Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#234518
Moj prvi je bil dolg 43,10 :--( , drugi Berlin pa "le" 42,76 :lol: .
Sem pogruntala, čemu služijo tiste modre črte :mrgreen: , ki jih na prvem sploh nisem opazila, je pač bla gužva okoli mene in v moji glavi :roll: . Itak je vedno, že prislovično vedno kaj spregledam in preslišim :bum: :bum: :bum: .

Pa še poročilce - moja ahilova je skoraj ok, rama - ja, še jo čutim, toliko, da vem, kje je.

Počasi se bomo pripravili na nove zmage.
#234544
Prvi maraton je kot prvi seks. Zelo veliko amaterizma, pa vseeno lepo :heart...

Navdušen nad mestom in prebivalci, ki so si skozi leta zgradili in izborili vrhunski maratonski dogodek. Razočaran po drugi strani, da v Ljubljani ni posluha za tak praznik teka (1×42km namesto 2×21km itd.).
:laola

Navdušen nad organizacijo prevzema številk, ki ga spremljata tekaški sejem ter športno-kulturni nastopi. Na prevzem številke sem čakal natanko 3 minute in pol (petek sredi dneva). Babica nas je v moji koloni v suvereni angleščini obdelovala na en dva tri...
Kakšnega denarnega limita si za šoping nisem postavil, pa na koncu tudi zapravil nisem preveč (sem že prej v Sloveniji pretiraval). Seveda lahko kupiš tudi kakšno stvar, ki te na koncu skoraj stane življenja (beri: uvrstitve) - kupil sem si take blazno zanimive vezalke (elastične, z vozli), ki se ne odvežejo...
Več kot zadovoljil sem si z vodo- in vetro-odporno jakno za zimski tek, kupil še en pas z bidonom, šal, kapo, magnetke za štartno številko.

Ko sem na hitro pregledal goody bag, sem najprej pomislil na vse čistokrvne Slovence, ki bi ob tako visoki prijavnini klicali policijo, da so jih ukradli; tako malo je bilo reči v vrečki. Ampak, hej, ko na koncu sešteješ vse pluse organizacije, ti je jasno, da na maraton ne greš zaradi prijavnine ali goody bag-a.

Slabo vreme ni moglo nadvladati adrenalina, ki ga je bilo za izvoz :FO:.

Spet fasciniran nad organizacijo pred štartom, ko je bilo potrebno odložit vrečko s cunjami. Bilo nas je 40.000, jaz pa sem si svojo kletko delil samo še z 299 drugimi tekači. Za oddajo in prevzem svoje vreče z oblačimi sem čakal točno nič minut ter par sekund. In spet sem se žal spomnil na ljubljanski maraton, kjer je zaradi par tisoč tekačev gužva, kot da talajo moko in sladkot. Čeprav nismo več daleč od tega dneva :cry:.

Štartal sem iz bloka G. Nobene gužve na štartu, saj smo po blokih prihajali na štart. Ostali so medtem še čakali izza svoje ograje. To je na koncu pomenilo, da sem začel laufat že par metrov pred štartom, kar mi je blazno odgovarjalo, saj sem bil psihično pripravljen, da bom prve pol ure samo hodil...

Nobene nervoze pred štartom.

Sem pa že po parih kilometrih čutil, da nekaj ne štima s supergami. Te nove super-duper vezalke so bile preveč zategnjene, zaradi svojega patenta pa ni variante, da jih v enem normalno kratkem času zrahljaš. Šele po polovici maratona sem se dokončno ustavil ter par minut reševal vsaj desno nogo, na levi sem imel namreč čip, kar je vse skupaj še bolj oteževalo. Klel :evil: konstantno (dvakrat najmanj tudi na glas), a kaj drugega kot potrpet in upat, da bodo stopala preživela, ni bilo.
Zdaj si bom res zapomnil :bum:: pred tekmo se ne eksperimentira :!:

Kljub visoki vlažnosti popil veliko vode in posledično kar redno zalival parke ob trasi. Poleg olajšanja si hočeš-hočeš tako še malo roke ogreješ, ker dež in veter sta bila za roke na momente res neudobna.

