klopotec napisal/-a:Prvi argument sem jaz sam...
In ta "argument" žal ne zdrži. Da ne omenjam tega, da je to hkrati tudi edini primer, ki si ga podal...
Recimo, lahko jaz podam primer: poznam družino, kjer se po tvojem mnenju strašno nezdravo prehranjujejo. Imajo dva približno enako stara sinova. Eden ima vse možne zdravstvene probleme, drugi pa je zdrav kot riba. Glede na to, da se prehranjujeta popolnoma enako, bi morali po tvoji logiki vsi imet probleme, vključno s starši.
Kako prehrana dejansko vpliva na zdravje, lahko dokažeš le z obsežno raziskavo. Ne pa tako, da vključiš 10 ljudi, katerih stanje natančno ustreza tvojim teorijam.
@anže07: dokazi o strupenosti določenih konzervansov, sladil in drugih dodatkov obstajajo (so dognanja raziskav, ne blebetanja v 3 dni), samo potrudit se je treba, da jih najdeš.
Na smrti med športniki po mojem vpliva (tudi) preforsiranje. Tisti, ki so šibkejši pač podležejo. Najbrž k temu pripomore tudi "zdravniška politika" klubov, ko pošiljajo napol pozdravljene športnike nazaj v telovadnico in na tekme, da ne pride do izpada dohodkov. Malokaterega (boljšega) športnika poznam, ki bi vsako virozo resnično odležal in dejansko pozdravil do konca, večina jih začne trenirat takoj, ko se čutijo malo boljše, ker se bojijo izostanka rezultatov. Tu govorim o tistih, ki so dovolj dobri, da se prebijajo v vrh svetovnega merila.
Druga stvar so pa razni "športni prehranski dodatki". Zadeve se začnejo že v zgodnjih najstniških letih, ko klubski zdravniki najprej predlagajo vitaminčke, nato razne regeneracijske dodatke in tako dalje... zadeve se stopnjujejo. Če to odkloniš, te kaj hitro nekako odrinejo na stran kot "čudnega", kljub temu, da nimaš slabših rezultatov kot ostali (srčno (utopično) upam, da se to ne dogaja po večini klubov). Razumljivo, da je za recimo 14 let starega otroka to lahko zelo huda dilema, če sem ne želi jemat dodatkov in so recimo tudi njegovi starši proti temu. In glede na to, kako blizu so si najboljši športniki med 1. in 10. mestom, je lahko jasno, da je to zelo ozek, trd in neugoden maneverski prostor, kar mediji še podpihujejo: če si 1. si bog, će si deseti, si zguba in te nihče ne povoha.
Osebno skušam jest čim manj predelano. Ne jem bio in ne jemljem prehranskih dodatkov, regeneratorjev, ipd., ker se mi to ne zdi OK. Sploh za rekreativne športnike se mi to zdi brezveze. Predvsem, ker se mi zdi nepomembno, da z dodatkom izboljšaš svoj čas za 10 minut in si na koncu devetindvajseti namesto trideseti.
In zakaj se mi to ne zdi OK? Mislim, da so zadeve premalo raziskane, sploh kar se tiče dolgoročnih vplivov na človeški organizem. Tisto malo, kar je raziskanega, se kljub škodljivosti ne umakne iz prodaje, ker gre za "majhne količine, ki zdravju niso škodljive" in stoji za tem veliko denarja. Po moji kmečki logiki sintetično pre(i)delana hrana (vključno s športnimi dodatki) ni ravno zdrava in ne nudi vsega kar potrebujem, kljub temu, da od nje ne bi ravno umrla.
In kar se mi zdi najbolj pomembno: vsak izbira zase. Če kdo želi jemat dodatke, se mi s tem ne zdi nič narobe. V vrhunskem športu nastopi problem poštenosti in tu se strinjam s B. Millerjevim stalliščem: Glede na to, da dopinga ni mogoče objektivno dokazati, je bolje, da se ga dovoli.