Forum je namenjen objavi razpisov na tekaške prireditve, ki so pred nami.

Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons

#199223
Tretji neuspešen poskus zapored, če sem prav sledil. Čestitat, ali pa se vprašat, a ni pristop napačen. Bof je tu že pisal, da imamo Slovenci močan ultramaratonski potencial. Relativno močan seveda. Ampak da se najtežjih ultra zadev lotevamo preveč amatersko. Seveda je več možnosti. Morda je nekomu izziv, da s tako rečjo kot je Spartathlon opravi sam, brez kakršnekoli pomoči, s tistim, kar dobi na okrepnih postajah. V takem primeru OK. Če pa želi tekmovati, potem pa mora sprejeti pravila igre, s katerimi pristopajo najboljši. To seveda zahteva več sredstev, ampak možnosti za uspeh so mnogo, mnogo večje. Tekaški forum sodim da kar lepo prosperira na račun slovenskih tekačev. Morda bi se take "ekspedicije" lahko izvajale pod njegovim okvirjem.
Toliko za razmislek. Škoda se mi zdi toliko vstran vržene energije in na koncu neuspeh. Ker če ne prideš skozi cilj je to neuspeh. Bobu je pač treba reči bob.
#199242
Zgleda, da nekateri ne ločijo med ljubiteljskimi ultraši, ki nimajo sponzorjev, visokih plač, časa na pretek in denarja, da bi plačevali tričlansko ekipo za spremstvo. Domnevam, da Toni ne bi poizkusil že tretjič, če bi moral plačati tri prevoze, pa hotelska bivanja in rentakar pa še vse kar zraven spada. Dvomim tudi, da bi to financiral tekaški forum, saj tako pa spet nisem naiven :wink:

Ko se zagledaš v neko lepotico, pa naj bo to Sparta, se je pač lotiš po najboljših močeh. Mnogi jo gledajo, pa ne zberejo te moči. Toni jo osvaja in vsa čast mu. Jaz sem prepričan, da se je prav odločil, saj je imel veliko časa za premislek.

Sicer pa ne vemo, če je imel spremstvo, niti vzroka odstopa ne poznamo. Važno je, da smo zanj navijali (kateri smo) in da mu izkažemo priznanje.

Ker ga osebno poznam, vem da je pravi človek in upam, da bova čim prej poklepetala o tej lepotici.

S prijaznimi pozdravi ...
#199246
Zelo, zelo, kratko mnenje!

Občudovanja vreden pogum, "srce, ki ne odneha kjub težavam". Priznam, da sem nekoč na ultra izvedbe gledal malce "začudeno", pa vendar,... danes me ni mogoče prepričati drugače kot z argumentom stopiti na štart ultratekme in garati, garati,... celo uspeti!

Občutek imam, da bi nekateri "želeli leteti" !

Poizkusite!

DARE
#199255
Jest bi reku sam...svaka čast vsem, k so končal to težko tekmo in tud tistim, k so dal vse od sebe, pa jim na žalost ni uspel. Je pa ob neuspehih treba tud kritično pogledat stvari. Seveda, če je razlog poškodba oziroma ogrožanje lastnega zdravja...pol je odstop edina pametna odločitev. Ok, da že sama tekma zarad svoje dolžine ni glih zdrava za človeka, bi se najbrž strinjali skor vsi. :) Ampak to je že druga tema...

Mislm pa, da na tako tekmo ne morš jet brez spremstva dveh ljudi...mogoče tud sam enga. Pa ne gre se za nek luksuz...gre se za osnovno pomoč tekaču (hrana in pijača). Zanašat se na ponudbo okrepčevalnic najbrž ni glih najbl pametno...tist je sam dodatna ponudba. :) Seveda je lohk dnar problem...ampak ti si morš že pred štartom zagotovit čim večjo verjetnost, da bo šlo vse vredu. Drugač je vse skupej preveč negotovo...je pustolovščina z (nažalost) manj verjetnim uspehom.