Tam na cca. 27 kilometru smo imeli stojnice z geli. Nisem opazil nobenega tekača, ki bi si delal zaloge še za domov, čeprav je bilo materiala res veliko. Kaj bi se s tako stojnico dogajalo v Ljubljani, raje ne bi... :D

Vzpodbujanja je bilo veliko. Med potjo te z imenom pozdravljajo :clap: totalni neznanci. Preprosto zato, ker imaš svoje ime zapisano pod številko. Res dober trik.

Bolj na začetku zaslišal en mlad par, kako čeblja v slovenščini. Zaželeli smo si dober tek in šli vsak svojo pot. Med potjo sem itak skoz imel prisluhe, da je okoli mene veliko Slovencev. Ko sem že od vsake Kitajke pričakoval, da mi pove, kaj si misli o stavki javne uprave, sem samega sebe klofnil, se streznil in tekel naprej.

Zadnja dva kilometra sem praktično letel. Ne toliko v hitrostnem smislu kot od vsega navdušenja. Ogromno navijačev in res impozanten cilj - brandenburška vrata.

Želeni rezultat (priti do cilja) je bil dosežen. Ob pomoči kompresijski nogavic in pajkic sem bil praktično že naslednji dan kot skoraj nov. Pred in po teku pomalical še ene kapsule, a pustimo reklamo ob strani. Tudi podplati so preživeli.

P.s.: a sem sploh že povedal, da je po treh dneh natepavanja makaronov padel originalni berlinski viner šnicl. Mljaska :cast:. Pa itak, da sem si takoj naročil DVD z izseki svojega teka :hehe:.

Pa dober tek...
#234576
Berlinski maraton je bil moj prvi maraton. To, da grem sem izvedel šele avgusta in razen bolj intenzivnega treninga ni bilo posebnih priprav.

V Berlin sva z ženo priletela v soboto. Z avtobusom sva šla do zoo, peški do hotela in nato po štartno številko. Kot nalašč so U1 prenavljali in sva namesto 1x presedla 4x. Prideva do hangerja. Vrste nobene, kot bi čakali le mene. Takoj vprašava, če se da glede boksa še kaj spremenit in naju napotijo do "helpdeska". gospodič me je vprašal po planiranem času in mi brez problema črko H prelepil z D. Ufff, se mi je kar kamen odvalil. Skrb kako se bo treba nekje pregovarjat ali preskakovat ograjo je bila odveč. Na hitro sva naredila še krog po sejmu ter se vrnila v hotel. Šla sva še pogledat, kje se pride do štarta, da ne bi zjutraj preveč časa izgubljala. To, da sva bila nastanjena dober cca 1,5 km od štarta se je izkazalo za dobro odločitev. Nato je bilo treba še nekaj pojest in če povem, da sva šla kar v McDonaldsa, boste mislil, da se hecam. Pa sva šla :roll: .

Naslednje jutro ob 6:30 pa akcija. Prečekiram, če imam vse, zajtrk in že greva proti 17.Juni Strasse. Ko sva se v koloni skozi park pomikala proti garderobam, sem se počutil kot "taboriščnik" :D . Organizacija je bila res 1A. Kot, da na štartu ne bi bilo 40.000 ljudi. Vse v nulo. Čaka me le še štart in gremo. Po nekaj km sem pokasiral 90% luže v katero je skočil moj sotrpin in v supergah je delalo le še čof čof. Glede na dolžino teka je bila še nevarnost, da se zaredijo žabe. Do nekje 38km je potekalo vse po planu. Posebnih težav nisem imel. Potem pa rahla bolečina v stegenski mišici. Kaj je zdaj to? Upam, da ne krč. Upočasnim tempo in skušam kontrolirati bolečino. Nekje 3km pred ciljem se ozrem nazaj in za mano je bilo črno. Poleg zajca za 3.00 je sopihala velika množica. Nič, treba bo pospešit, drugače me bo ta vlak povozil. Če me do zdaj ni krč, me tudi zdaj ne bo. Pogledam na uro. "Tihi" cilj pod 3 ure je uresničljiv. Skozi Brandenburška vrata me je dobesedno odneslo. Končni rezultat: 2:58:08. Bolje kot sem računal, da bo.

