Božanska izkušnja se je začela v res pravih zimskih razmerah. Pohodniška skupina je štartala že ob 5:00; kako se je Alja prebila iz Ljubljane do Šentilja mi ni najbolj jasno. Pač edina še nekako logična razlaga je, da je "Superwoman".
Ob 7:00 smo se po zasneženi AC prebijali tudi ZdravkoC, MarkoR in Samo:-). Zasnežena cesta je narekovala previden, počasen tempo in nosila del odgovornosti za klic Sebi in Semjula, ki adrenalinsko razgreta nista mogla več čakati.
7:13, 0km, Šentilj: preložimo "Drop bag"-e v Inotov avto, ki se je prijazno ponudil za podporo in začnemo avanturo!
V lahkotem teku prispemo na drugo stran AC, se obrnemo levo in po klancu skozi zasnežen gozd. Stopinje pred nami, markacije; prav smo!
7:30, 3km, ob Muri: Po tem, ko smo na Gradišču našli prvo skrinjico z žigom in kratkim spustom, že občudujemo Muro, ki se leno vije skozi zasnežen gozd. Strpno sledimo stopinjam Sebi in Semjula in si zabičamo: "Ne, ne bomo ju lovili".
8:43, 11km, Brod na Muri, Sladki Vrh: Žigosanje nam spet vzame cca. 5 min in že škrtamo po novozapadlem snegu proti Sladkem Vrhu. Pred barom nas čaka Inot, spijemo kavo, malo poklepetamo in nadaljujemo.
Spomini na Sladkih6 bi nas skoraj zapeljali po znanem krogu, vendar pa bi se znalo zgoditi, da bi nas zaradi strogih kriterijiev Šentiljske poti diskvalificirali

.
9:18, cca. 15km, Kmetija Sirk: Zdravko pravi, da je zdaj že čas, da nazdravimo s kozarcem domačega. Seveda se strinjava, pomahnemo še Inotu, ki z Žižo čakata zakopana v snegu, vendar pa nas pričakajo samo žigi. Nič, še bo priložnost za antioksidante!
Pot postaja težja in težja. Klanci in spusti si kar sledijo in v novozapadlem snegu nam zvrača gležnje. To je pravi trening!

10:06, 19km, Kmetija Zver: Jakob danes ni dobro spal. Razburjeno laja in kaže zobe: "Norci, kaj hodite v takem vremenu okoli hiše mojega gospodarja". Mini notička se zapiše v nekaj nevronov - naslednjič na Šentiljsko nikar brez nekaj pasjih kolačkov

. Vrtimo se okoli hiše in iščemo žig. To je morda problem adrenalinsko nabitih tekačev, ki jim vsaka sekunda poteka kot minuta. Dobimo žige in zašibamo naprej. Tokrat je žigosanje trajalo 7 minut.(!:))

Brutalno nadaljujemo pot proti Dražen vrhu; lomastenje po bregu dol, hitra hoja breg gor, sproščen tek po "ravnini". V mislih imam pico in pir. Inota pokličemo 20min pred Marijo snežno, in v piceriji na Zgornji Velki zaštartajo peči.
11:13, 26km, Picerija na Zgornji Velki: Fešta! Pice pripravljene, pivo na mizi, prijazna gospa Marija poskrbi za kruljenje v naših želodcih. Pozdrav in klepet z Loni, Marjan-om, še1PR in Vreme-nom. Življenje je lepo! Vreme je na naši strani, vse OK

. Sebi in Semjul sta ga zaterala naprej preden smo si lahko stisnili roke. Spustila sta pico. Postanek traja 30 min, nakar naspidirani zašibamo naprej.
12:00, 30km, Rajšpova gomila: Žig najdemo malo s ceste. Zdi se, da sneženje malo pojenjuje.
12:56, 34km, Vranji vrh: Na Lovskem domu žigosamo tako in drugače. Dizl se prileže in spet da nekaj energije. Pogled jemlje sapo - stotine hribčkov Slovenskih goric.
Dolg spust in spet klanec in spet spust in spet klanec, nekaj ravne ceste in spet rinemo gor, lomastimo dol....
13:53, 39km, Kmetija Gaube: Pri Gaube-ju

že čaka Inot. Končno pozdravimo Sebi in Semjula, ki že zagrizeno odhajata. Semjul malo mulo kuha, da je moral predolgo čakat. Čas je seveda relativen v teh pogojih

. Gibanica! Užival sem ob vsakem grižljaju. Zraven seveda še obvezen kozarec vina - saj smo v Slovenskih goricah! Paše. Idealno sladek. Po 30 minutah naslade zapustimo prijazno kmetijo in na vhodu že srečamo naše pohodnike - tudi oni kar šibajo!
15:00, 45km, Kmetija Eferl:Potrebno je kar nekaj spretnosti, da smo se prebili do žiga. Razigran nemški ovčar nori ob ograji par 100m nižje. "Dajte, pridite se igrat", govorijo njegove oči, medtem ko v gobcu stiska rumeno žogico.
15:20, 47,5km, Kmetija Krsnik: Pozdravi nas starejši gospod, izmenjamo par besed in že ga šibamo naprej, čez hribčke ob avtocesti. Počasi se mi začenja oglašat gleženj. Že pri Gaubeju sem moral malo popustiti vezalke, zdaj pa zadeva postaja moteča. Nič, ni časa za jamranje treba je priti v cilj.
15:58, 49km, vzpon na Brlogo: Začenja se najbolj strm klanec na poti. Veter nas neusmiljeno biča in snežinke se nam ostro zapikujejo v oči. Ne, sneženje nikakor ne pojenja, prej se je okrepilo. Stopinje tima pred nami je veter že skoraj zabrisal. Vrh! Kar naenkrat, ni bilo tako hudo ali pa smo zdaj že toliko odštekani, da nam je vse "ravno"

? Žig, fotka in šibamo dalje.
Gleženj boli

- nimam kaj, zdaj je treba naprej, še skozi vinograde pa do znamenitega tanka. Zadnji vzpon je blagodejen pred bolečim spustom do mejnega prehoda. Poziranje, fotkanje in hoja/iztek do gostilne Belna.
17:07, 54km, gostilna Belna: Uspeh! Polni vtisov prečudovite pokrajine in prijaznih ljudi začenjamo regeneracijo z laškim pivom

.
Inotu gre res velika zahvala za odličen "support". Ni mu bilo lahko po zasneženih slovensko-goriških cestah izvajati zimskega rallyja. Hvala Inot!
Pot smo prehodili v 9h54min bruto času (neto 8h10min). Glede na razmere sta bila lahko le Sebi in Semjul hitrejša.
Semjul: Več je snega, raj mam, večji je hrib bulš je, težji je ruzak, laži gre.
Sebi: VEČJI JE HRIB - BOLŠ JE!!!
Fotke še pridejo
