Zadnje novičke

[TatoSlo]

Kaj je narobe z naslednjim stavkom?

Na rekreativnem teku je zmagal državni reprezentant Boštjan Buč.

Ali naj tek preimenujejo v tek na 10 km, ali pa naj aktivnim atletom prepovejo udeležbo.

Naj revež vsaj enkrat kje zmaga.

haha, kako smešno....očitno ne poznaš atletike, oz. gledaš samo svetovna prvenstva, ko osvoji npr. 20 mesto v teku na 3000 metrov z ovirami...

ja sam res no, v Ptuju je na 8 urnem teku tut naredu daleč največ krogov, tak da ne govorit da je zmagu sam na rekreativnem teku. Mater ste krivični no (jst jezen)

[flikca]

Pa naj še jaz malo pokomentiram.

Zaradi supernujnih zadev čez poletje, sem se na letošnjo polovičko pripravljala rekordno malo, tako malo da sem se spraševala, če delam veliko neumnost, da sploh grem. Ker pa je bila želja glasnejša od pameti, sem v nedeljo stala na štartu skupaj z velikansko množico, in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi se odpovedala slovenskemu tekaškemu prazniku.

Ker za mano ni bilo nekih strašnih priprav, sem štartala temu primerno neobremenjena. Prvi kilometri so kar leteli, okrog desetega in osemnajstega kilometra pa je bilo kar malo krize in parkrat sem se tudi sprehodila. Ampak z rezultatom na koncu sem bila vseeno prav zadovoljna. Še bolj zadovoljna sem bila, da je polovičko že prvič nadvse uspešno pretekla moja mlajša sestrica, čeprav si je sama želela še boljši rezultat.

Drugače pa, proga mi je bila resnično všeč in se mi je zdela lažja od stare, če ne upoštevam tega da mi je lažje teči po trasi, ki jo že poznam. Zaključek stare proge se mi je zdel dosti težji in manj prijeten. Samo to me je zmotilo, kot nekatere druge, da je že dvakrat prej pisalo 21 km in sem debelo gledala, kje za vraga je zdaj ta cilj . Sem bla pač že malo zmatrana

Navijači - nepopisno. Neka gospa (pa ne na okrepčevalnici) je celo stekla do mene in mi prinesla kozarček vode. Glasba ob progi je reševala že skoraj obnemogle in navijanje množic nam je vračalo hitrost v noge. Brez The Stroj - ev si itak ne morem več zamisliti štarta na LM, potem pa še godba tu in tam, pa glasba iz zvočnikov, mažoretke pred ciljem, pa raglje, vzkliki...

No tudi sončka sama na Ljubljanskem maratonu še nisem videla, pa prav lepo izgleda. Upam, da se naslednje leto spet vidimo...

[Popaj]

Pozdravljeni!

Zakaj je zame ljubljanski maraton največja športna prireditev pri nas?
Ko še nisem tekel, oziroma še nisem hodil na rekreativne teke, sem mislil, da je največja športna prireditev, ko se igra super pomembna tekma v košarki, nogometu, hokeju, morda svetovno prvenstvo v veslanju, jasno Vitranc itd. Pa na teh tekmah doživiš kot gledalec veliko lepega, pa tudi še kaj drugega. Po koncu tekme na kupe pivskih pločevink, kričeče mladeniče, ki bi grizli za svoje moštvo, neskončna razočaranja ob porazih, navijaške izgrede, totalne prbitke (staro in mlado) itd.
Na ljubljanskem maratonu poražencev praktično ni. Vsi, ali pa skoraj vsi smo ponosni na pretečeno razdaljo in s svojim rezultatom. Dokazujemo se sebi in ne narodu, ali kakšnemu trenerju, ali pa celo kakšnemu kvazi prijatelju. Z nami tekači so zadovoljni gledalci in ljudje, ki nas imajo radi. Skratka na tisoče zadovoljnih ljudi, ki po koncu prireditve zapuščajo ljubljanski maraton z novo izkušnjo. In mislim da ne smo s športno. Tudi s tisto izkušnjo, ki nam v življenju da nekaj več. Ni lepšega, ko ti oče ali mama, sin ali hči, rečejo, Bravo-dober si!. Pa verjetno nimajo pojma, koliko si treniral, kako si preživljal tek ali kaj te žene v to kalvarijo. Vejo pa nekaj. Da si se trudil.
Ko berem ta forum, se strinjam z vsemi. Tistimi, ki neizmerno hvalijo Ljubljanski maraton in s titimi, ki tudi kaj pokritizirajo. Le tako bo lahko Ljubljanski maraton rasel in bil vedno boljši.
To so moji razlogi, zakaj je Ljubljanski maraton daleč največja šporna prireditev v naši domovini!
Pa še to.
Ker sem svoj prvi maraton pretekel v Radencih mi ne zameriti, da Radenci ostajajo moja prva tekaška ljubezen.

[Runcajz]

In še moja malo nenavadna zgodba:

Po Berlinu, kjer sem skuril svoje želje, kar sem popisal tam, sem ostro zakopal in k programu dodal nekaj lastne požrešnosti in hlastanja za rezulattom. Pa me je na drugem treningu ustavila bolečina, prav na novi trasi tam nekje pri Brdu. Bila je jasna noč s polno luno in v hladnem večeru sem šepal za Mostecom domov za bežigrad ter razmišljal, da je sezona končana. Po ultrazvoku in diagnozi pretrgana mišica sem to tudi objavil prijateljem, Jerneju in se pomiril. Vsaj govoril sem si. Po napornem tednu v službi in prihodu v petek zjutraj ob dveh domov, ko sem rekel: ejga, dobr da ne grem na maraton, sem tolk zdelan, prileti dopoldne z nekakšnimi intersport vrečkami Pyxy in pravi: veš, smo te pozabili odjaviti, pejd vsaj po majčko. Adrenalin, 25 sekund premisleka, tefon domov, kjer mi ni bilo treba povedati niti do konca: Ampak da ne bo potem spet psiho drame dva tedna!, saj sem razumel. Takoj sem naročil dva kosa kruha in začel delati za dva, tako sem bil motiviran. Potem je sledilo vroče hladno in urejanje glave: pet tednov pravzaprav nisem treniral dvakrat sem tekel ,manjk kot deset. Vendar: idealna priložnost, da poskusim teči za užitek in predvsem spoznanje, kaj pomeni uravnotežen tek v idealnem območju FSU, malo eksperimentiranja s hrano in pijačo....Zvečer sem šel po številko, na poti do avta sem na skrivaj, z veliko strahu, kaj bo rekla mišica, stekel nekaj 100 m. Vse OK.

Sobota je bila dan za carbo loading, pitje in počitek. Zvečer sem šel okoli bloka kultni km za mišični spomin, uf, akko je pasalo, sem se moral nazaj držat, da nisem zbezljal en 5 km krog.

Nedelja: obredno oblačenje, nove cepke, potem pa na štart. Klasika: prjatli, slikce, ogrevanje čisto na lahko. S Pyxyjem sva se zmenila: začneva na izi (njegov PB izpred 30 let je pod 3 ure, zdaj je tekel svojega prvega v drugi inkarnaciji). Prvi km lepi, enakomerni, tempo počasi nad 5:15, uživam in se nič ne ukavrjam s tempom, Na 14. me čakata moja navijača, popijem eksperiment in šibamo, sem na domačem ternu. Na 16 se s Pyxyjem ločiva, jaz blago potegnemm, na 19, še en eksperimentalni požirek, pitem pa šok: srce mesta utripa, od Evrope do Šubičke kot ena velika aorta, ki nas vsrka in izstreli v drugi krog. Ta špalir mi še zdajle, ko pišem, dviga dlake. Kot v Berlinu, le tako blizu, tako veselo, topolo in domače, toliko znanih in prijazni. Nekja povsem drugega kot vsakdan v tem istem mestu!? Ne gledam na levo v cilj 21., izpolnil sem poskus Harukija: na 21. moraš priti močan kot lev. Tokrat sem res bil. Spet v krog, v Rožni se jaz veselim vsaj toliko, kot dva otročka, ki stegujeta rokco za udarit, na Grbi, kjer me je zasekala mišica se mi smeje: telo dela kot urca. Tečem malo za Rayjem, dohiti me Inot in njegov grozd, sledim do zgornje Šiške, potem pa se začnejo malo, ne naglas, a vendar, oglašati izmučene in neutrjene noge. Gel, osredotočim se na moja dva, ki me čakata na 25. Spet eksperiment, do Dunajske nekako lebdim, malo, ampak res malo mi je žal za rezultat Inotovega grozda, na Dunajski se postavim na črto in tečem, tečem, tečem na štetje do osem in spet in spet. Za menoj se ves čas šlepa en individuum, ki me pri Astri prehiti, ne morem mu več slediti, tole je iztek, ne samo dneva, vsega leta, vseh ur in kilometrov. Tam, kjer je prej bila aorta in srece, je majhna, a še živa arterija, ne posrka me v cilj. Tja me nesejo emocije, priznam.

V cilju lebdim, malo mi je žal, da je konec, ampak zdaj res mroam počivati in se zagledati naprej. Precej sem tvegal s telesom danes, hvaležen sem mu, ker je razumelo, da ga me priganjam do ciljev, temveč le do želje. Po Berlinu sem bil boljši človek, danes sem povrh še mirnejši.


Pyxy in Zdravko, pa Jernej in ostali: hvala, je blo fajn. Darko, tebi sploh kapo dol več kot enkart za -3. Way to go, kot pravijo. Ta LM je bil tak, da bi kar pritisnmil na pavzo, da se film ustavi. Oharnimo ga takega kot prireditev z največjo koncentracijo pozitivne enrgije v tem času in prostoru!

Ne ponavljajte pa tele moje zgodbe, nisem primerr pametnega in dobrega vedenja do sebe.

Pa se spet kej vidmo!

Runcajz

[Biz]

Sem pošpegal kako je z dunajskim maratonom. Tam imajo omejitev 8000 (42k), 10000 (21k), 8000 (štafete) - skupaj 26.000 tekačev. Če bo šlo tako naprej, kot doslej, bo tudi LM kmalu tam tam. Ko se prijaviš, moraš povedati svoj najboljši čas in samo sklepam lahko, da je to neka podlaga za uvrstitve v štartne bokse. Začetna ravnina je široka in čisto spodobno dolga (5 km, 1 ovinek), tako da vsaj na začetku ni toliko gužbe, kljub vsem tekačem. Ali štartajo čisto hkrati ne vem, ampak piše ob 9:00 pri vseh. Imajo zanimivo varianto maratona - štafete (4 tekači, maratonska razdalja, vsak ima neko drugačno razdaljo, tako da lahko teče cela familija ali grupa prijateljev namesto našega rekreativnega teka).

Ko pa primerjaš ceno, ima Ljubljana precej nižje štartnine. Maraton pride 69 EUR, polovička 39 (ok oboje v predprijavi nekoliko manj), štafeta 100 eur. Če hočeš majico, te pride še dodatnih 24 EUR. Handling fee 5 eur, ne zastopim sicer povsem, ali zaračunajo ali ne... Pri vsem tem se pa sponzorjev kar tare...

Več lahko sicer pove kdo, ki je dejansko bil zunaj...bo bolj kvalificirana primerjava...meni pa se zdi, da je LM zelo dobro organiziran, z veseljem se ga še udeležim in četudi malo šimfamo čez razdaljo (ni točna ) ali gužvo... radi ga imamo.

[natasa]

Evo še zajčice na 4:15 .

Moj letošnji maraton je bil najlepši LM do sedaj, saj sem ga lahko odtekla v prijetnem tempu v še prijetnejši družbi. Ponosna sem bila, da lahko tekače spodbujam, jim pomagam, svetujem ...do njihovega prvega maratona.
Najtežje je bilo po 30-tem km, ko so maratonci začeli popuščati, očitno je bil zid premočan. Prav vsakega mi je bilo žal !!!
Petka je bila edina, ko je z mano zdržala od začetka do konca !!!

Po maratonu odlična malica v Maksiju in še boljša analiza v Portalu, kjer sem spet spoznala nekaj novih fac TF-ja
!!!
Morda pa se naslednje leto spet vidimo v vlogi zajčice !!!

Zdaj pa regeneracija in počitek do Sladkih 6!!!

[ZdravkoC]

Nekje je ZdarvkoC napisal, kako priti do časa na maratonu. Po formuli čas prve polovičke + čas druge polovičke +10 min ... Zato se mi zdi smiselno, da bi tudi zajčki tekli tako, še bolje eden z hitrejšim prvim krogom, kot je že nekdo napisal, drugi z enakomernim tempom. Kot je videti nas večina ne zna teči enakomerno po celi progi kot sami zajčki. Mogoče za razmislek za drugo leto, da ne bi bili zajčki tako razočarani kot letos!

Zajčki niso nikoli razočarani
ZdravC je res pisal o tem, kako določiti okvirni tempo na maratonu. S tem je mišljen enakomeren tempo na celi progi. Zajčki jasno govorijo, da je tekaška večina v zmoti. Vsi tečejo prehitro v prvem delu in v drugem ne morejo držati tempa zajčka, ki ga dohiti. Neverjetno je, kot je že Inot napisal, da vso pot nenehno prehitevaš in po polovički te sploh nihče ne prehiti. Vsi, ki jih srečaš, omagujejo.
Držati se zajčka vsaj v prvi polovici, bi bilo vsaj za 50 % tekačev zelo primerno. Zajček bi te namreč naj v začetku držal malo nazaj, da nisi prehiter, seveda, če si se sploh odločil za zase primeren čas.

[flikca]

Popaj, ful mi je všeč tvoj prispevek. Res si povzel bistvo tega dogodka in zakaj nam toliko pomeni

[Rollback]

ZdravC je res pisal o tem, kako določiti okvirni tempo na maratonu. S tem je mišljen enakomeren tempo na celi progi. Zajčki jasno govorijo, da je tekaška večina v zmoti. Vsi tečejo prehitro v prvem delu in v drugem ne morejo držati tempa zajčka, ki ga dohiti. Neverjetno je, kot je že Inot napisal, da vso pot nenehno prehitevaš in po polovički te sploh nihče ne prehiti. Vsi, ki jih srečaš, omagujejo.

Sicer imaš prav, prijatelj ZdravC, ampak tudi tebi, izkušenemu mačku, se rado zgodi, da drugo polovičko na maratonu popustiš.
Smo pač vsi krvavi pod kožo, ko se zaletimo v zid....

[Loni]

Meni je bilo od vsega najbolj všeč tole in zdaj sem v resnih dilemah, a it drugo leto sploh tečt a samo navijat!

avtorica fotke je -marjetka- in ne gospod 5:00

[skorc]

Te z TF zastavo so pa itak zmagale!!! Bravo naši navijači.

[TaiMing]

Sicer imaš prav, prijatelj ZdravC, ampak tudi tebi, izkušenemu mačku, se rado zgodi, da drugo polovičko na maratonu popustiš.
Smo pač vsi krvavi pod kožo, ko se zaletimo v zid....

Pri debatah v zvezi z zajci ima najbrž vsak po svoje prav. Teorija pravi, da je najbolj optimalen enakomeren tek, dejstvo pa je verjetno tudi, da takšen tek redko komu uspe, če se zadeve ne loti z nekaj rezerve. Če ne znaš oceniti v kakšnem tempu bi tek lahko pretekel enakomerno, se pač zaletiš v zid, za katerega upaš, da bo prišel čim pozneje in bo čim mehkejši, nato pa poskušaš rešiti kar se rešiti da. Vsekakor s tem povečaš verjetnost odstopa in poškodb, zato to najbrž ni pristop, ki bi ga kazalo spodbujati, mogoče pa je pri neizkušenih maratoncih res, da na ta način nekoliko zmanjšaš verjetnost, da boš podcenil svoje skrajne zmožnosti.

Sicer pa, če bodo zajci hoteli zadovoljiti vsak okus, jih bo na koncu kot zajcev, zato je po moje popolnoma vseeno, če ostane tako kot je sedaj. Zajci so pač za orientacijo, nimajo pa stalne družbe. Če se odločiš za neoptimalen način teka, štartaš recimo z zajcem za 3:00, ga nato gledaš kako počasi izginja v daljavi, nato se začneš ozirati za zajcem za 3:15, ki te prehiti nekje v drugi polovici drugega kroga, nato pa s skrajnimi močmi poskrbiš, da te ne prehiti še zajec za 3:30.

[petka]

Meni je bilo od vsega najbolj všeč tole in zdaj sem v resnih dilemah, a it drugo leto sploh tečt a samo navijat!

avtor fotke je verjetno gospod 5:00

Punce, super ste ble!!

[JakaStrumbelj]

Predolg ali prekratek maraton... vseeno! Važno da je lušno.

Zdaj pa resno: to je bil moj prvi maraton in vseh 42 in nekaj kilometrov sem užival. Da o občutkih v cilju ne govorim. Fenomenalno!
Od štarta do približno 20tega kilometra sem se držal zajca za 3:30. In počutje po prvem krogu je bilo prav neverjetno, noge lahke, glava bistra in hitrost je temu primerno narasla. zato sem vse tja do Drenikove pridno prehiteval druge tekače. Na koncu pa se je to izkazalo za hudo napako (maratonski zelenec ) in zajec me je tam nekje na 35tem kilometru brez težav ujel in prehitel. Moči so začele pojenjati že malo prej in gel je prišel kot odrešenje, prav tako pa zvesti navijači v obliki staršev in sester.
Zadnje kilometre sem odtekel s taktiko teka, hoje in raztegovanja.

Organizacija zelo dobra, le tekači bi bili lahko bolj samokritični in se postavili glede na svoje zmožnosti... (sam sem štartal nekje pri semaforju med Šubičevo in Slovensko cesto, pa smo z zajcem za 3:30 skoraj ves krog prehitevali počasnejše tekače).

[happy]

tudi jaz moram resnično pohvaliti popajev prispevek. povedal je tisto, kar vemo/mislimo vsi oz velik del udeležencev, pa ne znamo tega tako lepo izrazit z besedami.
to je bil zame prvi uradni polmaraton (za veselje sem tekla tudi že precej dlje) in bolj kot to, da sem tekla 15 min hitreje, kot sem predvidevala, in to, da po lanski poškodbi nisem več vedela, če bom sploh še tekla, mi je največ pomenilo, ko mi je mami (moja "spremljevalna ekipa") v cilju rekla :"bravo, ponosna sem nate!"

kar pa se tiče maratona, je bil to naaaaaajboljši dan v zadnjih nekaj letih, kar sem jih preživela. meni je vzel tri dni - v soboto sem itak imela tak "reisefiber" ali tremo po domače povedano, da cel dan nisem nič pametnega naredila in sem samo hodila okoli gor in dol, v nedeljo je bil dan D, v ponedeljek pa sem še ceu dan euforično podoživljala dogodke preteklega dne, navijače ob progi, brez katerih ne bi imela takega poleta v zadnjih kilometrih, the strojev, ki so poskrbeli za nepozabno vznemirljive minutke čakanja (s pulzem 180 pomoje) na tek skozi štart, sončka, ki se je naredil ravno ob pol enajstih,vseh ljudi, ki so prišli tja res samo navijat in spodbujat tekače, majhne otroke, ki so stegovali rokice ob progi, da smo jih "ploskali", navijače, ki so še sami sebi ob progi priredili prave žure s harmonikami in pivom, ... najboljše pa je, ko tečeš zadnjih par sto metrov in nato.... stopiš preko črte in dejansko ti JE uspelo! zmaga s samim s sabo! ko sam sebi rečeš - bravo, dobro je bilo! skratka, meni je bilo to nepozabno doživetje, navdušena sem itak čisto preveč in komaj čakam na naslednje leto, oziroma na naslednji maraton:)))