Ko sva se pozno popoldan vračala s kosila proti hotelu je bilo prav zanimivo opazovati ljudi. Točno si vedel, kdo je tekel maraton. Eden je objemal štango in delal streching, drugi je razmišljal, kako bi šel po stopnicah....skratka večina njih se je premikala kot Robocop. No, tudi moje noge so bile nekam lesene in je bil korak upočasnjen :wink: . Saj, če bi mi kdo pred štirimi leti rekel, da bom kdaj pretekel ta maraton, bi ga verjetno vprašal po zdravju. Do takrat sem namreč tekel le takrat, ko se mi je kam zares mudilo.

Berlin mi bo kljub deževnemu vremenu ostal v lepem spominu in se tja verjetno še vrnem. Le poštudirat moram še, kako bom izboljšal dosežen rezultat. :D.

Ljubljanski maraton pa ima še čas, saj je letos šele 15. in mogoče lahko čez 22 let, na 37.maratonu pričakujemo nekaj takega, kot sem letos doživel v Berlinu. Opisati se ne da, to je treba doživet!
#234588
Berlin je bil lani moj glavni cilj sezone, moj motiv, moj zamišljeni PB in z njim preskok neke meje. Bilo je, kot je bilo, meja je ostala, cilj pa tudi, o tem sem pisal lani. Veliko me je naučil in mi dal poleta in energije za naprej. Pot do letošnjega je bila zato trša, Berlin je postal motiv med večernimi teki, svetilnik, ko se mi je med intervali meglilo pred očmi, rešilni pas, ko sem brodil po dežju. Nehote me je spremljal, tudi ko sem na Dunaju pol leta kasneje posegel po meji, med treningi v pomladnem blatu in med poletno vročino. Postal je moj nevidni spremljevalec, moloh in zlato tele. Berlin je pač nekaj posebnega.

V neprijazno nedeljsko jutro sem se zbudil pred budilko in zrl v kaplje, ki so neusmiljeno padale na kocke pred hotelom. Po opustelih hodnikih sem se spustil v jedilnico in prizor je bil po svoje komičen: okoli štirideset tihih, mrkih in zamišljenih prežvekovalcev se nas je zbralo kot na kakšni samostanski molitvi, vsak je izvajal nek svoj ritual. Če ne bi čutil pritiska tekme, bi se morda celo zabaval. Vsa mediteranska sproščenost, ki nje sicer prevevala hotel, se je razblinila. Prijazno se mi je nasmehnil le Japonec v liftu, ki je spremljal svojo navidez bistveno mlajšo tekmovalko (Yu tu fls time in brlin?), zaželeli smo si srečo in splazil sem se v sobo. Še enkrat pregledal načrt za tek, vmesne čase, obredno oblepil noge in se izgubil na cesto. Tam smo ob reki hodili kot v kakšnem sci fi filmu, našemljeni in tihi. Pred desetletji so tu peli: Že se ljudstvo je zbralo, v zadnjo borbo že hiti, da z Internacionalo prostost si pribori! Evo, tole sta naredila globalizacija in razvoj civilizacije do danes, spet se zbiramo, proletarci in kapitalisti, zahodni in vzhodni, zatiralci in zatirani, vsi združeni pod deževnim nebom, da si priborimo neke vrste prostost, a ni kul? Le Karl Liebknecht, za katerega je na Postdamer Platzu en majhen stebriček s spomenikom (Tu je začel svoj dolgi pohod...) verjetno ne bi bil vesel, prej resigniran. Roza Luxemburg pa bi morala bitit zadovoljna, toliko emancipiranih žensk kot pri teku, težko vidiš...

