Samo:-) napisal/-a:@PeterM: Mogoče je dobra ideja prst dat pod rentgen. Zdaj si še urgenca, čez nekaj dni pa čakalna vrsta...
Kronologija nekega padca, drsenja in hvala bogu zaustavitve.
Na štart prišel pozno, dobro razpoložen, poln energije. Začel zagnano po cesti. V gozdu mi veja sname kapo. Se obrnem, jo poberem, trije švignejo mimo. Pa si mislim, kakšna potrata časa. Nekaj višje odnese gozdnega, v živo vidim, kako to zgleda. Nese te daleč, ni šans, da se ustaviš sredi hriba. Opravim z S-om, Tomaž pred mano sledi tistim s šrintericami po sredi hriba, avtomatsko grem za njim, Tomaža odnese, le stežka se ustavi, sam jo cvrem naprej kot kak superman. Modri bi imel tu lahek izhod, malo desno ob gozdu ni bilo težav, to sem storil kasneje.
Še pred tem pa je šel osel na led, strm. Kar naenkrat spoznam, da je led pred mano, pa levo in desno in za mano. Poskušam prečiti proti gozdu. Slaba ideja me hitro položi, pa smo se šli frčanje po hribu. Komaj se nekako zaustavim pred še hujšo strmino. In se ves mehek spravim na noge. Nekaj časa grem v turističnem ritmu. Šele čisto proti konci se spet malo zaženem.
Epilog: prva pomoč, ki mi jo ponudi Samo:) z obližema na dva krvava prsta, pajkice, ki so šle v franže. Kar nekaj izgubljenega časa na progi. Sočutni pogledi sotekačev in sotekačic. In kanček pridobljene modrosti, da le ne bi kar skopnela. Modrosti, ki pravi, da je stvari potrebno jemati čisto malo bolj previdno. Pa je še vedno užitek. Pa ozaveščenost, da bi bilo zlahka precej huje.
Naslednji teden me ni na Pohorje, zaradi počitnic, ne ker bi mi zmanjkalo poguma. Potem pa še veliki finale in novi izzivi.
Vsem, ki ste v nedeljo tako ali drugače padali, želim hitro okrevanje.
