- 26 Okt 2009, 21:18
#203600
Predpolmaratonska mrzlica me niti malo ni grabila. Ni se mi dalo it laufat, brez motivacije sem bila, ker sem svoj največji letošnji cilj pač izpolnila in ker sem vedela, da kakšnega poštenega časa na 21 km tudi ne bom postavila ... kaj torej?
In sva delala vse v nasprotju z zlatimi pravili predpolmaratonskega obnašanja. Šla sva v savno in za zajtrk pred tekom sva se najedla štrudla. In en tak predsodek imam do Ljubljanskega maratona. Preveč množično, preveč to, preveč ono, vsi nekaj komplicirajo že mesece prej, vsi me sprašujejo, če grem, kot da je to edina slovenska tekaška tekma ...
Pa mi je "lublanc" včeraj dokazal, da nimam pojma! Na štartu smo zmrzovali in obenem prekipevali od dobre energije, Strojčki so nas pognali v tek, tekla pa sem kot urica - točno 6 minut na kilometer, kilometer za kilometrom. Niti malo se nisem počutila utrujeno, nisem se obremenjevala s časom, nič me ni bolelo, ma nič od nič in od nič! Tako sanjskega teka že dolgo nisem doživela ... morda le prvo polovičko v Radencih leta 2004, od takrat pa en sam safr
To, da sem pred enim mesecem pretekla maraton, je definitivno pomagalo. Noge se navadijo daljših razdalj, 21 km se mi je zdelo zelo malo. Ves čas sem med obrazi ob progi iskala znane obraze, imelo me je, da bi zaplesala, poskočila, zapela, karkoli, juhu! Zaradi Jimija, ki mi je donel iz slušalk, sem vmes koga tudi spregledala, žal.
Vmes sem seveda postala tudi mal požrtna in sem si mislila, da bi brez problema tekla pod dvema urama, če bi malo pospešila. Ampak tisto ne bi bil več zen. Ne, tokrat ne. Za par minut se ne bom matrala, je prelepo. In tako sem priskakljala v cilj. Dunajska se ni vlekla, o kilometrih sploh nisem premišljevala in na koncu sem imela še toliko energije, da bi lahko tekla do avta. Brez bolečinice. Noro.
Čestitke vsem!!!
In sva delala vse v nasprotju z zlatimi pravili predpolmaratonskega obnašanja. Šla sva v savno in za zajtrk pred tekom sva se najedla štrudla. In en tak predsodek imam do Ljubljanskega maratona. Preveč množično, preveč to, preveč ono, vsi nekaj komplicirajo že mesece prej, vsi me sprašujejo, če grem, kot da je to edina slovenska tekaška tekma ...
Pa mi je "lublanc" včeraj dokazal, da nimam pojma! Na štartu smo zmrzovali in obenem prekipevali od dobre energije, Strojčki so nas pognali v tek, tekla pa sem kot urica - točno 6 minut na kilometer, kilometer za kilometrom. Niti malo se nisem počutila utrujeno, nisem se obremenjevala s časom, nič me ni bolelo, ma nič od nič in od nič! Tako sanjskega teka že dolgo nisem doživela ... morda le prvo polovičko v Radencih leta 2004, od takrat pa en sam safr

To, da sem pred enim mesecem pretekla maraton, je definitivno pomagalo. Noge se navadijo daljših razdalj, 21 km se mi je zdelo zelo malo. Ves čas sem med obrazi ob progi iskala znane obraze, imelo me je, da bi zaplesala, poskočila, zapela, karkoli, juhu! Zaradi Jimija, ki mi je donel iz slušalk, sem vmes koga tudi spregledala, žal.
Vmes sem seveda postala tudi mal požrtna in sem si mislila, da bi brez problema tekla pod dvema urama, če bi malo pospešila. Ampak tisto ne bi bil več zen. Ne, tokrat ne. Za par minut se ne bom matrala, je prelepo. In tako sem priskakljala v cilj. Dunajska se ni vlekla, o kilometrih sploh nisem premišljevala in na koncu sem imela še toliko energije, da bi lahko tekla do avta. Brez bolečinice. Noro.
Čestitke vsem!!!