Se je pa na letošnjem Špartatlonu spet vidl, kako tud velika imena ultramaratona dosegajo "slabe" rezultate. Na taki tekmi nobenmu ni lahko.
#199282
klopotec napisal/-a:Tretji neuspešen poskus zapored, če sem prav sledil. Čestitat, ali pa se vprašat, a ni pristop napačen. Bof je tu že pisal, da imamo Slovenci močan ultramaratonski potencial. Relativno močan seveda. Ampak da se najtežjih ultra zadev lotevamo preveč amatersko. Seveda je več možnosti. Morda je nekomu izziv, da s tako rečjo kot je Spartathlon opravi sam, brez kakršnekoli pomoči, s tistim, kar dobi na okrepnih postajah. V takem primeru OK. Če pa želi tekmovati, potem pa mora sprejeti pravila igre, s katerimi pristopajo najboljši. To seveda zahteva več sredstev, ampak možnosti za uspeh so mnogo, mnogo večje. Tekaški forum sodim da kar lepo prosperira na račun slovenskih tekačev. Morda bi se take "ekspedicije" lahko izvajale pod njegovim okvirjem.
Toliko za razmislek. Škoda se mi zdi toliko vstran vržene energije in na koncu neuspeh. Ker če ne prideš skozi cilj je to neuspeh. Bobu je pač treba reči bob.


V tem se popolnoma stinjam s klopotcem. Vsak, ki je že kdaj poskusil kako ultro ve, da je brez spremstva in dobre logistike uspeh bolj kot ne prepuščen srečnemu naklučju. Moje mnenje je da tekač na taki preizkušnji ne sme razmišljati o ničemer drugem kot o teku, vse ostalo pa mora biti na plečih ekipe, ki je lahko v nekem trenutku tista, ki je ključ do končnega uspeha.
Žal je seveda to povezano z velikimi stroški, ki si jih večina od nas težko privošči in se zato raje izogibamo takih prireditev ali pač gremo poskusit srečo.

Seveda pa si Toni zasluži vse spoštovanje za pogum in srčnost :cast: :cast:
#199288
Pravkar sem se menil s Tonijem,ki mi je povedal,da je bilo peklensko.Najprej dež,nato
pa temperature okoli 40 stopinj.Povedal mi je.da mu je od začetka šlo zelo dobro,dokler ni
dobil žuljev.Odstopil je na 160 km po 22 urah.Bil je tako izčrpan,bolele so ga noge,da ni mogel več niti hoditi.To se je zgodilo,ko se je moral povzpeti na hrib ( 1200 m ).Omagal
je tam nekje 2 km pred vrhom hriba.Toni, vsaka ti čast,da si se sploh pojavil na štartu
tega peklenskega ultramaratona.Želim ti,da se čim prej regeneriraš in si poceliš rane.
Še enkrat :clap: :clap: :clap: .

:lauf:
#199310
Bravo Toni, glede na to, da je zelo pozitivna oseba s polno optimizma, verjamem, da mu bo tudi ta podvig nekega dne uspel, če ne v tretjem pa v četrtem poizkusu, jaz verjamem vanj in mu želim čimprejšnje okrevanje. Bravo Toni!!! :laola
#199331
Postavitev SANJ...to je bistvo vsega...in tega se nekateri ne zavedajo. Uresniitev sanj to leto, naslednje ali morda čez pet let...to je že drugotnega pomena. Problem je, da si večina ne upa sanjati...in si s tem niti poiskusiti. Toni ima sanje že vsaj tri leta,in se s temi sanjami prav toliko časa spopada po svojih močeh. Sam ga ne poznam osebno...zgolj dvakrat sva imela se srečati z očmi...a vseeno mu dajem kapo dol, da se je upal spopasti s tako preizkušnjo - po Mravljetovih besedah, najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu.
Kdaj je nekdo, ki ni profesionalec in ki nima močne finančne podpore, sploh pripravljen na tako dirko. Sam imam razmeroma veliko izkušenj iz ultra dirk, pa na to vprašanje ne znam odgovoriti. Če bi bil jaz v Tonijevi koži in bi imel zgolj 20% možnosti za uspeh (zaradi takih in drugačnih zadev), bi šel v Grčijo in poskusil nemogoče.
Zato, zelo kritično gledam na ljudi, ki rečejo vse kaj drugega kot: bravo Toni, vsaka čast, legenda si,...
Vsak se ima možnost kvalificirati in se podati na cilj te avanture. Glede na moje vedenje je do sedaj to uspelo le Dušanu...in glede na nadaljne vedenje, je imel do sedaj le Toni toliko jajc, da se je drznil spopasti se s tem peklom.

Torej, vsi "ultra" znalci...najprej si upajte postaviti svoje cilje...jih poskusite realizirati...ter šele nato analizirajte nekoga, ki je na dobri poti, da svoje sanje nekoč uresniči.
Toni, vem da ti bo nekoč uspelo!