Organizacija naredi vse za rutino, le več polivinila si navlečemo kot ponavadi, na glavi si naredim še neke vrste turban in že se v krogu kot v risu ogrevamo, kot vrteči se derviši, saj se nam bo še zrolalo. Pomagalo pa je, strah pred hladom in mokroto je izpuhtel. Tudi start je rutina, prebijanje mimo sosedov, lovljenje ritma in skakanje prek luž. Prvi km, malo na 5, toda danes ni panike, vem, da se prvih 5 km ne splača skakati. Na Moabitu sem že lepo pod 5 na km, nad cesto pa lebdi meglica, vlaga je popolna, telesa segreta in počasi začnem razmišljati o tempu. Počutim se izvrstno, na Friedrichstrasse z očmi iščem svoja navijača, pa se ne najdemo, ljudi je ogromno. Kmalu zatem se ceste razširijo, počasi lahko začnem teči svoj ritem, na bulvarju Karla Marxa pa me naenkrat pokličejo tri navijačice po slovensko, se skoraj spotaknem, še zdaj ne vem, kako so me našle v gneči, me spoznale, kdo so bile.... To me dokončno sprosti in na 13 km sem na vmesnem času zelo dobre volje, vse štima, čeprav sem na okroglem križišču pred tem grdo zajel vodo, sr...je. Dež me niti ne moti, samo da ni vetra. Teram, vse je Ok, za seboj slišim napovedovalca, ki pozdarvlja zajca na tri in pol, OK, sem precej spredaj, hehe. Prešerno šibam do Cottbuser Tor, na vogalu opazim iste turške mulčke z rokcami, kot lani, prisežem. Potem pa naenkrat pred menoj tekmovalec na vozičku, oblečen v star dežni plašč, na zadnji strani naslonjala pa fotografija v črnem okviru: Fur meine Liebe Frau. Zaveže mi grlo, tako drugačen je od nas vseh, pa tako resnično, neizbežno. Koliko in kakšnih zgodb je med nami? Do gela na 17. se spravljam k sebi, tako se me je dotaknilo. WTF delamo tu, me prešine za trenutek, potem pa telo in ciljni čas na 21 obrneta misli na drugo stran. Yeah, Born to be Wild vrtijo, čas je za 3:27 in let's go, kot si reče zraven mene en Gringo. Haruki, tu sem, močan kot lev na polovički! Zdaj se začenja del, kjer sem se lani začel pogrezati, letos zakopljem, vsaj zdi se mi, spet so punce na istem balkonu in spet je fršterketija na 500W. Cool down, si rečem in kopljem v klanec, čutim ga. Vleče me vmesni čas na 25, dosežem ga, čutim napor, Pain is mandatory, suffering is optional. Ja, Haruki, prav imaš, samo... Na 27 komaj dočakam gel, zgrabim ravno tistega nagravžnega zelenega, ga posesam in potem celo večnost čakam na vodo, bljak. Pogoltnem in sperem dol svinjarijo in si domišljam, da je OK. Ošinem uro, čas zleze čez 5, sfajtam se naslednji km in ga potisnem pod mejo. Od zadaj me nekdo rukne s komolcem in se prerine predme, fak, balon in čeprav zamižim, vem, da piše 3:30. Fak, fak, fak, ne boš me. Zapodim se za njim in hitro sva skupaj. Počasi ga pustim za sabo, pa se spet pojavi, možiclja zasovražim v dno duše. Ti, ne boš mi pokvaril dneva, to je moja dirka, moj PB. Hej, mogoče je pa pred mano štartal...? Možgani rabijo malo dalj, da ugotovijo, da se farbam. Prehitim ga, zavije do vode in spet teram sam naprej, stegna bolijo, ampak zdaj gre dol, čas je pod 5 na km in saj bo vse Ok. Noge bolijo tudi, ko me možicelj spet prehiti, fak fak fak, ne moreeem, kaj je zdaj to. Hočem, hočem. Na 35. sem še nekaj sekund nad planom, ampak globoko v stegnih in malih možganih vem: nekdo je iz nog potegnil kabel. Pri cerkvi me pokličeta moja dva, vesel in presenečen sem, nisem ju pričakoval, zakličem sinku: Daj, kje je Nepopustljivi poveljnik (Yu Gi Oh karte, za tiste, ki niste v tem). In si rečem, morda pa rabim Gospodarja smrti, ta lahko iz pokopališča prikliče katerokoli pošast, ki si jo izgubil v bitki... Ga ni in iz stegen polzijo zadnje kaplje moči, srce dela točno na začrtan FSU, diham brez problemov, le gluteusi se spreminjajo v neko bolečo, trdo, a ne trdno maso. Oranžna balona in tista kreatura s kapico izginjata desno v mokri množici. To ni zid, si pravim, zdrži po načrtu. A ura ne laže, izgubljam po deset, potem po dvajset sekund na kilometer. Na 38. že poznam rezultat sklepnega računa, vendar se držim, naj bo tokrat z glavo pokonci! Pričnejo me prehitevati, vedno več jih je. Nisem izgubljen, kot lani, okrog vogalov se prevalim, poskušam paziti na tehniko, pa je to le iluzija, že davno sem se usedel. Pod lipami (Unter den Linden) se borim, izberem si srednji portal Brandenburških vrat, letos vem, da cilj ni takoj za vrati in pritečem do konca. PB sem zgrešil za dobre 4 minute. Zamajem se do ograje, Alles klar, geht es? me takoj vpraša saniteter. Ja, Alles klar, se uspem nasmehniti.

