V Grosuplje sem prišel skoraj neposredno iz Poreča, kjer sem se v "vročini" pripravljal na to prireditev. Priprave tam so bile bolj ali manj (ne)uspešne, ker sem staknil nekaj poškodb (o njih zdaj ne duha ne sluha). Vendar sem se kljub temu odločil za udeležbo in mi ni žal
Za cilj sem imel priteči 100 km, kar bi bil moj absolutni daljinski rekord (prej je bil 75 km), potihoma pa sem "sanjal" o 100 krogih (166 km) kar se mi je zdelo takrat znanstvena fantastika.
Že pred startom so se začeli zbirati sami znani obrazi, nekaj je bilo novih. Večino poznam na videz, ker niso nosili dresov s "TF uporabniškimi imeni" pa ne vem čisto točno kdo je kdo. Ampak sčasoma bom že vse uganil.
Na ta tek sem prišel bolje opremljen kot na Formaratonu. V hladilni torbi sem prinesel 3 litre kokakole, 4 bureke, vodo... Seveda sem marsikaj tudi pozabil: obliže, čepico, spalno vrečo...
Prve tri ure (18h-21h) so hitro minile in vse je šlo po načrtih. Tekel sem 5-6 krogov na uro in se nisem oziral na tiste hitrejše in sem imel v glavi samo 100 km. Med 3-6 uro (21h-00h) je deževalo in mi je premočilo tekaške copate in so se mi pričeli delati žulji (s tem prej nisem nikoli imel težav). Največjo krizo na vsej tekmi sem imel med 4-5 uro (22h-23h) teka, ko sem skoraj vsak krog presedel na stranišču
Po 6 uri teka sem se odločil za menjavo copat in nogavic (povsem navadne zimske nogavice) in sem tvegal da se mi bo zmočil edini par rezervnih copat. Odločitev je bila strateško odlična saj od te ure naprej pa do konca ni več deževalo, pa še žuljev nisem več dobil. Torej med 6-9 uro (00h-03h) je šlo kot namazano in bližal se je 50 krog. Okoli 9 ure mi je zmanjkalo moči. Poskusil sem s hojo 2 kroga vendar je bilo še slabše. Takrat sem bil pred odločitvijo ali se truditi še 11 krogov in s tem izpolniti cilj - preteči 100 km v enem kosu ali pa spati. Spraševal sem sotekače kaj mislijo o tem in so mi rekli naj se grem odpočiti za kakšnih 15 minut in da bo to verjento pomagalo.
9-11 ura (03h-05h). Padla je "težka" odločitev. Odločil sem se da bom šel spat in ker sem vedel, da bo težko spet začeti, sem si rekel, 11 krogov bom pa že prehodil in potem po 61 krogu odstopil, ker potem nisem mislil hoditi še ~12 ur. Spal sem, če se temu reče spanje, v avtu, ki je bil takrat najbolj neudobna rešitev, ker nisem mogel imeti iztegnjenih nog. Mišice so se kar želele krčiti. Tako sem se mučil kakšno uro in pol in mogoče res spal samo kakšnih 30 minut, ostalo pa sem strmeč v strop avtomobila poslušal kako so se tekači mučili iz kroga v krog. Meni se je srce kar trgalo. Potem sem 20 minut strmel v tekače v sedečem položaju in se odločil - grem naprej. Ob 5h je padla odločitev, grem naprej in potem takoj šok - kje so obliži?! Nisem našel obližev. Na srečo je takrat imel premor miroR, ki mi je odstopil dva obliža in mi praktično rešil cel tek, kajti brez obližev nisem hotel nadaljevati s tekom. Če v tistem trenutku ne bi dobil obližev, bi šel z dolgim nosom domov.
11-19 ura (05h-13h). Prvih 200 metrov teka po "spancu" je bilo najtežjih v mojem življenju. Komaj sem se premikal, prav vsaka mišica me je bolela, čutil žulje in sem dvomil, da bom sploh uspel preteči kakšen krog in potem nenadoma - nič več bolelo, nič utrujenosti, skratka bil sem "prerojen" (glede na razmere) in začel sem "sanjati" o 100 krogih. Veliko tekmovalcev je bilo pred mano za 10-12 krogov in niti približno si nisem predstavljal, da jih bom tudi večino uspel prehiteti. Nekaj ur sem tekel brez težav s tempom 5 krogov / uro (tisti dan je bila enota krog, na kilometre nisem pomislil, razen ko sem ene 20 krogov računal koliko krogov znaša 100 km, ali 59 ali 60 ali 61). Ko sem dosegel 100 km, sem začel računati koliko krogov na uro bi moral teči, da bi prišel do "stotke". O kakšni končni razvrstitvi niti nisem razmišljal. In iz ure v uro sem pridno nabiral kilometre in namesto načrtovanih 4 krogov/uro, sem še vedno tekel 5 krogov / uro in številka je šla proti 80, ko sem ugotovil, da sem praktično prehitel skoraj vse tekače, za katerimi sem prej zaostajal ~10 krogov in sem imel občutek, da sem bolj spredaj. Ko mi je miroR povedal, da sem absolutno tretji, sem pa začel razmišljati o končni razvrstitvi. Samo kaj, ko je bilo do konca še 8 ur teka. Ker je tekač na 4. mestu začel hoditi sem iz previdnosti in varčevanja z energijo zmanjšal tempo na 4-5 kroge na uro.
19-21.30 ura (13h-15:30h). Ker je tekač na 4. mestu "skoraj" prenehal s tekom, tudi hodil ni ampak počival, sem se odločil, da bom iz previdnosti raje hodil in varčeval z močmi in sem "tekel", hodil, 3 kroge na uro in ga budno spremljal. MiroR me je tolažil, da je 3. mesto oddano, vendar sem vseeno taktiziral.
21:30-24 ura (15:30h-18h). Šok. Presenečenje. Tekač na 4. mestu je začel pospešeno teči in to ne s počasnim tempom, temveč s tempom okoli 6 krogov na / uro. Čeprav sem bil 5 krogov pred njim, sem moral tudi jaz teči, kajti ob njegovem tempu bi me uspel prehiteti. Nič mi ni preostalo, kot s takim tempom slediti 4 kroge, potem pa sem taktično prestavil na 5 krogov / uro in "rutinirano" obranil veliko prednost (4 kroge) in na koncu osvojil zame nepredstavljivo absolutno 3. mesto. "Šprintanje" na koncu mi je na žalost pobralo vse moči in veselje ob dosežku.
Svoj daljinski rekord sem povečal iz 75 km na 177,62 km, povsem nepričakovano. Seveda sem se čutil dovolj pripravljenega, vendar si nisem mislil, da imam toliko kondicije.
Posledice. Danes je povsem v redu, sem šel brez težav na daljši sprehod. Nekoliko me boli leva noga (pokostnica???), kaj posebno nisem utrujen. Shujšal sem 2 kg.
Zdaj pa zahvale.
Največja zahvala gre Zdenki, miroR-jevi ženi. Polovica uspeha pripisujem prav njej, ker sem ves čas vedel, da se lahko zanesem nanjo kadarkoli in že to pomeni ogromno za nekoga, ki je 24 ur na progi. Zame je šla v lekarno po obliže, me spodbujala in v zadnjih 2:30 urah potrpežljivo čakala vsak krog in me čakala s pripravljeno pijačo. Zdenka, še enkrat hvala. Velika zahvala gre tudi miroR, ki me je s svojo vztrajnostjo navduševal in sem več ali manj vztrajal na progi prav zaradi njega. Če mi ne bi dal obližev, bi verjetno končal pri 50 krogu. Naslednja velika zahvala gre mojemu sodelavcu Tomažu, ki se je s svojim sinom nepričakovano pojavil na progi ob 00:30h
in mi prinesel škatlo Domaćic, ki sem jo v nekaj urah takoj izpraznil. Zahvaljujem se tudi ostalim, saj veste na katere mislim. Vaše spodbujanje mi je pomenilo ogromno
Čestitam pa vsem ostalim za vse njihove osebne zmage.
Miro ti si pa itak nekaj posebnega in mi je v čast da sva prijatelja 
En del kroga sm naredu tud z zajcem, k mi je govoru o nekih 100 km, na koncu pa naredu skor 2x tok...svaka čast! Zjutraj sm pol naredu še par krogov z dragonsom (k sva itak znanca iz PST) in Robertom (absolutno 5. mesto), k pa ne vem, če je član TF-ja...vem pa, da je res faca in super človek! Blo je tud neki takih, k v Grosuplje prihajajo bl pogosto...že legenda Jankovič, pa Poldi itd.
