

Prejšnji dan, ko se je že spuščal mrak, mi tekaška žilica ni dala miru, da se ne bi odpravil na tek. Ker so vse stranske tekaške steze zasedene s kupi snega in s parkiranimi avtomobili, se je bilo treba podati kar na glavno cesto. Otroke učijo že v prvem razredu, kako je treba hoditi v mraku po cesti, pozimi pa se je za tako pustolovščino treba posebno dobro pripraviti. Originalno tekaška zimska oprema že tako ali tako vsebuje svetleče dele na oblačilih, prav tako se v svetlobi svetijo copate. Vendar sem se kljub temu okrancljal še z vsemi mogočimi lučkami, svetlečimi trakovi in kresničkami.


Potem sem se podal na pot, to se pravi na cesto, hočem reči, tekel sem v mraku po glavni cesti in to po levi strani kot je predpisano. Ni bila sicer skrajna leva, ker mi je preprečeval naplužen sneg, pa tudi sicer, nobena skrajnost ni dobra, posebno leva ne. Vendar so bili deli ceste ponekod tako zasuti, da sem moral menjati strani ceste in večkrat teči po desni, kar je imelo tudi svoje posledice.

Tekel sem tako po glavni cesti, se svetil kot božično drevesce, ko se je začelo. Poleg mene se je ustavil velik štirikolesnik, skoraj še bolj načičkan z lučkami kot jaz, šofer je odprl okno in začel deliti nasvete: »Se je tebi zmešalo, da se takole izpostavljaš. Nekdo te bo zbil, potem pa boš videl!« »Če me bo zbil takle avto, potem ne bom nič videl,« sem rekel. »Izpostavljaš se, pa še nas voznike oviraš!« »Kako pa naj skromen človeček ovira takle tank, ki ga voziš po cesti, pa tudi cesta ni samo za avtomobile, ampak tudi za druge udeležence v prometu!« »Zate je pa res najbolje, da te nekdo zbije!« mi je privoščil in odpeljal. No, hvala.

Potem je pripeljal mimo priklopnik, plahta mu je mahedrala, trobil je že od daleč in dokler me ni prehitel za sto metrov, je troblja nenehno spuščala predirljive glasove. Piš od tovornjakove plahte me je skoraj vrgel po tleh.

»Si videl, kaj počenjaš!« se je spet ustavil nekdo z avtom poleg mene, »pa še po levi hodiš, a se niste v šoli učili, da se hodi po desni?« »Saj ne hodim, ampak tečem, pa tudi pravilo so spremenili, da se hodi po levi, nekdaj pa je veljalo po desni, to pa ja!« »Videti je da bolj hodiš kot pa tečeš« je vrgel še eno pikro pripombo in odpeljal.

Potem sem zaradi razmer na cesti spremenil stran ceste v desno in takoj se je spet ustavil nekdo, ki je vse vedel: »Ali ne veš, da se hodi po levi strani, nekdo te bo zbil, pa boš videl!« »Oviraš promet,« sem mu odvrnil in to ga je tako razjezilo, da me je res hotel povoziti, če se ne bi hitro umaknil za kup snega.

Takih dobronamernih nasvetov je bilo še več, vsi so mi želeli, da me bo kdo povozil. Pa tudi to jim ni bilo všeč, kaj delam v tem mrazu na cesti, pa zakaj tečem po temi, pa da naj grem na stadion, pa kako moram biti tako neumen in v teh letih tekati po cesti, pa če mislim, da je maškarada, ker sem tako načičkan, pa kaj si naj mislijo, ko zagledajo na cesti nekoga v žabah, pajkicah ali hulahopkah. Ali mislim, da bodo ustavljali zaradi vsakega norca ob cesti, ki povrh še ne ve, po kateri strani ceste naj hodi, pa da sem poleg tega še nesramen, ker jih ne poslušam, pa da oni že ne bodo odgovarjali, če me bo nekdo zbil, kar je tako ali tako neizogibno, pa da naj se že skinem s ceste, pa da naj grem…. Kletvic tukaj ne bom navajal, ker se ne spodobi napisati vse, kar sem poslušal ob lepem zimskem teku po glavni cesti.

Ob vsej tej množici nasvetov in dobronamernih pripomb, pa nihče ni ustavil, počakal, da mimo odpelje nasproti vozeče vozilo in poleg tega še molčal. Tako, da v zimskih dneh, ko se je že tako težko odločiti za tek, ko je že tako težko dobiti pravo traso teka, se je treba še soočiti s prometnimi predpisi in njihovimi razlagalci ter skrbniki za našo varnost. Poleg tega se je treba še primerno obleči in opremiti s svetlobno signalizacijo. Najvažneje pa je v takih krempljih življenja preživeti, uživati v teku in se dobro imeti.