Ostalo je rutina, tokrat bolj boleča, hladnejša. Zavit v polivinil se privelečem s svojima dragima v hotel, grenko sladko vzdušje med zadovoljstvom (drugi čas mojih maratonov) in obžalovanjem (pa tako dobro sem bil navit, na Lovemanu sem PB na polovički popravil za 5 minut...) me spremlja na letališče. Na letalu spet internacionala, nekaj tipov ima medalje kar okoli vratu. Drugi jih ne rabimo, vsi imamo prostozidarski znak, utrujene oči, boleče noge, v očeh pa čar Berlina. Meni je bil cilj, potem svetilnik in moloh, zdaj je postal zid. Berlin pač. Takle mamo.


P.S. poročila marsovske televizije: neke septemberske nedelje se Zemljani zberejo na nenavadnem obredu. Najprej se oblečejo kot pajaci in se tiho zberejo na enem mestu, vsi imajo flaške z vodo, pijejo neprestano, potem pa stojijo v dolgih vrstah pre nekakšpnimi kapelcami, potem se slečejo, izvajajo neke obredne gibe, ogrnejo si zelena oblačila in nekaj časa poskakujejo in krožijo po eni cesti med zelenjem. Nekateri medtem tudi stikajo po grmovju, morda iščejo hrano. Verjetno plešejo za dež, ker se ulije, letos so bili zelo uspešni, deževalo je skoraj ves dan. Potem se zaženejo v krog okoli mesta, eni hitreje, drugi počasneje, vsi spet na isto točko. Verjetno spet časstijo vodo, ker jo vsakih nekaj km polivajo, malo vase, malo okrog, potem pa vse okrasijo s tisoči lončkov. Najhitrejšim nataknejo rastlinje na glavo, najbolj navdušene v deliriju odpeljejo ob glasni zvočni spremljavi. Potem se spet ogrnejo v zelen polivinil, spet izvajajo neke religiozne gibe, tokrat bitsveno počasneje in premišljeno. Potem odracajo na vse konce sveta. Nekateri imajo okilo vratu neznane kovinske predmete, verjetno so posebna sporočila. Vsega ne razumemo, organizirali bomo obsežno raziskovalno odpravo, da razišče ta fenomen. Dokler ne ugotovimo, kakšne posledice pušča ta dejavnost, jo odsvetujemo. Če se je lotite, se pred začetkom posvetujte z mehanikom ali čevljarjem.

P.P.S: takma se ne lomi na 21 km, Haruki ima prav, ko pravi, da moraš biti na 21 močan kot lev. Prav pa ima tudi Daemon, ki v komentarju na Eurošportu pravi, da je svoje zmage v Londonu in Chikagu dosegel, ker je na 30. km (!) začel dirko.

Malo sem naložil, ampak Berlin je pač .....Berlin.

Runcajz
#234650
Dzoni Wajsmiler napisal/-a: Navdušen nad organizacijo prevzema številk, ki ga spremljata tekaški sejem ter športno-kulturni nastopi. Na prevzem številke sem čakal natanko 3 minute in pol (petek sredi dneva).

Spet fasciniran nad organizacijo pred štartom, ko je bilo potrebno odložit vrečko s cunjami. Bilo nas je 40.000, jaz pa sem si svojo kletko delil samo še z 299 drugimi tekači. Za oddajo in prevzem svoje vreče z oblačimi sem čakal točno nič minut ter par sekund. In spet sem se žal spomnil na ljubljanski maraton, kjer je zaradi par tisoč tekačev gužva, kot da talajo moko in sladkot.

Štartal sem iz bloka G. Nobene gužve na štartu, saj smo po blokih prihajali na štart. Ostali so medtem še čakali izza svoje ograje. To je na koncu pomenilo, da sem začel laufat že par metrov pred štartom, kar mi je blazno odgovarjalo, saj sem bil psihično pripravljen, da bom prve pol ure samo hodil...

Nobene nervoze pred štartom.

Tam na cca. 27 kilometru smo imeli stojnice z geli. Nisem opazil nobenega tekača, ki bi si delal zaloge še za domov, čeprav je bilo materiala res veliko. Kaj bi se s tako stojnico dogajalo v Ljubljani, raje ne bi... :D


Vidiš, meni se je pa naravnost tožilo po ljubljanski improvizaciji in sem pretirano redoljubne organizatorje kar nekajkrat preklel. Najprej, ko sem mislil, da če hočeš na Tempelhof po štartno številko moraš izstopiti na postaji Tempelhof in ne dve postaji prej. Zmotno sem si tudi predstvaljal, da bo kjerkoli vsaj kakšna tabla ali napis, ki bi te usmerjal na ta pomemben sejem. Ko sem po dolgem pešačenju prišel do zgradbe Tempelhofa, mi je en čuvaj povedal, da je vhod iz druge strani (beri: še vsaj 1 km) in skupaj s stotinami drugih tekačev smo iskali vhod. Poznavajoč Nemce sem tudi vedel, da se je treba, kamorkoli prideš, takoj postaviti v najdaljšo vrsto. To je bila najprej vrsta, kjer si dvignil potrdilo o prijavi. Po štartno številko je bilo seveda treba iti na povsem drugo stran letališča, skozi ene 10 hangarjev, natanko tja, kjer mi je pred eno uro čuvaj rekel, da je vhod iz druge strani (vmes je seveda zid). Na poti sem moral ene dvakrat na drugo stran hangarja, ker so si v enem hangarju zamislili, da je vhod skozi desna vrata, v enem pa skozi leva, pa te seveda niso spustili skozi, čeprav tedaj ni bilo nikjer nikogar. V glavnem se mi zdi, da je bil to najnapornejši del maratona.

Potem pa štart. Po njihovih navodilih naj bi se garderobni šotori zaprli pol ure pred štartom, potem naj bi pa v majčkah stali na dežju. K sreči se vsaj tega niso držali. Red je res impresiven, ko zagledaš garderobni šotor in steno s kaveljčki, pa se točno ve, na kateri kaveljček mora iti tvoja vreča. Ampak to tudi pomeni, da je šotorov za pol Ljubljane in ker imajo v ograjeno območje dostop samo tekmovalci, izhod pa je drugje kot vhod, svojega spremljevalca precej težko spet najdeš. Se mi je prav stožilo po Ljubljani, kjer po možnosti že po poku štartne pištole vrečo z obleko vržem čez glave garderobrk na en ogromen kup.

Za gele pa bi moral videti mene. Jaz sem imel sicer vse naštudirano. 2 gelčka sabo in enega na okrepčevalnici, pa bo. Pa sem potem enega pojedel že zelo zelo zgodaj (ker sem poskusil, kakšen je, pa je bil tako dober, da nisem mogel nekati jesti), drugega sem si pa skoraj celega uspel nekako stisniti po rokah in za hlače. V pomanjkanju hrane me je zajela taka panika, da bi vzel kar celo škatlo gelov, če bi imel rukzak, tako pa sem jih še vseeno vzel enih par, pa še me je skrbelo, da jih imam premalo, tako da sem še nekaj časa buljil v tla, če je kdo kakšnega izgubil. Potem sem imel pa še v cilju dva cela gela, tako da "imam zalogo za domov", za Ljubljanca.
#234709
Ej mare, kaj naj rečem... bogi si :wink:

Me, ženske, smo za tvoj "prvi odstavek" porabile mogoče 10 minut. Res je, da ni bilo nič označeno, ampak... pogledaš iz katere smeri hodijo z vrečkami in vhod najdeš brez problema... Tudi ostalo je šlo kot po maslu. Ne vem točno, kje si ti to bil :wink:

Glede tega, kje najdeš spremljevalce si imel več variant: ena so tiste famozne črke v parku, druga pa kakšna lastna ideja. Greš dan prej na ogled mesta in se s spremljevalcem dogovoriš, na katerem punktu se najdeš. Mi nismo imeli s tem nobenih težav :wink:
#234714
Na izhodu iz U-Bahna je mahala ena ženska z leseno palico in oranžnimi trakci gor, zraven na ves glas vpila English, Deutsch; in ko si ugotovil, da te s tistim kolom ne misli fentat, si s pojočim glasom izjavil, kaj si; pa je potem zarjula, kako in kam do hale.
Drugače pa... brošura v PDFju je bila namenjena temu, da se jo prebere. Navedenih je bilo malo morje opcij, kako se pride do hale. In tisto vrsto za potrdila bi komot spustil, če bi upošteval še eno navodilce, sprintal si ga doma in si gladko malo odšel v hangar št. 8 ali še kaj več, po balkansko ignoriral najdaljšo vrsto, ker pred našimi startnimi številkami dejansko ni stal nihče. Čredni nagon očitno zmaga tudi tu... Je bilo pa res, da je bila moška vrsta v primerjavi z žensko kak kilometer ali dva daljša. :-- Nas je bilo manj prijavljenih.
Ah, Mare, tako si boš pač Berlin še malo bolj zapomnil kot bi si ga, če bi ga samo odtekel. Lansko leto smo mi imeli MatjazaV (Hvala ti še enkrat!), pa nam ni bilo treba misliti na nič, no, smo se tudi letos kar fajn znašli tudi brez njega. Moja sestra je sicer uporabila svoj krasen čut za orientacijo, pa še to se je izkazalo za super varianto. Vse je za nekaj dobro.

Čeprav ga čez kvalitetno izgubljanje ni, vse za dober trening.

PS Zaradi peripetij z zdravjem sem letos ostala brez kebaba in piva, tako da bo treba še enkrat iti. :wink:
#234765
Loni napisal/-a:Moja sestra je sicer uporabila svoj krasen čut za orientacijo, pa še to se je izkazalo za super varianto. Vse je za nekaj dobro.

Ko sem prebrala na kažipotu, da je do stadiona še 0,8 km so se mi usta potegnila do ušes. :D
Jana - carica si :clap:
#234811
Ja, nič, punce in fantje, bili smo med tistih 97,26% oziroma med 34225, ki smo prišli skozi cilj. Pa saj je vseeno, kako smo se lovili, kako smo skakali okoli, a smo letali okoli dohtarjev ali ne, solze sreče, razočaranja niti ne, mokri smo bili tako in tako, pa je še tu en in teisti šmorn. Statistika je ratala del zgodovine, mi imamo pa vsi skupaj vsak svojo zgodbo, kako in kaj je počenjal oziroma ni počenjal v Berlinu.
V glavnem, fajn je bilo, fajn je bilo tam, fajn je bilo biti zadeta od analegtikov, zdaj je še bolj fajn, ko nisem več, ko pogledam tisto finisher kolajno, kako binglja z vrat omare. Pa ker pravijo, da so vse dobre stvari tri, recite, da sem zmešana, ali pa tudi ne (je spet čisto vseeno), drugo leto grem menda spet, če bom šla laufat, bomo še videli, ampak tudi biti navijač je krasno. Pa menda prej 36 let ni bilo dežja in ga zdaj tudi nadaljnjih 36 let ne bo.
So mi rekli že lani, kaj bezljam v ta Berlin, ker to ni trasa za postavljanje rekordov. Kje ste pa videli zapisano, da bi jaz rada tekla tako kot uni suhci tam na začetku, za tisti dobri dve uri se mi pa res ne splača še tretjič vlačit v Berlin. Se bom rajši za x2 pomnoženo, če se že bom. Pa obisk živalca je letos odpadel. Torej je to že skoraj naslednji mus.
#234837
nana napisal/-a:Ej mare, kaj naj rečem... bogi si :wink:
:wink:

Hm, vidim, da sem res preveč jamral, saj lahko še koga odvrnem od udeležbe. V resnici je vse odlično organizirano, čeprav Balkanci včasih pogrešamo malo prilagodljivosti.

Še enkrat čestitke vsem soudeležencem. Danes sem izvedel, da naj bi letošnji Berlin bil najhitrejši deževni maraton. Ugotovil sem tudi, da bi s svojim odličnim časom zmagal v kategoriji žensk nad 70. letom.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA