Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#221111
Prvič na tem forumu odpiram novo temo in sicer s prav posebnim razlogom- včeraj sem pretekla svojo prvo 42ko in sem tako navdušena, da bi rada tole nepozabno, enkratno in prečudovito izkušnjo podelila najraje- kar s celim svetom :D
Zamisel o moji prvi 42ki se je rodila točno na današnji datum pred enim letom, ko sem pretekla 21ko na Dunaju. Navdušila me je množica tekačev (skoraj 30.000) in še več navijačev ob progi, ki so srčno navijali in ustvarili neverjetno vzdušje-vsak tekač se je lahko počutil kot pravi zmagovalec! Ker je dunajski maraton znan tudi kot glasbeni maraton- vzpodbude v glasbeni obliki (klasika in bolj sodobne zvrsti)) te pričakajo na ravno pravih krajih, res enkratno... :juhuhu:
Rečeno - storjeno! Letos sem se odpravila na 27. dunajski maraton stara točno 27 let in 14dni, dobro psihično pripravljena, oborožena s trdno voljo in veliko mero trme ter trdno odločena- da bom zmogla in premagala samo sebe! Maratona sem se lotila z veliko dozo spoštovanja, saj sem se zavedala, da se prava bitka začne v drugi polovici proge, ko moči vztrajno pojenjajo. Zato sem začela počasi in previdno in sem po prvih km-ih ujela tempo cca. 5 min./km. Uživala sem v teku, ob dogajanju ob progi in glasbi....ki je že spet bila ravno na pravih koncih, tako da mi je vlila novih moči in dvignila motivacijo. Najbolj se spominjam glasbe v Prateru, kjer smo tekli od 30. proti 36. km-u- bila je tako ohhhhh neverjetno dobra in tako skrbno izbrana- neka klasična melodija s takim borbenim pridihom, res enkratno. Pa ljudje so bili tako pozitivno naravnani, tako glasno so navijali- še posebej, če si energijo vrnil nazaj z nasmehom, dvigom roke. Spomnim se na stotine pogledov ljudi, iskrenih nasmehov, vzpodbujanja v vseh oblikah- ti spomini bodo ostali v meni za vedno in mi dajali moči vsak dan znova. Občutila sem srečo, ki se je ne da opisati z besedami- bila sem srečna, ker sploh živim (oh, kako lepo je življenje sem pomislila večkrat), ker sem se odločila teči (hvala Slovenija!!če bi ostala živeti na Hrvaškem od koder sicer prihajam- prav gotovo ne bi vzljubila teka,vedno sem ga sovražila!) in ker sem tekačica in pripadam veliki skupini ljubiteljev teka-nas "norcev", ki vstanemo zgodaj zjutraj in uživamo ob sončnih vzhodih (ali pa večernih zahodih), ki znamo uživati v čarih narave, ki znamo uživati življenje na polno in smo res ZAKON! 8) Spomnim se 41.km-a, ko sem zapadla v nekakšen trans ob misli- da mi je uspelo in da je do cilja preostal le še dober km, tako da sem začela ploskati sama sebi, ob tem sem vpila: Bravo Silvija, uspelo ti je, bravo, pa ti si res super, neverjetna si, bravo!!!! :lol: Na obrazu se mi je zarisal zelo širok nasmeh in pomislila sem, da se nikoli ne bom mogla prenehati smejat- tudi zaradi tega, ker mi je začelo zategovat čeljust :D Prihoda v cilj se megleno spominjam, ampak vem da sem pritekla z visoko dvignjenimi rokami, z velikim zategnjenim nasmehom na obrazu in sem bila oh in sploh navdušena sama nad sabo. Komaj čakam, da bodo na voljo slike iz prihoda v cilj. Najlepšo in največjo sliko bom pribila doma na steno, tako da nikoli ne bom pozabila, da ne obstajajo nepremagljivi cilji in da je življenje lepo ter da imam srečo, ker živim in znam zajemati življenje z veliko žlico!!!
Poleg tega da sem v cilj pritekla z zategnjenim nasmehom in zategnjenimi mišicami na rokah :shock: večjih težav ni bilo. Nisem srečala nobenega zidu, nobene krize nisem imela, nobenih slabih misli, vse je bilo lepo in prav in tako kot mora biti. To pa zato, ker sem poslušala nasvete izkušenih maratoncev in sem se podala na pot dobro založena- imela sem pas s petimi bidončki- v vsakem sem raztopila po 1 gel z 1dcl vode- mešanico sem zaužila na pol ure, poleg tega sem imela še 2 gela, katera sem zaužila v zadnji uri teka. Zato hvala Beno, hvala Polona, hvala vsem tistim, ki ste mi pomagali na poti do moje zmage- z nasveti, debato, skupnimi pripravami in poslušanjem mene in razlaganju o moji najljubši temi- TEKU. Sama prav gotovo ne bi uspela!
Pa moj rezultat? Prvih 21km 1:47:19, druga 21kA 1:47:52, skupaj netto 3:35:11, 20. mesto v kategoriji W-H (ženske do 30 let, 116 žensk v kategoriji). Uspelo mi je držati enakomeren tempo 5:05 km/h in zato sem najbolj ponosna nase! :clap:
Čestitke tudi vsem, ki ste včeraj premagali katerokoli razdaljo na maratonu na Dunaju! :clap: :clap: :clap: Včeraj je res bil prečudovit dan!
Prisrčne pozdravčke pošiljam z Dunaja!
#221215
Bilo je super. Organizacija po avstrijsko pedantna. Z možem sva cel tek tekla skupaj. Prvih nekaj kilometrov je neslo mene, zadnje tri, ko mi je zmanjkovalo volje, pa je bil on šlepar. Čeprav sem letos tretjič tekla na tem polmaratonu, sem ga tokrat prvič res v celoti pretekla (ne da bi hodila), kar se je zelo poznalo na rezultatu, ki sem ga izboljšala za slabih 14 minut. S tekom sem torej zadovoljna, z rezultatom tudi, volje in motivacije za trening imam pa toliko, da že komaj čakam, da grem tečt :D

