- 27 Okt 2009, 21:16
#203742
In še moja malo nenavadna zgodba:
Po Berlinu, kjer sem skuril svoje želje, kar sem popisal tam, sem ostro zakopal in k programu dodal nekaj lastne požrešnosti in hlastanja za rezulattom. Pa me je na drugem treningu ustavila bolečina, prav na novi trasi tam nekje pri Brdu. Bila je jasna noč s polno luno in v hladnem večeru sem šepal za Mostecom domov za bežigrad ter razmišljal, da je sezona končana. Po ultrazvoku in diagnozi pretrgana mišica sem to tudi objavil prijateljem, Jerneju in se pomiril. Vsaj govoril sem si. Po napornem tednu v službi in prihodu v petek zjutraj ob dveh domov, ko sem rekel: ejga, dobr da ne grem na maraton, sem tolk zdelan, prileti dopoldne z nekakšnimi intersport vrečkami Pyxy in pravi: veš, smo te pozabili odjaviti, pejd vsaj po majčko. Adrenalin, 25 sekund premisleka, tefon domov, kjer mi ni bilo treba povedati niti do konca: Ampak da ne bo potem spet psiho drame dva tedna!, saj sem razumel. Takoj sem naročil dva kosa kruha in začel delati za dva, tako sem bil motiviran. Potem je sledilo vroče hladno in urejanje glave: pet tednov pravzaprav nisem treniral dvakrat sem tekel ,manjk kot deset. Vendar: idealna priložnost, da poskusim teči za užitek in predvsem spoznanje, kaj pomeni uravnotežen tek v idealnem območju FSU, malo eksperimentiranja s hrano in pijačo....Zvečer sem šel po številko, na poti do avta sem na skrivaj, z veliko strahu, kaj bo rekla mišica, stekel nekaj 100 m. Vse OK.
Sobota je bila dan za carbo loading, pitje in počitek. Zvečer sem šel okoli bloka kultni km za mišični spomin, uf, akko je pasalo, sem se moral nazaj držat, da nisem zbezljal en 5 km krog.
Nedelja: obredno oblačenje, nove cepke, potem pa na štart. Klasika: prjatli, slikce, ogrevanje čisto na lahko. S Pyxyjem sva se zmenila: začneva na izi (njegov PB izpred 30 let je pod 3 ure, zdaj je tekel svojega prvega v drugi inkarnaciji). Prvi km lepi, enakomerni, tempo počasi nad 5:15, uživam in se nič ne ukavrjam s tempom, Na 14. me čakata moja navijača, popijem eksperiment in šibamo, sem na domačem ternu. Na 16 se s Pyxyjem ločiva, jaz blago potegnemm, na 19, še en eksperimentalni požirek, pitem pa šok: srce mesta utripa, od Evrope do Šubičke kot ena velika aorta, ki nas vsrka in izstreli v drugi krog. Ta špalir mi še zdajle, ko pišem, dviga dlake. Kot v Berlinu, le tako blizu, tako veselo, topolo in domače, toliko znanih in prijazni. Nekja povsem drugega kot vsakdan v tem istem mestu!? Ne gledam na levo v cilj 21., izpolnil sem poskus Harukija: na 21. moraš priti močan kot lev. Tokrat sem res bil. Spet v krog, v Rožni se jaz veselim vsaj toliko, kot dva otročka, ki stegujeta rokco za udarit, na Grbi, kjer me je zasekala mišica se mi smeje: telo dela kot urca. Tečem malo za Rayjem, dohiti me Inot in njegov grozd, sledim do zgornje Šiške, potem pa se začnejo malo, ne naglas, a vendar, oglašati izmučene in neutrjene noge. Gel, osredotočim se na moja dva, ki me čakata na 25. Spet eksperiment, do Dunajske nekako lebdim, malo, ampak res malo mi je žal za rezultat Inotovega grozda, na Dunajski se postavim na črto in tečem, tečem, tečem na štetje do osem in spet in spet. Za menoj se ves čas šlepa en individuum, ki me pri Astri prehiti, ne morem mu več slediti, tole je iztek, ne samo dneva, vsega leta, vseh ur in kilometrov. Tam, kjer je prej bila aorta in srece, je majhna, a še živa arterija, ne posrka me v cilj. Tja me nesejo emocije, priznam.
V cilju lebdim, malo mi je žal, da je konec, ampak zdaj res mroam počivati in se zagledati naprej. Precej sem tvegal s telesom danes, hvaležen sem mu, ker je razumelo, da ga me priganjam do ciljev, temveč le do želje. Po Berlinu sem bil boljši človek, danes sem povrh še mirnejši.
Pyxy in Zdravko, pa Jernej in ostali: hvala, je blo fajn. Darko, tebi sploh kapo dol več kot enkart za -3. Way to go, kot pravijo. Ta LM je bil tak, da bi kar pritisnmil na pavzo, da se film ustavi. Oharnimo ga takega kot prireditev z največjo koncentracijo pozitivne enrgije v tem času in prostoru!
Ne ponavljajte pa tele moje zgodbe, nisem primerr pametnega in dobrega vedenja do sebe.
Pa se spet kej vidmo!
Runcajz