Zadnje novičke

[Nataša]

Očitno res ne, če si moje bunde nisi zapomnil zdaj sem si oddahnila

[primus]

Jep, prvič je vedno nekaj posebnega. Tudi pri teku. Tele zgodbe do sedaj še nisem pravil ampak moj ego si je menda že opomogel.
V letu 2000 sem spomladi začel redno tečt in se tudi kar kmalu odločil, da grem na svojo prvo tekaško prireditev - da pač malo pokukam iz ilegale. Ponavljam prireditev, ne tekmo - kaj naj jaz na tekmi? In sem si nekako logično izbral Olimpijski tek – saj se sliši nekako bolj 'sodelovalno' kot tekmovalno, a ne? Olimpijski tek v Logatcu je junija in ima dve razdalji; najprej je 3km tek (osnovnošolci imajo tako še športni dan), potem pa takoj za tem tekom še cca. 10 km razdalja, s tremi krogi po logaških ulicah. Junaško sem se odločil za 10 km tek, saj sem sam že tekel nekako blizu teh razdalj. Po končanem 3 km teku, kjer je res ogromno udeležbe, se nas je na vročem junijskem soncu okrog 11h na štartu zbrala manjša skupina tekačev. Pozneje sem razšlogal, da so bili to večinoma fantje iz lokalnega smučarsko tekaškega kluba in morda še kakšen meni podoben desperados. Štart je bil ustrezno vesoljsko hiter, čemur seveda nisem sledil, sem pa vseeno šel bistveno prehitro. Plus vročina. Kazen je bila vzgojna, na sredini drugega kroga sem umrl in - zahodil! Po 5 km. Katastrofa. Najraje bi se kar zakopal. Po nekaj minutah hoje sem poskusil zopet s tekom in v tempu, ki je bil bolj blizu nekoliko hitrejši hoji, le nadaljeval. Ker sem imel toliko dela sam s seboj, sploh nisem opazil, da sem se približujoč koncu kroga namesto v nov krog, namenil v cilj. Ampak mladina je očitno naredila špalir za prihajajočo zmagovalno skupino, ki se je že bližala. Seveda je mularija umrla od smeha, ko je izpadlo, da želi en stari zmagat z dvema krogoma namesto s tremi. Ok, poleg telesa je bila sedaj psiha še dodatno v podnu in počasi sem jo (ob ustreznih opazkah) mahnil še v tretji krog. Takrat, v tistem krogu, sem prvič malo 'popraskal po podnu' in sam pri sebi dobil potrditev, da prav hiter nisem, sem pa do sebe zadosti zaj.... In sem na trmo končal tisti tek.
Potem je bilo očitno vse lažje: oktobra tistega leta je sledil v Ljubljani prvi polmaraton, čez dve leti pa še cel. Brez podobnih dram - očitno sem (vsaj delno) ozdravljen prehitrih začetkov.
Vsekakor lepi spomini.

primus

[Nataša]

dobr ... vsaj v bundi nisi bil!

p.s. si te kar predstavljam ....

[ZdravkoC]

Prvega ne pozabiš
Leta 2005 sem šel na sojo prvo tekaško preizkušnjo, sicer tek na smučeh. Kot začetnik sem prej opravil silne tri treninge po 6 km. Tekma je bila malo daljša od vseh treningov skupaj, saj je to bil moj prvi tek čez Pohorje – Pohorska smučina. Zelo vešč tekaških smuči po treh treningih sem si na tekmi po številnih padcih uspel natolči oba palca na rokah, da se niti poganjati več nisem mogel. Tako sem capljal in pricapljal v cilj, ko je organizator že pospravil šotor v cilju, kjer je delil topli obrok. Seveda sem še ujel zadnjo porcijo pasulja. Ves premražen in poklapan sem se prismejal domov. Zaradi bolečega hrbta sem bil rahlo sključen naprej. Res se nisem mogel popolnoma zravnati. Žena me je vprašala, če čakam na medaljo, ali zakaj sem tako prepognjen?
Naslednji dan sem obiskal zdravnika in dobil sem še mavec, saj sem si na palcu leve roke odkrhnil sklep (abrupt ali nekaj podobnega).

Pri svojih krepko čez 90 kg sem vsekakor hotel nadaljevati z gibanjem. Po spominu sem ravno takrat prilezel iz 96 na 93 kg. Snega je bilo kar nekaj in pričel sem s pohodi po pobočju Pohorja. Pohodniško razdaljo okrog 8 km sem vsak dan tudi delno pretekel in po dveh tednih že prvič v celoti. Tako sem zaključil mesec marec. Pred menoj sta bila še dva meseca tekaškega uvajanja. Kmalu sem na treningu prvič pretekel 12 km v 1 uri in 22 minut. Polžje sekcije takrat še ni bilo na TF, ne vem pa, zakaj je nisem ustanovil, saj bi bil upravičeno najbolj použji polž.
Bližal se je moj prvi tekaški. V juniju sem štartal na teku čez Pohorje (31 km) Rogla – Maribor in tako razdevičil tekaško čistost.

Pred menoj je bil naslednji zares prvi. V glavi se je zasidrala ideja, da bi že isto leto opravil še z Ljubljanskim maratonom. In seveda sem. Bilo je res težko. Zid je bil trd, a glava še trša. Polovica glave je dopovedovala nogam, da naj hodijo, vendar je bila volja v drugi polovici močnejša. Odločitev je bila postavljena že pred startom in zadnje kilometre sem si pri vsakem koraku rekel »Na maraton pa nisem prišel hodit« in le tako sem zdržal v teku do cilja.
Ne, tega pa res ne bom pozabil.

[primus]

...si te kar predstavljam ....

hvala, hvala. ti res znaš pohvalit