Triatlonski pozdrav,
Žabc
#199344
Vse to, kar si napisal žabc je lepo in prav. Tudi tako se da gledati na stvar. In zato semtudi napisal, da če je nekomu izziv, da spelje tako dirko brez podpore je to pač njegova stvar in to pač poskuša.
Banalno pa je, če ti uspeh prepreči recimo to, da po nevihti skozi katero greš, nimaš na voljo suhih nogavic in copatov za nadaljevanje. Zelo dobro poznam občutek ko 70 km garaš v mokrih copatih in nogavicah. Daleč od užitka. Ali pa če te ponoči pošteno zebe in nimaš suhih cunj, da bi se vsaj malo ogrel. Vse to pa bi te lahko čakalo v avtu kak km za teboj. Ali pa če ti nima kdo pravočasno oskrbeti žuljev, ker si jih sam ne moreš in nimaš s čim. Se pa z današnjimi pripomočki da žulje lepo utišati. Nočni mraz in bolečina pa iz tekača izsesata še zadnjo energijo, ki je za take teke ni nikoli dovolj.
S stroški pa je tako. Če greš štirikrat sam je približno tako, kot če bi šel enkrat s spremstvom. Saj spremstvo ni garancija uspeha, možnosti pa zelo poveča. To je treba verjeti tistim, ki jim je uspelo.
Vse kar sem napisal je bilo v želji, da bi vsakemu našemu uspelo in ne vem zakaj sem sedaj "ultra znalec". Gotovo s stem mislil mene. Ampak nič hudega. Si pa vsi postavljamo svoje sanje. Vsak po svojih zmožnostih. Tudi jaz si jih in vem kao izgleda nepretrgana 20 ali 24 urna borba s terenom, z vremenom in s samim seboj. Če pa smejo o Spartathlonu reči kakšno samo tisti, ki so ga že uspeli preteči, potem pa moramo kar vsi utihniti. In kaj če nam potem forum?
#199362
Klopotec, v bistvu nisem mislil direktno nate (te ne poznam in zato ljudi ne obsojam kar tako), temveč na splošno na slovensko "športno javnost", ki stoji na zmagovalnih stopničkah skupaj s tistimi, ki jim uspe....ko pa jim "spodleti" pa so prvi v vrsti ko gre za kritiziranje in pametovanje o razlogih za neuspeh.
Seveda sem tudi jaz odražal samo svoje mnenje...in seveda ima vsak pravico do svojega mnenja. Kar sem hotel povedati, je da je včasih potrebno na neko zadevo pogledati iz različnih zornih kotov...in gledajoč iz mojega, ni niti enega (meni znanega)razloga, ki bi bil lahko razlog za neuspešen pristop k tekmi. Ljudje gremo včasih zaradi sanj z glavo skozi zid, čeprav že vnaprej vemo da je uspeh skoraj nemogoč. Zato osebno, še bolj cenim ljudi, ki so pripravljeni trpeti za nekaj višjega, kljub zavedanju da je cilj morda neosvojiv. Sam sem se podal na svoj prvi triatlon (ki je bil kar dvojni ironman) po vsega 6 mesecih zatem ko sem spoznal prve korake triatlona. Trpel sem kot žival, a je bil to zame sigurno največji uspeh do sedaj. Največji uspeh ker sem cilj osvojil v nepopolnih pogojih...zgolj z veliko srčnostjo. In prepričan sem, da je Tonija v odločitev da se tako pripravljen poda na tako zahtevno preizkušnjo, gnala prav srčnost.
Sam bi ravnal popolnoma isto!

Lep pozdrav,
Žabc

Pa brez zamere Klopotec...ni bilo nič osebnega
#199416
Toni, bravo za vztrajnost in predvsem za pogum, saj je tisti hrib resnično ena popolnoma zajebana zadeva, ki te dotolče! Upam, da ti naslednje leto uspe zbrati toliko trme, da premagaš še tisti klanček in potem prideš do Leonidasa kot se za pravega ultraša spodobi! (za vse, ki ne veste in niste bili v Atenah pa samo podatek: ultra tekače začnejo moči pojemati že dva ali tri dni pred štartom, saj jih organizatorji potlačijo po tri - brez da bi se poznali, v dvoposteljne sobe in se jim za udobje teh, ki so jim glavni akterji, kratko malo jebe! Da ne govorim o neprimerni prehrani v hotelu, ki je bolj prenočišče kot pravi hotel ter še kup malenkosti, ki najedajo še preden se začne teči. Mimogrede, niti Scottie Jurek, niti letošnji zmagovlec in še kup predvsem Japoncev, niso prenočevali v tem baznem hotelu organizatorja.)

Dejansko pa javnosti na TF še enkrat ponovim: ali se odločiš, da probaš z glavo skozi zid in ob tem trpiš kot nor ali pa imaš ob sebi moštvo, ki je izkušeno, pozna pravila igre, pozna pravila obnašanja in predvsem ve - brez da bi tekač sam povedal - kaj mora v določenem trenutku storiti zanj.

Poglejte, saj sem že pisal o Špartatlonu, pa bi TF junakom, ki se bodo morda podali naslednje leto na Balaton, še enkrat dal v premislek: ali naj se vsak zajebava sam na poti in upa, da bo organizator imel na okrepni postaji tisto, kar potrebuje ali pa bo vedel, da je v njegovi bližini nekdo, ki prav vsak trenutek dirke bdi nad njim in mu tako čuva vse tisto, kar je najbolj osnovno in potrebno za dosego cilja. Trdim, da bi se, če bi bila seveda izražena želja in interes, dalo recimo Balaton, ki nam je precej bližji kot Atene in Šparta, oddelati s tekači in skupino spremljevalcev na japonski način. Bil sem na preizkušnjah in sem videl recimo delo moštva letošnjega (in v letu 2002) zmagovalca Ryoichi Sekiya: spremljevalno moštvo je imelo na skrbi devet tekačev iz enega kluba. Imeli so rentane štiri avtomobile (kar recimo na Balatonu nam ne bi bilo potrebno, ker bi imeli svoje) in kombi, ki je bil vedno pred prvim iz skupine tako, da ga je najbolj kvalitetno oskrbel s pravo in svežo tekočina, hrano in opremo. S seboj so imeli kuhinjo in jim kuhali japonsko hrano, ne pa da so jedli grško okrepčilo. Ostali so bili na poti sem in tja do glavnega avta in skrbeli za ostale, vmes pa je bila tudi fizioterapevtka, ki je lahko v kratkem času poskrbela za katerega koli tekača. Suha in primerna oprema ni bila problem, pa nočno spremstvo po temnih odsekih in podobno. Logistika je bila dodelana, imeli so brezžično povezavo, enega glavnega logistika, ki je usmerjal delo spremljevalcev in se mi zdi da fizioterapevtko in zdravnika, ki sta delovala precej bolj avtonomno od njegovih povelj. Prav tako postavljena in izvedena logistična podpora je vseh devet tekačev pripeljala iz Aten v Šparto!

Dilema ali se iti na enem takem ultra preizkusu neko avanturo in se »pribijati na križ« ali pa logistično postaviti vse stvari na svoje mesto pred štartom in nato samo odteči tisto, kar si želiš? Pa da ne bi po slovenceljsko takoj zajavkali zaradi denarja: recimo Balaton bi se dalo s čisto normalnimi sredstvi speljati v veliko zadovoljstvo vseh vpletenih. Že dol v Tihanyu, kjer je bungalovsko naselje, se da najeti bungalov (prek naše agencije!!!) za pet ljudi z vsem udobjem (in predvsem mirom pred štartom) za 90 evrov na dan (pa delite stroške s pet...), trgovina je na dosegu roke, kuhinja udobna, za po tekmi (po želji tudi prej) pa še (že v ceno vštete!!!) savna, masaže, bazeni... Pa mi povejte te silne, tako le profijem možno plačljive stoške najema treh bungalovov za recimo štiri dni za 15 ljudi, pa če je od tega pet tekačev, deset pa spremljevalnega osebja (dovolj jih je sedem ali osem), pa uporabo lastnih avtomobilov za dirko, sposojene radijske zveze, kupljeno hrano za čas dirke za tekače in moštvo ter še nekaj malenkosti? Koliko?
#199506
Bravo Toni!

Kljub odstopu, moje iskrene čestitke.

Nam, ki le na ekranskih zaslonih "gledamo" profil ter dolžino, se lahko le sanja o težavnosti te proge, da ne omenjam časovne limite, ki jih lahko doseže le peščica...

Kapo dol Toni!

Lep pozdrav iz Maribora! Zvone

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA