- 15 Jun 2009, 15:22
#186436
Pri tem največjem slovenskem kolesarskem prazniku je letos prvič sodelovala cela naša družina. Hčerki in oča( kot nadzornik) so se udeležili družinskega, mati pa prvič malega maratona in vsi srečni in celi prišli v cilj.
S Fanči in Sončko smo startale skupaj, več kot 6 min za prvimi. Potem pa smo se v nepregledni množici kmalu zgubile. Tudi jaz ugotavljam, tako kot Daša, da s svojim trekom lahko vsaj približno konkuriram »specialkarjem« pri vzponih, ne morem pa jim dolgo slediti po ravnini, ko potegnejo tam čez 35 km na uro.
Ker se bojim gneče, sem se najbolj nesrečno počutila, če sem se znašla kje na sredi med kolesarji. Če se je dalo, sem se držala desnega roba cestišča. Tik pred mano sta padla dva kolesarja. Enkrat sem se trku izognila tako, da sem zapeljala s ceste na travo. Stisnilo me je vsakič, ko sem zaslišala sireno rešilnega avtomobila.
10 km pred ciljem mi je zmanjkalo pijače in od vročine mi je postajalo kar slabo, vendar sem zbrala moči še za ciljni sprint.
Svoj čipi sem si ga po zgledu triatloncev pripela kar okoli gležnja … in je delovalo.
Lp E.
S Fanči in Sončko smo startale skupaj, več kot 6 min za prvimi. Potem pa smo se v nepregledni množici kmalu zgubile. Tudi jaz ugotavljam, tako kot Daša, da s svojim trekom lahko vsaj približno konkuriram »specialkarjem« pri vzponih, ne morem pa jim dolgo slediti po ravnini, ko potegnejo tam čez 35 km na uro.
Ker se bojim gneče, sem se najbolj nesrečno počutila, če sem se znašla kje na sredi med kolesarji. Če se je dalo, sem se držala desnega roba cestišča. Tik pred mano sta padla dva kolesarja. Enkrat sem se trku izognila tako, da sem zapeljala s ceste na travo. Stisnilo me je vsakič, ko sem zaslišala sireno rešilnega avtomobila.
10 km pred ciljem mi je zmanjkalo pijače in od vročine mi je postajalo kar slabo, vendar sem zbrala moči še za ciljni sprint.
Svoj čipi sem si ga po zgledu triatloncev pripela kar okoli gležnja … in je delovalo.
Lp E.