost, premaguje obup, odpravlja razočaranost, preprečuje jok in obriše solze z lic. To je tekaška pesem, spremljana s ptičjimi napevi, v gozdni tišini, s petjem stoletnih dreves, ki nikoli ne bodo občutili slasti gibanja po gozdu, a razumejo, kaj pomeni bolečina in trpljenje.
S širokimi zamahi rok zajemam gozdni zrak, svež, dišeč, zdrav, poln kisika in ga navidezno pošiljam Kseniji, da razširi pljuča, da zadiha, da zapusti zaprt prostor in sledi vonju zraka ter melodiji tekaških korakov, da si nadene tekaško opremo in se odpravi na zdravilni tek po njenih najljubših skritih krajih.
Globoko sem zajel sapo, pritekel sem na belo jaso sredi gozda. Občutil sem svobodo telesa in duha, pognal sem se na nedotaknjeno snežno odejo, tekal po njej, se valjal, delal slike v sneg, zajemal kepe z obema rokama in jih metal naokoli, drgnil sem se s snegom po licih, se prekopiceval v globokem snegu, kajti veselje je bilo nepopisno. Začutil sem namreč, da so moje dobre želje uspele pripraviti Ksenijo v boljše razpoloženje, da je zrak našel pot v njena pljuča in da je zadihala s polnimi prsmi ter se podala na tek zimski pravljici nasproti.
Obrnem se nazaj, snežna idila se počasi spreminja, kajti začelo je deževati. A to prispeva še k večji čarobnosti. Topotanje copat, vršenje vetra, odpadanje snežnih kep, ječanje dreves, rahlo zavijanje vetra izpopolni še štropot dežnih kapel. Naravni orkester se pokaže v vsej svoji zasedbi. Bučno zaigra melodije iz vseh svojih inštrumentov, vsi dajemo vse od sebe. Na nebu se razpreta dva oblaka kot bi nekdo skozi čipkaste zavese pogledal, kaj se dogaja na zemlji. Koncert je posvečen Kseniji, da ji odvrne tegobe dneva in da ji ob praznikih podari spoznanje, kako krasen je svet, četudi je v njem veliko trpljenja. Mogoče je pa prav zato tako lepo teči in živeti.
Zato vsi na tek v naravo, sploh ni pomembno ali je zunaj sonce, dež, pol metra snega, čobodra, poledica, nevihta, grmenje, vročina, megla, babje pšeno, ušpičene prekle… za tek in življenje mora biti vedno čas in prostor. Gibanje na zraku ni samo zdravo, ampak je tudi zdravilno, čudodelno in čudotvorno, zdravi neposredno, z dotiki, s pogledi, z objemi in tudi na daljavo, s prenosom lepih misli, dobrih želja in spoštovanja.
Ko poslušaš popolno tišino na oddaljenih stezah, ko tečeš mimo stoletnih smrek, ki so obložene z orjaškimi storži, ko popolno tišino zmoti ubrana in nepozabna melodija gozdnih pevcev, ko svetloba, ki pronica skozi goste veje brez in macesnov ustvarja slike na belih stezah, posutih s pastelnimi barvami listja in iglic. Ko se pastelne barve tal pomešajo z belo sončno svetlobo, razpršeno v kapljicah rose v mavrične barve in njihove odtenke. Ko se zasanjaš in pozabiš vse tegobe sveta, ko čutiš, da gozd in narava dihajo s tabo, ko z ritmom teka in dihanja vsrkavaš svež zrak, dišeč po smoli, ki se cedi po mahovitih deblih smrek in borov. Ko te blagodejne dišave, omamna tišina in navdušujoča skrivnostna pesem popeljejo v sedma nebesa, ko doživljaš trenutke, ki sicer trajajo celo večnost, a so tako enkratni in njih doživljanje tako silovito, da čas v beži z največjo hitrostjo. Ostanejo spomini na nepozabna doživetja in upanje ter hrepenenje po novih.
, ker to mi je bilo čisto OK 
