- 19 Apr 2010, 08:21
#221111
Prvič na tem forumu odpiram novo temo in sicer s prav posebnim razlogom- včeraj sem pretekla svojo prvo 42ko in sem tako navdušena, da bi rada tole nepozabno, enkratno in prečudovito izkušnjo podelila najraje- kar s celim svetom 
Zamisel o moji prvi 42ki se je rodila točno na današnji datum pred enim letom, ko sem pretekla 21ko na Dunaju. Navdušila me je množica tekačev (skoraj 30.000) in še več navijačev ob progi, ki so srčno navijali in ustvarili neverjetno vzdušje-vsak tekač se je lahko počutil kot pravi zmagovalec! Ker je dunajski maraton znan tudi kot glasbeni maraton- vzpodbude v glasbeni obliki (klasika in bolj sodobne zvrsti)) te pričakajo na ravno pravih krajih, res enkratno...
Rečeno - storjeno! Letos sem se odpravila na 27. dunajski maraton stara točno 27 let in 14dni, dobro psihično pripravljena, oborožena s trdno voljo in veliko mero trme ter trdno odločena- da bom zmogla in premagala samo sebe! Maratona sem se lotila z veliko dozo spoštovanja, saj sem se zavedala, da se prava bitka začne v drugi polovici proge, ko moči vztrajno pojenjajo. Zato sem začela počasi in previdno in sem po prvih km-ih ujela tempo cca. 5 min./km. Uživala sem v teku, ob dogajanju ob progi in glasbi....ki je že spet bila ravno na pravih koncih, tako da mi je vlila novih moči in dvignila motivacijo. Najbolj se spominjam glasbe v Prateru, kjer smo tekli od 30. proti 36. km-u- bila je tako ohhhhh neverjetno dobra in tako skrbno izbrana- neka klasična melodija s takim borbenim pridihom, res enkratno. Pa ljudje so bili tako pozitivno naravnani, tako glasno so navijali- še posebej, če si energijo vrnil nazaj z nasmehom, dvigom roke. Spomnim se na stotine pogledov ljudi, iskrenih nasmehov, vzpodbujanja v vseh oblikah- ti spomini bodo ostali v meni za vedno in mi dajali moči vsak dan znova. Občutila sem srečo, ki se je ne da opisati z besedami- bila sem srečna, ker sploh živim (oh, kako lepo je življenje sem pomislila večkrat), ker sem se odločila teči (hvala Slovenija!!če bi ostala živeti na Hrvaškem od koder sicer prihajam- prav gotovo ne bi vzljubila teka,vedno sem ga sovražila!) in ker sem tekačica in pripadam veliki skupini ljubiteljev teka-nas "norcev", ki vstanemo zgodaj zjutraj in uživamo ob sončnih vzhodih (ali pa večernih zahodih), ki znamo uživati v čarih narave, ki znamo uživati življenje na polno in smo res ZAKON!
Spomnim se 41.km-a, ko sem zapadla v nekakšen trans ob misli- da mi je uspelo in da je do cilja preostal le še dober km, tako da sem začela ploskati sama sebi, ob tem sem vpila: Bravo Silvija, uspelo ti je, bravo, pa ti si res super, neverjetna si, bravo!!!! 
Na obrazu se mi je zarisal zelo širok nasmeh in pomislila sem, da se nikoli ne bom mogla prenehati smejat- tudi zaradi tega, ker mi je začelo zategovat čeljust Prihoda v cilj se megleno spominjam, ampak vem da sem pritekla z visoko dvignjenimi rokami, z velikim zategnjenim nasmehom na obrazu in sem bila oh in sploh navdušena sama nad sabo. Komaj čakam, da bodo na voljo slike iz prihoda v cilj. Najlepšo in največjo sliko bom pribila doma na steno, tako da nikoli ne bom pozabila, da ne obstajajo nepremagljivi cilji in da je življenje lepo ter da imam srečo, ker živim in znam zajemati življenje z veliko žlico!!!
Poleg tega da sem v cilj pritekla z zategnjenim nasmehom in zategnjenimi mišicami na rokah
večjih težav ni bilo. Nisem srečala nobenega zidu, nobene krize nisem imela, nobenih slabih misli, vse je bilo lepo in prav in tako kot mora biti. To pa zato, ker sem poslušala nasvete izkušenih maratoncev in sem se podala na pot dobro založena- imela sem pas s petimi bidončki- v vsakem sem raztopila po 1 gel z 1dcl vode- mešanico sem zaužila na pol ure, poleg tega sem imela še 2 gela, katera sem zaužila v zadnji uri teka. Zato hvala Beno, hvala Polona, hvala vsem tistim, ki ste mi pomagali na poti do moje zmage- z nasveti, debato, skupnimi pripravami in poslušanjem mene in razlaganju o moji najljubši temi- TEKU. Sama prav gotovo ne bi uspela!
Pa moj rezultat? Prvih 21km 1:47:19, druga 21kA 1:47:52, skupaj netto 3:35:11, 20. mesto v kategoriji W-H (ženske do 30 let, 116 žensk v kategoriji). Uspelo mi je držati enakomeren tempo 5:05 km/h in zato sem najbolj ponosna nase!
Čestitke tudi vsem, ki ste včeraj premagali katerokoli razdaljo na maratonu na Dunaju! Včeraj je res bil prečudovit dan!
Prisrčne pozdravčke pošiljam z Dunaja!
Zamisel o moji prvi 42ki se je rodila točno na današnji datum pred enim letom, ko sem pretekla 21ko na Dunaju. Navdušila me je množica tekačev (skoraj 30.000) in še več navijačev ob progi, ki so srčno navijali in ustvarili neverjetno vzdušje-vsak tekač se je lahko počutil kot pravi zmagovalec! Ker je dunajski maraton znan tudi kot glasbeni maraton- vzpodbude v glasbeni obliki (klasika in bolj sodobne zvrsti)) te pričakajo na ravno pravih krajih, res enkratno...
Rečeno - storjeno! Letos sem se odpravila na 27. dunajski maraton stara točno 27 let in 14dni, dobro psihično pripravljena, oborožena s trdno voljo in veliko mero trme ter trdno odločena- da bom zmogla in premagala samo sebe! Maratona sem se lotila z veliko dozo spoštovanja, saj sem se zavedala, da se prava bitka začne v drugi polovici proge, ko moči vztrajno pojenjajo. Zato sem začela počasi in previdno in sem po prvih km-ih ujela tempo cca. 5 min./km. Uživala sem v teku, ob dogajanju ob progi in glasbi....ki je že spet bila ravno na pravih koncih, tako da mi je vlila novih moči in dvignila motivacijo. Najbolj se spominjam glasbe v Prateru, kjer smo tekli od 30. proti 36. km-u- bila je tako ohhhhh neverjetno dobra in tako skrbno izbrana- neka klasična melodija s takim borbenim pridihom, res enkratno. Pa ljudje so bili tako pozitivno naravnani, tako glasno so navijali- še posebej, če si energijo vrnil nazaj z nasmehom, dvigom roke. Spomnim se na stotine pogledov ljudi, iskrenih nasmehov, vzpodbujanja v vseh oblikah- ti spomini bodo ostali v meni za vedno in mi dajali moči vsak dan znova. Občutila sem srečo, ki se je ne da opisati z besedami- bila sem srečna, ker sploh živim (oh, kako lepo je življenje sem pomislila večkrat), ker sem se odločila teči (hvala Slovenija!!če bi ostala živeti na Hrvaškem od koder sicer prihajam- prav gotovo ne bi vzljubila teka,vedno sem ga sovražila!) in ker sem tekačica in pripadam veliki skupini ljubiteljev teka-nas "norcev", ki vstanemo zgodaj zjutraj in uživamo ob sončnih vzhodih (ali pa večernih zahodih), ki znamo uživati v čarih narave, ki znamo uživati življenje na polno in smo res ZAKON!
Spomnim se 41.km-a, ko sem zapadla v nekakšen trans ob misli- da mi je uspelo in da je do cilja preostal le še dober km, tako da sem začela ploskati sama sebi, ob tem sem vpila: Bravo Silvija, uspelo ti je, bravo, pa ti si res super, neverjetna si, bravo!!!! Na obrazu se mi je zarisal zelo širok nasmeh in pomislila sem, da se nikoli ne bom mogla prenehati smejat- tudi zaradi tega, ker mi je začelo zategovat čeljust Prihoda v cilj se megleno spominjam, ampak vem da sem pritekla z visoko dvignjenimi rokami, z velikim zategnjenim nasmehom na obrazu in sem bila oh in sploh navdušena sama nad sabo. Komaj čakam, da bodo na voljo slike iz prihoda v cilj. Najlepšo in največjo sliko bom pribila doma na steno, tako da nikoli ne bom pozabila, da ne obstajajo nepremagljivi cilji in da je življenje lepo ter da imam srečo, ker živim in znam zajemati življenje z veliko žlico!!!Poleg tega da sem v cilj pritekla z zategnjenim nasmehom in zategnjenimi mišicami na rokah
večjih težav ni bilo. Nisem srečala nobenega zidu, nobene krize nisem imela, nobenih slabih misli, vse je bilo lepo in prav in tako kot mora biti. To pa zato, ker sem poslušala nasvete izkušenih maratoncev in sem se podala na pot dobro založena- imela sem pas s petimi bidončki- v vsakem sem raztopila po 1 gel z 1dcl vode- mešanico sem zaužila na pol ure, poleg tega sem imela še 2 gela, katera sem zaužila v zadnji uri teka. Zato hvala Beno, hvala Polona, hvala vsem tistim, ki ste mi pomagali na poti do moje zmage- z nasveti, debato, skupnimi pripravami in poslušanjem mene in razlaganju o moji najljubši temi- TEKU. Sama prav gotovo ne bi uspela! Pa moj rezultat? Prvih 21km 1:47:19, druga 21kA 1:47:52, skupaj netto 3:35:11, 20. mesto v kategoriji W-H (ženske do 30 let, 116 žensk v kategoriji). Uspelo mi je držati enakomeren tempo 5:05 km/h in zato sem najbolj ponosna nase!
Čestitke tudi vsem, ki ste včeraj premagali katerokoli razdaljo na maratonu na Dunaju!
Včeraj je res bil prečudovit dan! Prisrčne pozdravčke pošiljam z Dunaja!
ČESTITAM.
