Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
Uporabniški avatar
 lenči
#158482
Fotr napisal/-a:Ira, enkrat boš šla z mano na tek, boš videla, kakšna doživetja bova doživela in kaj vse se dogaja na teku. :shock:
Še največ se dogaja takrat, kadar se ne dogaja nič. :roll: Ko poslušaš popolno tišino na oddaljenih stezah, ko tečeš mimo stoletnih smrek, ki so obložene z orjaškimi storži, ko popolno tišino zmoti ubrana in nepozabna melodija gozdnih pevcev, ko svetloba, ki pronica skozi goste veje brez in macesnov ustvarja slike na belih stezah, posutih s pastelnimi barvami listja in iglic. Ko se pastelne barve tal pomešajo z belo sončno svetlobo, razpršeno v kapljicah rose v mavrične barve in njihove odtenke. Ko se zasanjaš in pozabiš vse tegobe sveta, ko čutiš, da gozd in narava dihajo s tabo, ko z ritmom teka in dihanja vsrkavaš svež zrak, dišeč po smoli, ki se cedi po mahovitih deblih smrek in borov. Ko te blagodejne dišave, omamna tišina in navdušujoča skrivnostna pesem popeljejo v sedma nebesa, ko doživljaš trenutke, ki sicer trajajo celo večnost, a so tako enkratni in njih doživljanje tako silovito, da čas v beži z največjo hitrostjo. Ostanejo spomini na nepozabna doživetja in upanje ter hrepenenje po novih. :shock:
No, kdaj greva? :?:

Povejta kdaj gresta :shock:
Uporabniški avatar
 IRA
#158837
U ja, gremo, gremo!!!
Jest sem kuj za ... sam uskladit se je treba :twisted:

Odkar redno tečem mam tko mal časa, če se le da ... sem že nekje v teniskah (pa magari sredi dnevne sobe s peglo v roki ... sam, da so teniske :twisted: )

Drugače pa se čisto strinjam.
Tudi meni se na teku dogaja ogromno ... zanimivo je, pridejo trenutki, ko se ti zdi, da ne zmoreš niti koraka več ... pa potem spet padeš nekam "notri" in te nese ... vidiš to in ono, spomniš se na to in ono ... na ta zapis, na to idejo, na "enkrat, ko je nekdo rekel" ... pa pomaga. Greš korak naprej in je že lažje ...

Zadnjič mi je noro pomagal en stavek z drugega foruma. Mislim, da je bil avtor Goran Lorencin ... zapisal je: "Ko ne moreš več, pospeši!"

Oh kolikokrat me potegne ... ko misliš, da ne gre in ne gre več ... po za kak korak potegneš in potem vidiš, da vendarle spet gre ... :twisted:

Ja tek je krasen ... počasi že nabiram material.
V nedeljo bom imela več kot dovolj časa za premetavanje misli sem in tja... pa spet nazaj ... pa spet gor in dol ...

Tek je lep, skrbimo, da tak tudi ostane :D
Uporabniški avatar
 Fotr
#159057
Kenijski tekači so edinstveni tudi zato, ker živijo na veliki nadmorski višini. To mi je dalo misliti en teden pred tekom v Palmanovi, zato sem včeraj odšel na tek v višje ležeče kraje.
:shock:
Jasno in sveže jesensko vreme je bilo kot nalašč zato. Odpravil sem se v bližnje hribe, na gozdne ceste in steze, v redkejši zrak, ki bo pripomogel k večji intenzivnosti pljuč, srca in ožilja, še posebno na nižji nadmorski višini kot je Palmanova. Sicer se ne morem primerjati s Kenijci, čeprav sem včasih na maratonu v cilju pred njimi, :evil: ampak posnemati njihov trening in razmere, v katerih trenirajo, je pa priporočljivo.
:roll:
Da ne bom z besedami opisoval, kje sem tekal, saj slika pove več kot tisoč besed, sem na omrežju poiskal kraje, kjer sem tekel. Trasa je potekala na črti Javorniški Rovt (Pristava) – Medji dol – Pust rovt – Križovc – Jelen kamen – Pristava in znaša okoli 15 km, najvišji je Pust rovt na 1300 m nadmorske višine.
:shock:
Pust rovt
Pust rovt
Medji dol
Križovc
Križovc
Križovc
Pristava
:shock:
Ko sem vse tole prehodil in odtekel, sem zadnjih nekaj sto metrov tekel mimo domačije v Javorniškem Rovtu. Na klopci pred hišo je sedela ženica, pestovala mačko in obe sta se greli in mežikali v toplo jesensko sonce. :) Prijazno sem ju pozdravil in ženici je bilo grozno všeč, začela je kar navijati zame. Dajmo, dajmo, ta prvi ste!!! :evil: :evil: To se mi je tako dobro zdelo, da sem bil sam pri sebi prepričan, da je bil kljub teku po krasni naravi, vseeno to najlepše doživetje današnjega teka. Ženička je že vedela, kaj mi je treba reči. :shock: :D
Krasen tek, krasno doživetje. :D :shock:
Uporabniški avatar
 Classix
#159106
REM...rapid eye movement...iz podzavesti.

My brain is hanging upside down

Prav neverjetno na hitro je mail zaokrožil med tekaškimi kolegi. Preprosta navodila, kje in kdaj se dobimo in kaj bomo počeli. Seveda me je stvar pritegnila, morda še toliko bolj prav zaradi tega, ker naj bi imel po nekih pravilih tekaški počitek, pravila pa so zato, da se kršijo. Ko sem zadevo pojasnil Piki je le nemočno vila z rokami, me spominjala na mojo obljubo o počitku in o tem, da ji bom ta teden ”bolj” pomagal pri hišnih opravilih, saj ji kar nekaj pomembnih cateringov dobesedno diha za vrat. Nekako jo uspem prepričati, morda še najbolj z obljubo, da grem samo še tokrat in potem decembra v Velenje, potem pa je tekaške sezone definitivno konec. Čas je, da moji otroci dobijo imena. Tako sva Maticu (do sedaj poznanemu kot starejši prestolonaslednik) naložila, da naj za eno uro ”vrže uč” na Matevža (do sedaj poznanemu kot mlajši prestolonaslednik), samo toliko, da me Pika zapelje do Iga in se vrne nazaj. Z nadzvočno hitrostjo zmečem nujno tekaško opremo v torbo, pripravim si dva bidona napitkov in že sem v avtu. Navodilo je bilo preprosto…ob enajstih zvečer se dobimo na Igu…tam sledijo ostala navodila. Ob enajstih sem tam. Poljubim Piko, naročim naj mi po prihodu domov pošlje sms in to je to. Razgledujem se naokoli, iščem znane obraze in ko se mi že zazdi, da sem zagledal nekoga iz TF, se pred nami pojavi možakar, kateri nam razdeli čipe in razloži, da je cilj tega teka preveriti varnost Ižanke v nočnem času. Aha, torej gre za tek v Ljubljano…kaj pa tam? No tam, pa bomo še malo krožili…ravno toliko, da se bo nabralo za polovičko kilometrov. In naj ne pozabimo, da je tek ustrezno varovan, ter da je časovni limit tri ure. V upanju, da sem poškodbo medenice in kolka že toliko saniral da bo šlo, si na svojem povsem novem Garminu 805 ”limitid edišn” z rumenim okvirjem, nastavim tempo na 6:40/km. Tekač poleg mene si ogleduje to čudo tehnike in ponižno vpraša, če se lahko ”šlepa” z mano v mojem tempu, saj je bolj začetnik in njegova ‘’sigma” nima takšnih vesoljskih nastavitev. To, da je začetnik ne more skriti. Nima niti pajkic, na nogah neke stare ”jasa” copate, strgane kavbojke, bombažni ”ti šrt” in z svojimi dolgimi suhimi nogami ter razmršeno frizuro hudičevo spominja na Joeya Ramona. Povsem v maniri dobre duše mu odvrnem, da me bo veselilo, če mi bo delal družbo in že krenemo. Po nekaj minutah so za nami oranžne cestne svetilke, katere osvetljujejo to ”najdaljšo Slovensko vas” in že je pred nami dolga Ižanka. Levo in desno sama polja, zavita v kopreno res romantične Barjanske megle, nekje pred nami pa modre rotirajoče luči policijskega spremstva oziroma varovanja. Prometa skoraj ni, še tisto malo avtomobilov kar jih je, pa vozi krepko manj od predpisanih 60 km/h. No nekaj koristi bo od tega teka. Skoraj siguren sem, da to noč na Ižanki nihče ne bo poklonil duše Vsemogočnemu zaradi prometne nesreče. Opazujem Joeya na svoji desni in opazim, da se matra. Žulji potoži. Čakaj malo, kakšno številko copat imaš, ga vprašam. Toliko izkušenj že imam, da na take divje teke vzamem s seboj še rezervni par tekaških copat. Sezuje svoje zdelane ”jasice” in…Bože mili! Nogavico ima samo na levi nogi. Ponudim mu svoje rezervne tekaške nogavice in rahlo zdelane Mizunke, tiste, katere so mene na začetku tekaške kariere nosile slabih 200 K. Skromna hvaležnost mu kar sije iz oči, meni pa je tudi toplo pri srcu. Nekaj trenutkov še gleda svoje ”jasice”, kot da ne ve kaj bi z njimi. Drži jih v roki in pogleduje naokoli. Čustvena navezanost…vzamem mu jih iz rok in spravim v svoj nahrbtnik. Na cilju jih dobiš, rečem in stečeva dalje. Izgubljeni čas nama ni potrebno loviti, saj je limit postavljen tako ”na komot”, da je tek en sam užitek. Čez nekaj minut pustimo za seboj odcep za Mateno in zopet nekje v daljavi zagledamo rdeče osvetljene lampinjone Kitajske restavracije na križišču za Črno vas. Sprašujem se, če ti ”poševnooki” sploh kdaj spijo, ali je njihov žalostni vsakdanjik sestavljen le iz dela in strežbe…kdaj hudiča počijejo in se zabavajo. Ali sta jim ta dva pojma sploh poznana…Nadvoz čez obvoznico je edini omembe vreden ”kucl” na celi trasi. Na vrhu iz pasne torbice vzamem gel, ga odprem in počasi cuzam. Joeya so zopet same oči. Gel ponudim tudi njemu, zraven pa še bidon z napitkom. Z nekaj muke mu gel uspe odpreti, stisne ga v usta…potem pa je nekaj sekund samo nerazločno momljal. Nekako mu ga uspe popklakniti, zahvali se mi in tečeva dalje. Ižanka je na tem delu odlično osvetljena in po Joeyevi obrazni mimiki opazim, da nekaj ni vredu. Prekleti cuker, zamomlja in ravno tam kjer PST prečka Ižanko naredi ”bruhca”. Pa še enega…in ker slutim kaj sledi iz nahrbtnika vzamem toaletni papir in mu ga dam. Z svojimi širokimi pleči, ga nekako skrijem pred radovednimi pogledi. Ko takole čepi v obcestnem jarku mora izgledati prav čudno. Kar predstavljam si ga, kako ima glavo skrito med koleni, kako ima od napenjanja izbuljene oči…marsovček. Prižgem si cigareto in čakam, on pa kar stoka in stoka. Končno sledi vzdih nebeškega olajšanja in že je ob meni. Še malo Joey, saj bo šlo. Kislo se nasmehne in nadaljujeva. Na Dolenjki zavijemo levo, čez Karlovški most in desno skozi tunel pod gradom. Sam pri sebi kalkuliram, kje bomo zaključili z polovičko. V centru, ali že bolj proti Bežigradu…? Na koncu Resljeve, pred železniško postajo, nas usmerijo v desno, na koncu pa zopet v levo pod progo. Ko pridemo izpod tunelčka zagledamo tri stolpnice na Topniški in v njihovi liniji ciljni lijak. Pred lijakom, pa nas zopet usmerijo desno navzgor in hitijo razlagati, da je potrebno napraviti še krog čez Savsko naselje in se potem po Topniški vrniti v cilj. Malce jebeno…cilj že vidiš, potem pa zopet ne. Z Joeyem lepo drživa zastavljeni tempo, vmes še malce komentirava čudovito napete damske ritke v pajkicah…in že je tu Topniška in bzzzzzz…bzzzzzzzz…bzzzzzzzzz. Zvok čipov pri prehodu ciljnega tepiha…NE!!! Bedasti zvok, bedastega telefona, bedastega bujenja ob pol petih zjutraj, kateri mi bedasto naznanja, da se začenja četrti dan mojega tekaškega posta. Joey…lepo tekaj.

LP
Matjaž
Uporabniški avatar
 tae
#159115
Classix, "goodone."
Vseeno me pa nekaj zanima: Ali si to res sanjal ? (Pri meni namreč vse sanje v trenutku izginejo iz spomina, ko me zbudi budilka in se ne sam).
Uporabniški avatar
 Classix
#159119
tae napisal/-a: Ali si to res sanjal ?


Prav res in to tako živo, da še sam nisem mogel verjeti.

LP
Matjaž
Uporabniški avatar
 lenči
#159120
Matjaž, dokler nisem prišla do konca, sem mislila, da je vse res :shock: . Haloooo, super, čudovito si to sanjal, da ne rečem potem zapisal. Kaj veš, mogoče pa se ti sanje uresničijo :lol: :wink:
 spela*
#159124
lenči napisal/-a:Matjaž, dokler nisem prišla do konca, sem mislila, da je vse res :shock: . Haloooo, super, čudovito si to sanjal, da ne rečem potem zapisal. Kaj veš, mogoče pa se ti sanje uresničijo :lol: :wink:


No ja, tiste zmerne hitrosti avtomobilov na Ižanki so bile sumljive. :lol:
Zanimive sanje, ni kaj. :wink:
Uporabniški avatar
 lenči
#159126
spela* napisal/-a:
lenči napisal/-a:Matjaž, dokler nisem prišla do konca, sem mislila, da je vse res :shock: . Haloooo, super, čudovito si to sanjal, da ne rečem potem zapisal. Kaj veš, mogoče pa se ti sanje uresničijo :lol: :wink:


No ja, tiste zmerne hitrosti avtomobilov na Ižanki so bile sumljive. :lol:
Zanimive sanje, ni kaj. :wink:

Hja, se vidi, da nisem iz LJ :oops: , ker to mi je bilo čisto OK :D (sploh ne vem, kje je Ižanka :oops: ).
Uporabniški avatar
 raziskovalec
#159130
Classix, zelo lepo napisano. Podzavest že tekaška in tudi dobrosrčna. Upam, da še sanjaš kaj podobnega in spraviš na papir (hm ... ekran)
Uporabniški avatar
 miro
#160675
Danes,me je premamilo večerno sneženje, pa tudi od Palmanove še nisem nič tekel,tako odločitev za tek ni bila težka.
Napravil sem se v bolj zimsko opremo ,si nataknil naglavno lučko, ter odšel na "zrak."
Tekel sem po celcu,sneg mi je neslo v oči,videla se je samo belina snega v okvirju luči,ki jo je dajala "čelka."
Ko sem tekel tako po snegu in v sneženju ,mi je duša kar zapela, tako da sem kar izgubil občutek za resničnost.
Ko sem tekel po malo spluženi asfaltni cesti sem skočil v eno luknjo,ki je bila zakrita s snegom in si malo "zvil"nogo, kar čutim šele sedaj ko pišem to doživetje.
No kakor koli ,v teku sem užival, imel sem lepo blaženje, na nekaterih delih proge se mi je udiralo skoraj do kolen,sem pa zato malo bolj dvigoval noge in tako mi je dobre pol urce zenovskega teka v sneženju in celcu minilo kot bi mignil.
Seveda bom tak -malo daljši tek v sneženju ponovil jutri,če mi ne bo preveč nagajal gleženj.
Lp
Miro
Uporabniški avatar
 Ksenija
#160698
Fotr napisal/-a:Ira, enkrat boš šla z mano na tek, boš videla, kakšna doživetja bova doživela in kaj vse se dogaja na teku. :shock:
Še največ se dogaja takrat, kadar se ne dogaja nič. :roll: Ko poslušaš popolno tišino na oddaljenih stezah, ko tečeš mimo stoletnih smrek, ki so obložene z orjaškimi storži, ko popolno tišino zmoti ubrana in nepozabna melodija gozdnih pevcev, ko svetloba, ki pronica skozi goste veje brez in macesnov ustvarja slike na belih stezah, posutih s pastelnimi barvami listja in iglic. Ko se pastelne barve tal pomešajo z belo sončno svetlobo, razpršeno v kapljicah rose v mavrične barve in njihove odtenke. Ko se zasanjaš in pozabiš vse tegobe sveta, ko čutiš, da gozd in narava dihajo s tabo, ko z ritmom teka in dihanja vsrkavaš svež zrak, dišeč po smoli, ki se cedi po mahovitih deblih smrek in borov. Ko te blagodejne dišave, omamna tišina in navdušujoča skrivnostna pesem popeljejo v sedma nebesa, ko doživljaš trenutke, ki sicer trajajo celo večnost, a so tako enkratni in njih doživljanje tako silovito, da čas v beži z največjo hitrostjo. Ostanejo spomini na nepozabna doživetja in upanje ter hrepenenje po novih. :shock:
No, kdaj greva? :?:


kako poznano!
 nejce
#160734
Zanimiva doživetja, ki se dogajajo predvsem sedajle pozimi. Sam da ne bo kdo v kakšne gore teku, de ga kkšn plaz ne dobi al pa da ga zamede, namreč pri nam je enkrat en večer nekdo šel tečt in je ful sneg začel. Pol se je pa zgubu ker je blo taku in čez 3 dni so ga našli mrtvega! Kr tragično!
Uporabniški avatar
 Fotr
#160839
Kar milo se mi je storilo, ko sem izvedel in spoznal na njenem blogu, da je Ksenija tekla svoj navidezen tek tudi z menoj. Obljubil sem, da bom ob prvi priložnosti posvetil ali namenil moj tek Kseniji.
:evil:
Ganjen sem bil, ker sem tekel z njo v njenih mislih, pravzaprav je ona tekla z mano. Takega teka, kjer tečeš z mnogimi navideznimi prijatelji, se ne doživi mnogokrat. Glava mora biti pripravljena na to, kar pomeni, da je polna misli, idej, čustev, poguma, strahu, zamer, lepih spoznanj.
:)
Narava ali božji stvarnik se z mnogimi ljudmi rad poigrava. Ponuja jim trpljenje, neprestano gibanje, vrenje misli v možganih, stalno jih sili v dvom in nezaupanje, vedno globoko razmišljajo, včasih se počutijo tesnobno, zaprto pred svetom, kot bi bili za rešetkami, ne vedo kako naprej in ne kaj naj storijo. To so prvinski otroci narave ali stvarnika. Vedno iščejo, vedno so na sceni in vedno v gibanju. To so nosilci sveta, oni prinašajo lepoto na ta svet, oni poznajo obličje trpljenja, ki ga prihranijo zase, da se ne razširi med vse ljudi. To so ljudje globokih čustev, vsemogočih misli in stalno nemirni iščejo rešitve sveta.
:)
Tekel sem po gozdu, na poteh sveži sneg, popolnoma bel, nekje še nedotaknjen, nekje shojen od sprehajalcev. Kjer sem tekel, pa je bila steza splužena, gladka površina je še poudarjala svojo belino. Na to nedolžno beloto počasi pade tu in tam kakšna mokra kepa snega, ki spolzi po temnozelenih iglicah stoletne smreke, ki pokriva del poti s svojimi košatimi vejami. Ko odpade kos snega z vej, se stresejo in istočasno odpadejo še posamezne snežinke, beli kristalčki, sneženi konfeti. Niti sončna svetlobna ni potrebna, pa se vse to padajoče snegovje svetli kot padajoči kristali. Brez naravne svetlobe so barve drugačne, prevladujeta svetlo modra in temno plava, v gmoti kristalov se ji pridruži še nežno rumena, ki odseva barvo jesensko obarvanih listov iz odpadlih dreves. Zelene iglice kot okvir slike zaključijo zimsko idilo.
:shock:
Koraki topotajo po mehkem belem snegu. A ker je na nekaterih krajih sneg drugačen, tam koraki donijo bolj zamolklo, kjer pa je sneg bolj trd ali celo leden, pa koraki udarjajo z višjimi glasovi. Počasi mi odmevi tekaških copat udarjajo v uho. Zaslutim ritem, ritem, ki je mnogim ljudem ob trpljenju lajšal duševne bolečine. Ritem in blues, topotajo copati, zraven godrnjam melodijo, taka glasba človeka potolaži, kadar se kot pravi Ksenija…. počutim žalostno osamljeno razočarano, na robu joka, na robu obupa... brez energije,z rahlo bolečino stojim sredi stanovanja in mi zmanjkuje zraka... Ta melodija starodavne glasbe, ki jo slišim med tekom v naravi, je namenjena tebi, Ksenija, da te vzradosti, odganja ti žalost, premaguje obup, odpravlja razočaranost, preprečuje jok in obriše solze z lic. To je tekaška pesem, spremljana s ptičjimi napevi, v gozdni tišini, s petjem stoletnih dreves, ki nikoli ne bodo občutili slasti gibanja po gozdu, a razumejo, kaj pomeni bolečina in trpljenje.
:evil:
S širokimi zamahi rok zajemam gozdni zrak, svež, dišeč, zdrav, poln kisika in ga navidezno pošiljam Kseniji, da razširi pljuča, da zadiha, da zapusti zaprt prostor in sledi vonju zraka ter melodiji tekaških korakov, da si nadene tekaško opremo in se odpravi na zdravilni tek po njenih najljubših skritih krajih.
:shock:
Globoko sem zajel sapo, pritekel sem na belo jaso sredi gozda. Občutil sem svobodo telesa in duha, pognal sem se na nedotaknjeno snežno odejo, tekal po njej, se valjal, delal slike v sneg, zajemal kepe z obema rokama in jih metal naokoli, drgnil sem se s snegom po licih, se prekopiceval v globokem snegu, kajti veselje je bilo nepopisno. Začutil sem namreč, da so moje dobre želje uspele pripraviti Ksenijo v boljše razpoloženje, da je zrak našel pot v njena pljuča in da je zadihala s polnimi prsmi ter se podala na tek zimski pravljici nasproti.
:D
Obrnem se nazaj, snežna idila se počasi spreminja, kajti začelo je deževati. A to prispeva še k večji čarobnosti. Topotanje copat, vršenje vetra, odpadanje snežnih kep, ječanje dreves, rahlo zavijanje vetra izpopolni še štropot dežnih kapel. Naravni orkester se pokaže v vsej svoji zasedbi. Bučno zaigra melodije iz vseh svojih inštrumentov, vsi dajemo vse od sebe. Na nebu se razpreta dva oblaka kot bi nekdo skozi čipkaste zavese pogledal, kaj se dogaja na zemlji. Koncert je posvečen Kseniji, da ji odvrne tegobe dneva in da ji ob praznikih podari spoznanje, kako krasen je svet, četudi je v njem veliko trpljenja. Mogoče je pa prav zato tako lepo teči in živeti.
:shock:
Zato vsi na tek v naravo, sploh ni pomembno ali je zunaj sonce, dež, pol metra snega, čobodra, poledica, nevihta, grmenje, vročina, megla, babje pšeno, ušpičene prekle… za tek in življenje mora biti vedno čas in prostor. Gibanje na zraku ni samo zdravo, ampak je tudi zdravilno, čudodelno in čudotvorno, zdravi neposredno, z dotiki, s pogledi, z objemi in tudi na daljavo, s prenosom lepih misli, dobrih želja in spoštovanja.
:D :D :D
  • 1
  • 69
  • 70
  • 71
  • 72
  • 73
  • 74

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA