Bilo je tako. Firma Krstić je pobrala Gregu Bukovaca na avtobusni stanici po voznem redu u 8.00 u Domžalama. U 8.15 smo bili u Fužinama. Tam so bili tudi Lučko, Bor, Gaga in Miha. Lučka in Bora smo pustili bridki usodi in se odpeljali na žmigouc desno na Dolenjko, pri ta tretem janšatu in Kitajcih levo. Tokrat ne na peceno laco in kumale, ampak na PE-ES-TE!! Potem smo nekaj časa sedeli v avtu z zarošenimi šipami in mleli razna metafizična vprašanja v stilu kaj nam je tega treba bilo. Mimoidoči so se verjetno spraševali, kaj se v avtu dogaja, vendar tega ne vemo zagotovo oziroma for šur, ker je bla megla in nč nismo vidl spljoh. Potem se je pripeljal še tomaž od mateje brez mateje. In smo šli. Po odseku pst od dolenjke do kosez še nisem tekla, ampak mi je bilo všeč. Veliko bolj kot kasnejše vijuganje med bloki, kjer so zaprepadene mamice ustavljale vozičke in govorile svojim štirimesečnim genijem: »leeeeej, tečejo!«. Kot da bejbija zanima kaj drugega kot lastna noga in naslednji obrok! Mi pa smo vihrali kot….hm…hm…ajde vihar, ura je zgodnja, ne najdem druge metafore. Na viču je iz hoste planila h20. nisemo se je ustrašili, ker smo neustrašni. Vzeli smo si par minut za raztegovanje kolena na nogi. Nos sem izpraznila po cimerotičevo in pregnala vse gozdne živali. Potem smo šli naprej. Gaga in mihec sta držala kar spoštovanja vreden tempo in gaga je kljub vsej navlaki, ki jo je imela montirano na svojo persono, tekla s pravo eleganco. Upam pa si trditi, da se je mihec počutil kar malo zapostavljenega ob vseh džipiesih, empetrijih in ostalih čudesih tehnike. Vseeno je zgledal kar kontent. Na poti proti kosezam se je iz grmovja zapodila temna postava in nas sviftli dohitela. Staša. Moja mutola. Zdaj smo bili torej na poti bukovac, tišlar, hriberšnik in moon. Postajalo je napeto. Na ravnici pri koseškem bajerju je močno zapihalo in mi kar precej pokvarilo frizuro. Še dobro, da je za tovrstne probleme prej poskrbel trivremenski taft. Bukovac s tem ni imel problemov, ker mu ne pomaga noben taft. Kasneje smo izvedeli, da so veter povzročili Bigfrik in njegovi kolegi. Ih, počasnele. Kmalu zatem so se odprla nebesa, pravzaprav pa je bil to Darkov prtljažnik in v njem raznorazne vodne dobrote. Pojedli smo vse, zbili Darkota in avto, Bukovac pa je tudi padel na beton in prestrašil race na bajerju ter reduciral njihovo število s 30 na 20. V tistem momentu smo zagledali nekaj TF-jevcev, ki so seveda močno zaostajali za našo vodilno skupino. Bor je presenetil z novo jesensko kolekcijo seksi tekaške garderobe. Kar tako naprej. H20 se je odključila in nam za popotnico podarila nekaj paloma robčkov. Hvaležni smo bili. Potem smo nadaljevali pot. Večjih pretresov ni bilo več. Objadrali smo bloke, zelenice, pločnike in ravnice, si ogledali tekaški slog v steklih hypo banke, potacali travo pred hypo banko, se nekajkrat bežno izgubili, se marsikaj lepega pogovorili in bili res hvaležni za okrepčevalnico Dragonsove Darje na žalama. Uf, kako paše tista voda!! Bukovac je, kot že rečeno, za hip zavil v bokse oziroma k stari mami na govejo župco. Bila je vendarle nedelja, ura pa se je bližala dvanajsti. Mi smo vmes pregledali nagrobnike na žalama in si izbrali vsak svoje navijače. Vmes smo malo zahodili, ampak tega ne priznamo. Moje »suhljate« nogice (kost in koža, nimaš kej) so postajale vedno težje in zadnji kilometer pred ciljem sva z mojo kolegico Lourdes že orenk štrajkali. Bukovac in Tišlar sta naju pogumno opogumljala, vmes pa nas je dohitela še Zarja. Da o ekipi sproščenih tefejevcev, ki so zaključevali svojih 35 km, sploh ne govorim. Raje sploh ne govorim. Ker so bli čist preveč spočiti in prav NIHČE me ni hotel šlepat. Smrjk, že prav. In tako smo prišli na cilj. Mojih rekordnih 25-27 km oz. nekje vmes. Za nagrado sem pa kasneje dobila masažo in še vlada se je končno zamenjala. Kaj še češ. Dober dan je bil. Hvala vsem za družbo. Hvala tudi tistim, ki ste tole uspeli prebrati do konca. Bralna značka je vaša!
lp, Nta