Letos sva si dopust za en dan podaljšala in se vrnila šele danes. Včeraj sva se odpovedala ogledu mesta in se namesto tega odločila za ogled živalskega vrta. Dobre tri ure hoje je nogam kar koristilo, zase pa lahko povem, da sem res uživala. Ogled toplo priporočam tudi vam :D
#221223
Vae čestitke tudi z moje strani, če bi vedela, da si šla na Dunaj bi se ti pridružila, sam prevoz sem rabila, škoda, pa bi odtekla 21km, ali pa štafeto. Mogoče naslednje leto, me pocukaj za rokav, še enkrat bodi PONOSNICA.

Lp Nataša
#221261
Bravo Silvija!

Zelo dobro si se pripravila za prvi maraton. Skoraj enaki polovički in brez večjih težav.
Lepo opisano. Sam sem namreč spremljal maraton po TV in je bil res veličasten.
Čestitam, kar tako naprej :D :D

Čestitam tudi Runcajzu, ki je popravil svoj PB za skoraj 5 minut in odtekel polovički z razliko 4 (štirih) sekund. S tem si je pridobil tudi častni naziv "profesor" maratona :laola

LP Pyxy
#221299
Čestitam za uspešno pretečen Maraton na Dunaju in za to poročilo ki je pisano s tekaškim srcem ,čestitam tudi vsem ostalim ki so se udeležili Dunajskega Maratona -Malega Maratona ali Štafete in upam da se 17.4.2011 spet vidimo v še večjem številu
Lp.Miran Šelih
#221303
Čestitke prvo pisoči za nastop na maratonu :clap: !
Drugače pa res gre za velik dogodek, ki je zelo dobro organiziran (rezultati, postrežbe,..)
Lp, Janez
P.s. Mi gorenci smo pa malo bolj škrti in smo nastopili na štafeti :), ki je tudi zelo taktično zanimiva.
#221345
Dunaj se je kot zanimiv cilj pojavil v deževni jeseni, ko sem razmišljal o ciljih za letošnje leto. Po debaklu v Berlinu in izteku sezone v Ljubljani sem se zakopal v trening, začel stremeti k triatlonu in plavat. Že decembra pa sem trdo delal na baziki in postavil temelje za sezono. Čimprej, že spomladi sem hotel doseči 3 in pol, ki sem ga skuril na berlinskem asfaltu. Jernej mi je pripravil trening program in z velikim zagonom sem ga popolnoma izpolnill. To je pomenili intervale, tempo teke... Če je bilo treba za tri ure po smučanju v Tirolah na cesto ali dve uri na traku v bombajskem hotelu, so be it...

V soboto sem počival in z vsako uro se je stres povečeval. Popoldne sem šel na raztek in potem še na zadnje 4 km proge, klanec od 40. km sem si natančno ogledal. Čeprav sem na Dunaju bil že velikokrat, me je s tekaškimi očmi pogled na Parkring in naprej mimo opere presenetil, tudi malo ustrašil. V hotel sem pritekel zelo zadovoljen in sproščen, tudi, če sem naredil kak km preveč, mišice so končno čakale tek.

Nedelja zjutraj je bila jasen, mrzel dan. Sam se hodil po praznem Grabnu do Štefanove cerkve, šele na metroju sem srečal prve tekače. Na štartu smo se najprej stiskali v kotih, vleklo je in prav nič se nam ni mudilo oddati opreme in ogreti se. Malo sem se zaklepetal s prijaznim fantom z nezgrešljivo kapo LM, potem še z znancem iz skupine tekačev.si. Led so pomagali prebiti šele stari dežurni klovni Italijani, cunja gor cunja dol, še preden so oddali vreče, so jih hoteli nazaj, med štirimi so trije vseskozi govorili, predvsem pa so se smejali..... Potem Holandci z oranžnimi glavami, strumno v klubskih trenirkah Nemci, pa pretežno grdo gledajoči Slovenci...

Pred štartom sem se povsem potopil v misli o ritmu, usmeril sem se na edini cilj: PB in enakomeren tek, brez drame. Zajca na 3 in pol ne najdem, ampka ga niti ne iščem posebno zavzeto, to je moj tek, to moram narediti sam... To je preizkus za glavo in telo, mora, mora mi uspeti. Štart in prvih nekaj sto metrov lovim ritem, poslušam telo, noge so lepo ogrete in bolečin, ki sem se jih bal, ni. Na 1. km pogledam na uro, 5 .13. Nobene panike, počakaj na tretjega, ne zbezljati! Po mostu dol, mimo krožišča, na 4. km čekiram čas, vse OK, zdaj smo na delovni temperaturi, zdaj zakurijo maščobe. Še prihitro smo na Donaustrasse, malo me stisne, ko vidim ne samo 6, tudi 38 km... Presenetijo me klančki vsakokart, ko gremo mimo mostu ali križišča, motijo ritem. Naslednji cilj je Parkring, tam sta moja navijača. Vmes se na vodni postaji malo napijem, se spravim spet v ritem in ŠOK, auuu, leva noga klecne. Nek kreten je odvrgel polno steklenico, stopil sem nanjo in prav po balkansko klel in trepetal.... Gleženj skeli, ampka adrenalina je dovolj, noga pa tudi ogreta. Minuta groze je mimo. Na Parkringu čutim klanec, ampak vse gre kot po maslu. Iz SMS vmesnih časov moja dva vidita, da gre Ok, pozdravimo se in že se prilepim urbanemu tekaču ter ga spremljam do 12. Ljudi je vedno več, sonce sije, veter je v hrbet, malo klepetava, potem potegnem naprej, vem, da me pred Hilferco čaka klanec. Gel na 15. in tempo, gremo v klanec, tale je res znaten. Hilferca je kot vetrovnik, piha in zebe. Malo me grejejo spomini na skoraj 25 let nazaj, spomnim se nekaterih hiš in sproščeno tečem po klancu navzdol, udarim par rokic, mularija ima svoj show. Na 21 sploh ne pogledam na desno, zdaj bom ostal skoraj sam. Sem točno v času, na sekundo. Haruki, tukaj sem, močan kot lev na polovički!

Naenkrat je ring širok in takoj za predajo štafet tudi prazen. Zavijemo proti Lichtensteinskemu dvorcu, preklinjam progo, klanci so ravno narobe postavljeni: počasi gor in hitro dol. Mimo Hiltona in kitajske restavracije, kjer sem prvič videl goreti sladoled, tam zadaj je Ragusa, restavracija dveh Dubrovčanov, kjer sem si kot neuki skoraj mulc zapacal belo srajco s škampi. Kaj sem pa vedel, kako se jedo... Zdaj ni čas za spomine, zdaj se moram vzeti v roke in paziti na ritem, teci svoj tek, pari Lydiart, ja, bom ubogal. Ob Donavi dol, jugovzhodnih piha nasproti kot satan, drugi se šlepajo name v zavertju, kaj morem, ravno tile so pol glave manjši. Še en gel, se raje ustavim. Na km času se seveda pozna, ampak moram paziti in ne kuriti brez glave. Bojim se tega dela do štadiona in nazaj, pa do Lustahaus in nazaj. Srečam prve iz ženske konkurence, Afričanke terajo, Mayerjevo pa zdeluje. Bal sem se pogleda na nasproti prihajajoče tekače, zelo zelo moram delati z glavo. Za čustva skrbi glasba, Hitradio ima tu komando in izbrali so res super. Zdaj je pred mano te 4 km po drevoredu, zdaj zdrži, si pravim, ujemi ritem, drži ga. Himnična glasba prihaja od spredaj in me vleče, prehitim hrvaškega specialca, same mišice, samo ne na pravih mestih... 32. km, čekiram čas, pospešim, čutim, da se ritem tele tekme zvišuje, krize ni, še zadnji gel, potem pa banzai! Napadem par tekačev pred menoj, dobro se mi zdi, ampak se skuliram, vem, da se moram prekopati še prek tistega kretenskega nasipa, pa še čez dva klančka, ki jih sicer niti čutil ne bi. Schewedennbruecke: zdaj si na znani progi, tukaj si tekel včeraj. Gas, bo, bo PB! Na vzponu na most se skoraj ustavim na vogalu, razkuri me in stečem dol na Kokoska Platz, tam je DJ in soseska ima zabavo: Lauf, lauf, ihr schattf es doch, ihr schaft noch 3:30! Desno v ozko ulico, dva mulca imata kar svojo klop in nekaj kozarcev, predvsem pa zabavo. Mi je nimamo, mi se fajtamo. Desno pred seboj zagledam tri srca: Daj, daj... spdbujam, tudi sebe. Dohitita me avsrtijski triatlonec in njegov trener na MTB: Lauf, lauf, du schafft es! Potem pa: Du Sau, Scheisse, lauf doch... In se ženemo naprej, oh, Ring, zdaj je tu klanec, Alles geben. Povečam kadenco, bo, bo. Okrog vogala, zdaj še pol klanca do Opere. Tam na koncu špalirja se položi za 50 m, tam je tribuna in Poweradov DJ, še pospešim, diham na vsak korak, prehitevam vse, DJ se dere, kakšne face smo in kako trpeče face imamo, zdaj moram postrgati še malo adrenalina, zakrilim z rokami češ: derte se! Ubogajo, dela. Pred seboj zagledam ravnino pred obokom, 42 km ošinem uro, ampka časa niti ne vidim več, Alles geben, alles geben, pred seboj vidim modro preprogo, na desni je nakj osebkov, na levi le ena punca iz štafet, zapodim se, jo prehitim, šprintam, kot bi tekel intervale, daj, daj... tooo, se zaderem skozi cilj! Nenikekamen, Nenikekamen.

Naenkrat je vsega konec, postopam v cilju, vsak se ukvarja sam s seboj, medalja, odtavam do vode in pijem, povsem sem prazen in zadovoljen, naenkrat ne vem, kaj bi. Počutim se dobro, ampak skoraj malo butasto. Uro sem premalo stisnil, vidim čez pet minut, ko grem z dvoršiča in pogledam puls. Ustavim jo in zagledam: moj prejšnji PB.... Šele moja dva navijača mi povesta za čas, izpolnjeno je!

Ostalo je rutina, preoblačenje, užitek saherce na Grabnu, gremo po avto in čakamo, da odprejo ceste. Čakam na križišču, zadovoljen in prazen. Gledam zadnjih pet, šest tekačev, ki mukoma zdelujejo Parkring, za njimi rešilec, za njim trije smetarji. V grlu me stiska, mislim zanje: daj, daj, du schafft es doch!

Na telefonu vidim vmesne čase, komaj verjamem: zame je bil tekma trdo delo, glave in nog, na uri se vidi povsem drugače. Toda, ali ni prav to paradoiks maratona. Ured olgo tečeš, misliš o sekundah... In kje sem jaz pustil tiste 4 sekunde: če so ostale na progi takrat, ko sem udaril nekaj rokic, se nasmehnil in pomahal najglasnejšim navijačem, klepetal s prijaznim urabanim tekačem.... Če so ostale tam, naj bodo, so lepši del teka.

Lepa, težka proga, odlična tekma, čudovito vzdušje, ne razmišljate preveč, pojdite! Kdaj bom šel ponovno jaz, ne vem, še toliko jih je.... Ampak za takle dan bi šel že jutri. Nenikekamen!



PS: čestitke Silviji, za zgleden tek in navdušenje, seveda tudi vsem ostalim, ki ste končali tekmo.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA