Forum je namenjen objavi razpisov na tekaške prireditve, ki so pred nami.

Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons

#198712
Runcajz napisal/-a:Ja Mensch, nur noch meine Seele lautf!

Zvečer sva doma in kljub vsemu, kar sem doživel, mi je žal, da je tega dneva konec.

ampak sem boljši človek, kot sem bil v nedeljo zjutraj.

Gledam svoje posnetke na netu in bi šel nazaj, takoj. Hvala vsem.

Pa ne pozabite: razpis bo zunaj že pozimi!
Runcalz


Runczajc, dobro napisano, bi te bilo treba najeti kar za uradnega promotorja za drugo leto.
#198744
Redko pišem na forum, ga pa redno prebiram :D Pisanje mi ne gre ravno dobro od rok :) Ampak tokrat pa moram nekaj besed tudi sam prispevati, ker ne moreš da ne bi. Doživeti Berlinski maraton je nekaj kar se z besedam in slikam ne da opisat. To mora vsak doživeti sam. Če si tekač potem moraš to enkrat enostavno okusiti. Moj je bil 1. in to pri 40-ih in pri BMi krepko čez 28. Pa se da. Ko se več mesecev pripravljaš po nekem planu (za katerega ne veš ali je prav ali ne - več ljudi več čudi - vsak ti po svoje tala nasvete) in ko dosežeš cilj so občutki neponovljivi. Za izboljšanje rezultata 4:14 bo še dovolj priložnosti. Ampak atmosfera pred začetkom maratona je pa nabita z vsemi emocijami, kakor tudi prihod v cilj (zadnji kilometer). Vmes se je dogajalo marsikaj. Organizacija perfektna, spali v slovenskem domu (res priporočam), skratka vse super.

Če pomislim da sem 3 leta nazaj pričel teči, potem se začel ukvarjati s polovičko in željo da bi pa nekoč le uspel preteči celega...

Vsem ki dvomite ali zmorete ali ne: veliko se da narediti, vsi pa itak ne moremo teči maratone pod 3 urami. S tem se na začetku ni za obremenjevati.

Pa še to: ni vse v rezultatu. Premagati maraton pomeni mnogo več: pravilen trening, pravilna prehrana, potrpežljivost, družabnost, ... Rezlutat si ga vsak postavi za sebe, je tisti ki te vleče naprej. Ampak kot rečeno so koristi širše, in tiste za katere se splača kdaj tudi kakšni zadevi odreči.
#198791
Odkar sva se včeraj vrnila iz Berlina, berem odzive na Tekaškem forumu in premišljujem, kaj naj napišem. Morda bi morala najprej povedati to: imam ta in oni talent in na marsikaterem življenjskem področju mi gre več kot gladko, za tek pa prav gotovo nimam nobenih posebnih naravnih in v zibelko položenih sposobnosti. Kar pa ni nujno slabo, saj je to izredno premagovanje osebnih meja zato še toliko težje, z več izzivov, matranja, trmarjenja in brcanja v lastno rit. Odkar pomnim, imam do teka veliko strahospoštovanje! Še vedno, tudi zdaj. In nič, kar sem na tem področju do zdaj dosegla, niti prva desetka, ki sem jo pretekla, ni bilo lahko. S tem sem se pač sprijaznila. Neskončno občudujem in spoštujem tiste, ki imate poleg jeklene volje še talent za šport, obenem pa sem ponosna na to, da sem v teh letih ugotovila, kaj zmorem in koliko zmorem in zakaj sploh tečem in zakaj se nikoli ne smem primerjati z nikomer, pa naj bo skušnjava še tako velika.

Tek je moj boj - je vse tisto, kar nisem. Potrpežljivost, umirjenost, garanje, čiščenje, enakomernost, ritem, zen, volja, trud, disciplina.

In na maratonu je bilo to še toliko bolj jasno. Že odkar sem se letos odločila za maraton, se nisem hotela z nikomer nič dogovarjati, razen dveh dolgih treningov na PST sem vedno tekla sama. Z Mihom sva vozila čisto ločene tekaške urnike in nisva se dosti pogovarjala o tem, le medsebojno podporo in usklajevanje sva potrebovala. Pred odhodom v Berlin nisem hotela razpravljati o teku in pred štartom sem se kar malo izogibala znanim obrazom.

V množici več kot 40 000 tekačev sem bila sama. Na dober način. To je bil moj preizkus. In ko sem stekla čez štartno črto, se je začelo - z vsakim korakom sem pohodila atom lenobe, z vsakim ovinkom sem odrivala od sebe bolečino in utrujenost, z vsakim vzklikom ljudi ob progi sem ugotavljala, da sem res končno tu, da tečem skozi sanje, da je to tisto, kar je bilo ves čas zapisano v meni - moj maraton! Odmisliti vse, ki mislijo in navijajo zame. Odmisliti vse, ki so hitrejši, lažji, ki letijo v cilj. Odmisliti to, da bi rajši zvita na kavču brala knjigo. Odmisliti, da bo nekje vedno nekdo, ki bo zviška gledal na moje dosežke, in nekdo, ki se mu bodo zdeli nedosegljivi. Odmisliti popolnoma vse razen naslednjega koraka, naslednje okrepčevalnice, naslednje kilometrske oznake.

In če se mi je prej zdelo, da ne bom imela problemov na progi, sem se motila. Glava me ni ubogala. Glava ni hotela odklopiti, ampak je štela kilometre do cilja, vsakega posebej, vsaaaaakeegaaaa posebej. In ni jih bilo malo. Jebentiš, koliko enih kilometrov! Do petnajstega je šlo kot po maslu, po dvajsetem me je zmanjkalo. Vse me je začelo čudno boleti, nobene volje nisem imela, začela sem se spraševati, kaj delam tam, zakaj tečem, zakaj mi je tega treba. Jezna sem bila nase, ker po porodu nikakor ne pridem več na staro kilažo in zato tudi težje in počasneje tečem. Ne dosti, nekaj pa. Obtoževala sem se, zmerjala, pošteno sem se skregala sama s sabo. Gledala sem tiste kilometrske oznake, iskala svoj prostor med tekači, zavijala, se izogibala, trpela na soncu in si oddahnila vsakič, ko smo pritekli v senco.

In pošteno povedano - tako nekako je šlo do cilja. Prav nič sanjsko, leteče ali nasmejano :-) Če sem si prej rekla, da bom do 35 km že pritekla, potem pa jih je le še 7, se mi je nekje na 38. kilometru dejansko zdelo, da se do 42 sploh ne bom privlekla in da so štirje kilometri več, kot zmorem.

Pa sem zmogla. Kar naenkrat je navijanje postajalo glasnejše in v daljavi so se začela svetlikati Brandenburška vrata. Šele takrat mi je končno usekalo: jeeeeeeeeeeeeeeeee, pretekla bom, pretekla bom!!! Kot en robot sem začela prestavljati noge v cilj in nisem mogla verjeti, da sem dejansko padla čez ciljno črto. Uau! Jaz, ki sem bila lena že kot otrok in v srednji šoli še Cooperja nisem zmogla ...

Ampak najbolj drži to, kar je povedal že Nejc Zaplotnik: pomembna je pot. Pomembni so vsi ti meseci, ko sem šla tečt tudi takrat, ko se mi je najmanj dalo. Ko sem se v najhujši vročini vračala iz Kamniške Bistrice. Ko sem na morju zaradi teka vstajala ob šestih, kar je zame vrhunski dosežek. Ko sem se odpovedovala času z Lano, dobrim knjigam, koncertom, kofetkom.

Če se ne bi tako matrala med tekom, cilj ne bi bil tako sladek!

Uh, pa koliko let imam še pred seboj ... in toliko načrtov ...

p.s. Najprej hvala Mihu in Lani, da sta me prenašala :cmok: Lani obljubljam, da bom Ostržka zdaj bolj redno brala :D Čestitke vsem, ki ste tekli v Berlinu, še posebej Nani in Loni (odlično si tekla!!!). Ful ful hvala vsem, ki ste mi poslali sms pred tekom in po njem in bratec, tebi hvala, da me podpiraš, čeprav bom vedno ene 2 uri za tabo :wink: In Primusu hvala, da me je navdušil za Berlin s svojimi poročili (in za vse tekaške nasvete). Matr, kot da bi grammya dobila. Ne, Kanye, Beyonce NI boljša od mene! :-- V glavnem - kam gremo na naslednji maraton? :wink:
#198801
Nataša napisal/-a:Odkar sva se včeraj vrnila iz Berlina, berem odzive na Tekaškem forumu in premišljujem, kaj naj napišem. Morda bi morala najprej povedati to: imam ta in oni talent in na marsikaterem življenjskem področju mi gre več kot gladko, za tek pa prav gotovo nimam nobenih posebnih naravnih in v zibelko položenih sposobnosti. Kar pa ni nujno slabo, saj je to izredno premagovanje osebnih meja zato še toliko težje, z več izzivov, matranja, trmarjenja in brcanja v lastno rit. Odkar pomnim, imam do teka veliko strahospoštovanje! Še vedno, tudi zdaj. In nič, kar sem na tem področju do zdaj dosegla, niti prva desetka, ki sem jo pretekla, ni bilo lahko. S tem sem se pač sprijaznila. Neskončno občudujem in spoštujem tiste, ki imate poleg jeklene volje še talent za šport, obenem pa sem ponosna na to, da sem v teh letih ugotovila, kaj zmorem in koliko zmorem in zakaj sploh tečem in zakaj se nikoli ne smem primerjati z nikomer, pa naj bo skušnjava še tako velika.

Tek je moj boj - je vse tisto, kar nisem. Potrpežljivost, umirjenost, garanje, čiščenje, enakomernost, ritem, zen, volja, trud, disciplina.

In na maratonu je bilo to še toliko bolj jasno. Že odkar sem se letos odločila za maraton, se nisem hotela z nikomer nič dogovarjati, razen dveh dolgih treningov na PST sem vedno tekla sama. Z Mihom sva vozila čisto ločene tekaške urnike in nisva se dosti pogovarjala o tem, le medsebojno podporo in usklajevanje sva potrebovala. Pred odhodom v Berlin nisem hotela razpravljati o teku in pred štartom sem se kar malo izogibala znanim obrazom.

V množici več kot 40 000 tekačev sem bila sama. Na dober način. To je bil moj preizkus. In ko sem stekla čez štartno črto, se je začelo - z vsakim korakom sem pohodila atom lenobe, z vsakim ovinkom sem odrivala od sebe bolečino in utrujenost, z vsakim vzklikom ljudi ob progi sem ugotavljala, da sem res končno tu, da tečem skozi sanje, da je to tisto, kar je bilo ves čas zapisano v meni - moj maraton! Odmisliti vse, ki mislijo in navijajo zame. Odmisliti vse, ki so hitrejši, lažji, ki letijo v cilj. Odmisliti to, da bi rajši zvita na kavču brala knjigo. Odmisliti, da bo nekje vedno nekdo, ki bo zviška gledal na moje dosežke, in nekdo, ki se mu bodo zdeli nedosegljivi. Odmisliti popolnoma vse razen naslednjega koraka, naslednje okrepčevalnice, naslednje kilometrske oznake.

In če se mi je prej zdelo, da ne bom imela problemov na progi, sem se motila. Glava me ni ubogala. Glava ni hotela odklopiti, ampak je štela kilometre do cilja, vsakega posebej, vsaaaaakeegaaaa posebej. In ni jih bilo malo. Jebentiš, koliko enih kilometrov! Do petnajstega je šlo kot po maslu, po dvajsetem me je zmanjkalo. Vse me je začelo čudno boleti, nobene volje nisem imela, začela sem se spraševati, kaj delam tam, zakaj tečem, zakaj mi je tega treba. Jezna sem bila nase, ker po porodu nikakor ne pridem več na staro kilažo in zato tudi težje in počasneje tečem. Ne dosti, nekaj pa. Obtoževala sem se, zmerjala, pošteno sem se skregala sama s sabo. Gledala sem tiste kilometrske oznake, iskala svoj prostor med tekači, zavijala, se izogibala, trpela na soncu in si oddahnila vsakič, ko smo pritekli v senco.

In pošteno povedano - tako nekako je šlo do cilja. Prav nič sanjsko, leteče ali nasmejano :-) Če sem si prej rekla, da bom do 35 km že pritekla, potem pa jih je le še 7, se mi je nekje na 38. kilometru dejansko zdelo, da se do 42 sploh ne bom privlekla in da so štirje kilometri več, kot zmorem.

Pa sem zmogla. Kar naenkrat je navijanje postajalo glasnejše in v daljavi so se začela svetlikati Brandenburška vrata. Šele takrat mi je končno usekalo: jeeeeeeeeeeeeeeeee, pretekla bom, pretekla bom!!! Kot en robot sem začela prestavljati noge v cilj in nisem mogla verjeti, da sem dejansko padla čez ciljno črto. Uau! Jaz, ki sem bila lena že kot otrok in v srednji šoli še Cooperja nisem zmogla ...

Ampak najbolj drži to, kar je povedal že Nejc Zaplotnik: pomembna je pot. Pomembni so vsi ti meseci, ko sem šla tečt tudi takrat, ko se mi je najmanj dalo. Ko sem se v najhujši vročini vračala iz Kamniške Bistrice. Ko sem na morju zaradi teka vstajala ob šestih, kar je zame vrhunski dosežek. Ko sem se odpovedovala času z Lano, dobrim knjigam, koncertom, kofetkom.

Če se ne bi tako matrala med tekom, cilj ne bi bil tako sladek!

Uh, pa koliko let imam še pred seboj ... in toliko načrtov ...

p.s. Najprej hvala Mihu in Lani, da sta me prenašala :cmok: Lani obljubljam, da bom Ostržka zdaj bolj redno brala :D Čestitke vsem, ki ste tekli v Berlinu, še posebej Nani in Loni (odlično si tekla!!!). Ful ful hvala vsem, ki ste mi poslali sms pred tekom in po njem in bratec, tebi hvala, da me podpiraš, čeprav bom vedno ene 2 uri za tabo :wink: In Primusu hvala, da me je navdušil za Berlin s svojimi poročili (in za vse tekaške nasvete). Matr, kot da bi grammya dobila. Ne, Kanye, Beyonce NI boljša od mene! :-- V glavnem - kam gremo na naslednji maraton? :wink:


zelo doživeto iz srca napisano... :clap:

Tudi midva sva pred leti doživljala podobne občutke...
#198803
Nataša,
čestitke za prvega. :clap:

Še posebej če misliš, da velja tvoja prva spodnja navedba. Očitno malo talenta le imaš, ali pa velja, da maraton lahko preteče vsak :wink: :D

Nataša napisal/-a:
- imam ta in oni talent in na marsikaterem življenjskem področju mi gre več kot gladko, za tek pa prav gotovo nimam nobenih posebnih naravnih in v zibelko položenih sposobnosti.
- Odmisliti, da bo nekje vedno nekdo, ki bo zviška gledal na moje dosežke, in nekdo, ki se mu bodo zdeli nedosegljivi.


Tiste, ki bi lahko zviška gledali na pretečen maraton, pa ne poznam, ne na TF, še manj zunaj njega. Je pa ogromno teh drugih, tako na TF, še več pa zunaj njega.
Kar pogumno na naslednjega.
#198810
Bravo, Nataša! :clap:
Mi je všeč, da si lepo in realno opisala svoj tek, svoje dvome in tudi svoje muke med maratonom. A na koncu se je očitno splačalo. :D
Glede tega, da bi na tvoje dosežke kdo gledal zviška, pa se strinjam z raziskovalcem.
#198814
Čestitke Nataša za pretečen maraton in za lepo spisano poročilo. :clap:

Veselje ga je bilo prebrat (2x sem ga), le poročilo o mukah na progi mi je dalo malo mislit, a to pa mene še vse čaka. Vesel sem da sem lahko tudi 2x tekel s tabo po PST-ju v času tvojih treningov. :D
#198830
Nataša napisal/-a:Tek je moj boj - je vse tisto, kar nisem. Potrpežljivost, umirjenost, garanje, čiščenje, enakomernost, ritem, zen, volja, trud, disciplina.


Nataša,

čestitke za tvoj Berlinski dosežek in hvala za tvoje krasno poročilo.

Ko ga prebiram, večkrat, še posebej zgoraj citirani odstavek, se spomnim na mojo športno nočno moro - plavanje. Če mi bo uspelo vsaj polovico tega, kar je tebi v maratonskem teku, potem bom morda, kdaj v prihodnje, lahko rekel, da sem ta pravi "železni".

Tečem od kar pomnim, praktično od malih nog. In vedno znova, z vsako tekmo, dobim kakšno novo izkušnjo. Mi pomaga, predvsem pri premagovanju vsakdanjih težav in stresov.

A kam gremo na naslednji maraton? Mogoče na Ljubljansko polovičko. Al pa je blo za letos že vsega preveč?

Lp, Matjaž
#198833
Pa sem končno tudi jaz uspela napisat pravo poročilo. Tole sem včeraj napisala na svoj blog:

Naj za začetek povem, da si nikoli nisem mislila, da bom kdaj tekla. To se mi je zdelo tako nemogoče, kot je sneg v Afriki. Potem pa sem šla na tabor Zoisovih štipendistov v Rakov Škocjan, kjer sem imela za somentorja Gregorja. Z zgodbami o teku in Ljubljanskem maratonu me je čisto zastrupil. Tako sem si kupila prve superge in šla tečt. Na LM sem odtekla 10 km, moža morila do nezavesti z vprašanji, če bom zmogla in bila na koncu neskončno srečna. Pisalo se je leto 2006.

Tistega leta sem se tudi logirala na TF, začela sem spremljati Ntin blog in v enem od svojih prispevkov je napisala seznam maratonov, ki bi se jih želela udeležiti. In takrat je padla odločitev - enkrat bom tudi jaz tekla v Berlinu. Prijavljena sem bila že lansko leto, pa se ga zaradi operacije nisem mogla udeležiti. Ko se spomnim kakšno razočaranje je to bilo. Ampak očitno se vsaka stvar zgodi z namenom. Letos sem se že priprav lotila z veliko resnostjo. Že v začetku leta sem v ta projekt pritegnila še Loni, potem pa se je prijavila tudi Nta in motivacija je bila zares zelo velika.

Moram priznati, da sem bila zadnje dneve pred maratonom že kar nervozna. Prijavljena sem bila na KAM, pa na Jezerskem nisem tekla, ker sem imela vneto grlo. Ko sva se z Lauferjem sprehodila do jezera, sem mu pokazala, kje me boli noga, on je pa čisto mirno dejal, da imam verjetno vneto pokostnico. Ko sem si pogledala, kaj so o tem pisali na TF, sem se zgrozila. Odločila sem se, da do maratona ne bom čisto nič tekla, če bo to kaj pomagalo. Zato je bila nervoza še toliko večja.

Maratona v Berlinu se ne da enostavno opisat, potrebno ga je doživet. Že dan prej smo se s TF družbo odpravili na tek do olimpijskega stadiona. Stadiona, kjer se je še mesec prej odvijalo svetovno prvenstvo v atletiki. Nemalo tekačev se je postavljalo v pozo in se slikalo na stezi, kjer je Usain Bold postavil svetovni rekord. Fascinanten objekt, še bolj pa atmosfera. Popoldne sva si z možem ogledala Berlin s turističnega avtobusa, se malo vozila s podzemno, šla v špageterijo, kjer je Milenko uspel naročiti večerjo v italijanščini, in šla kar zgodaj spat.

Nedelja, 20. septembra, pa mi bo ostala za vedno v spominu. Vstali smo kar zgodaj in se s TF-jevci dobili na zajtrku. Na štart sem se odpravila z Gregorjem, zaželela sva si srečo in se odpravila vsak v svoj štartni boks, on v G in jaz v H. Seveda sem štartala čisto zadaj in pogled na množico ljudi je bil veličasten. Po slabih 15. minutah smo tudi mi štartali. Začetek je bil hiter, za mene gotovo prehiter, a nisem uspela upočasniti. Ozračje je bilo še prijetno hladno, množica ljudi je tekla, ljudje ob progi so navijali. Do polmaratona mi je šlo odlično, nekje na 30. km me je začelo utrujat. Vročina je bila neznosna, postanki na okrepčevalnicah pa vedno daljši. Na okrepčevalnicah vedno izgubim veliko časa, po tem sem znana. A zaradi hipoglikemije, ki jo imam, si niti ne morem privoščiti, da bi kakšno izpustila. Zato sem se s tem že sprijaznila. Razen vročine je bilo vse super. Famoznega zidu nisem srečala, na 36 km sem opazovala tiste, ki so jih masirali in se spraševala, kaj se jim dogaja, saj so bili večinoma precej skremženih obrazov. Vesela sem bila, da v nogi nisem čutila nobenih bolečin. Množica ljudi je navijala na vseh 42195 metrih in še na tistih, ki so mi načenjali psiho. Predvsem na začetku sem vsakih 5 km pridelala še 100 m dodatka. Na polovički se je nabralo že za 0,5 km, na koncu mi je Garmin pokazal 42,830 km. Ker smo imeli imena napisana na štartni številki in ker sem tekla po skrajnem robu, sem bila ves čas deležna vzpodbud. Moram priznat, da če tečeš v Berlinu z nemškim imenom, je to kar prednost. So me kar vzeli za svojo.

Kilometri so minevali in prepričana sem bila, da bom prišla do cilja. In tudi sem. Sreča, ki sem jo občutila je bila nepopisna. Edino kar mi je manjkalo, da bi v tistem trenutku to z nekom delila. Tako pa sem bila v množici neznancev, ki so bili veseli in srečni tako kot jaz. Ko sem šla po svoje stvari in prebrala sms-e, sta me dva posebej nasmejala. Andrej, ki ga poznam še iz zgodnje mladosti, mi je napisal: "Sem slišal na radiu, da ravno zmagala nisi, je uspelo do cilja?" Je, je!!! In drugi sms je bil hčerkin: "Heey! Sm vidla na netu da že 2 uri tečš :) sam še 3. Sporoči kok boš tekla :) sj 42 je sam 7 več k 35 :)" Hmmm.. bodoča pravnica, pa takle jezik...:) Potem je prišel pa še eden, v katerem pravi, da sem imela odličen čas in je ponosna name. V njenem jeziku seveda. Meni pa so se ulile solze.

Za tale maraton v Berlinu se moram nujno zahvaliti več osebam:
Gregorju, ki me je spravil v tekaški pogon.
Hčerki Mateji, ki je velikokrat z mano tekla in me vzpodbujala, ko se mi ni dalo več.
Nti, ki me je navdušila ravno za ta maraton.
Milenku, ki je stoično prenašal moje muhe, me vozil na vse teke in me na njih tudi čakal.
Loni, s katero sem delila dobre in slabe trenutke in v kateri sem našla res pravo prijateljico in se je posebej potrudila, da je napisala obširno poročilo na TF.
Vsem blogerjem, katerih zapise sem brala, iz njih črpala nasvete in energijo, posebej pa še tistemu, ki me je postavil na realna tla, da sem se v zadnjih kilometrih spomnila besed "ne jamraj, raje se potrudi". Hvala vsem!

En cilj sem torej izpolnila, drugi pa mi je ostal za izpolnitev v naslednjem letu. V Berlinu, seveda.
Nazadnje spremenil nana, dne 24 Sep 2009, 16:37, skupaj popravljeno 1 krat.
  • 1
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17
  • 18

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA