bosin napisal/-a:Bravo, Fotr.
Super ideja, tale nedozivetja, ki si jih dozivel. (ali si morda nedozivel dozivetja?) 
To je to. Nedoživetja. Sedaj pa lahko spet kaj napišem.»Nedoživetja« staršev, ko so otroci na taboru in sta prepuščena sama sebi. Vsak dan podobno.
1. Ura 5.03 – AUFBIX !!! Iz postelje! Zunaj je še skoraj noč. Spogledava se, greva, morava. Hop v kopalnico, 5 požirkov Donata, v tekaško opremo. Že sva zunaj. Vse je tiho, sivo, mrkobno. Se razgibava in še enkrat oooooorrrrrrnnnnnk pretegneva in začneva tečt. Nikjer nikogar. Ko sva zunaj na polju se na vzhodu srebrno sveti. Gozd na drugi strani ves zatemnjen in resen. Nobene srne, nobenega zajca, nič. Še za zajce sva prezgodnja, pomislim. Alarm – moj ne rabi Donata. Šprint v koruzo, jaz tečem dalje. Srebro na vzhodu se spreminja v rdečino. Še vedno nikjer nikogar , tam v daljavi sprehajalec s psom. Jutranje potrebe. Povsod. Za vse. Na 4.km se obrnem, pogledam uro, čas – vzpodbuden, spet tečeva skupaj. Osamljen tekač nama priteče nasproti. Čuden grlen glas spravim iz sebe. Tečeva dalje, v naselju še vse spi. Čestitava si, sledi stretching in hitro pod tuš, zajtrk, kavica. Moj hiti v službo. Pospravim, ni veliko. Odhitim v službo.
2. Ura 8.00 – cca 16.00 služba, vmes kosilo, OI niso ravno vzpodbudne.
3. Ura 16.00 – šibam dam, med potjo skočim v knjižnico – zaprta, poletni delovni čas – drvim domov in preklinjam, požrli so mi dragocenih 30 min. Doma norim, mečem obleko nase, v torbo, zdrvim iz bajte v avto, po gasu v Tacen. Med potjo se mi zdi, da sem nekaj povozila. List. Ne. Mislim, skoraj prepričana sem, bila je miška! Uboga miška, kaj če bi bil naš hrček Srček luštkani.Kar vest me peče. Nazaj glede preverim cestišče, tako s počasno vožnjo iz avta, res je nekaj razmazanega ob cestišče. Se tolažim, mogoče je sliva ali jabolko. Ki je padlo iz hrasta?
4. Ura 17.00 – moj je že tu, pozdravmo se s »sošolci veslači«, hop v opremo, pa s kajakom v Savo. Vsak dan je bolj luštno in težje.S Špico proti toku! Vpije Marjeta, jaz pa veslam, veslam na vso moč in vidim Savo, rdečo, ožarjeno od zahajajočega sonca. Skozi možgane mi steče misel videla si vzhod – gledaš zahod – in hop me zagrabi reka in obrne. Ogledam si zahod pod vodo, ni rdečine, le, temna , mokra in hladna reka, a hudič, ne morem spraviti riti iz kajaka. Brcam, še močneje in izplavam. Zrak, voda, lovim čoln in veslo. Na koncu sem sesuta. Spijemo pivo in domov.
5. Ura 21.00, končno doma. Pozdravim hrčka, ribice, luškane živalice so vse vesele. Nahranim jih. Potem še naju. Solata, , tuš, pidžama. Končno pridem do časopisa. Pogledava OI na TV. No comment ! Crkljam hrčka in razglabljam, je bila miška ali mogoče list. Sliva. Kos zemlje, ki ga je nekdo vrgel in se potem skril. Malo sem obsedena. Uboga miška. Oprosti.
6. Ura 22.30 V posteljo. Ob branju knjige zaspim. IN se zbudim ……… tuuuuut, tuuuut, tuuuut, pogled skoz okno, še je noč, ura: 5.03. AUFBIX !!! PONOVI VAJO.
Komaj čakam da se najini punci vrneta. Saj naju bo še pobrala.
To, pa kaj drugega se je tudi še dogajalo in se še bo – cel teden, dan za dnem do sobote, potem pa malček lažje. Ampak si bom že še kaj izmislila. Nedoživetij vsakdana.
-eno nagrado za poškodbo pa moram met 
da ne bosta več tekli, samo zato, da bi k njemu hodili in vaju nalašč ne bo pozdravil. 
Ali pa bosta nalašč poškodovani, samo zato da bi k njemu hodili. 
Ali pa bosta že zdravi in nič več tekli in samo še k terapevtu hodili. 
Še dobro da sta dve. Kaj bo pa s forumom?... 
), pa nekaj imam mal ... saj se ne znam izrazit... natrgano... tko da bo magnet pomagal.
Ne morem se ga špogati, da bi bilo kaj narobe. Kje pa naj najdem luštno terapevtko? 
pa si kar šla plesat. Potem pa je prešlo name, ker sem te spravil v to. 
